Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

Zelo hude posledice izpodbijane odločitve, s katerimi revident utemeljuje dovoljenost revizije, morajo nastati zanj oziroma pri njem.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je pravna naslednica po pokojni tožnici (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ormož z dne 30. 8. 2007, s katero je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da kmetija, katere zemljiškoknjižna lastnika in solastnika sta tožnica in A.A., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo in se kot taka vpiše v register zaščitenih kmetij, da je sorodstveno razmerje med lastnikoma oziroma solastnikoma mati-sin, da v zaščiteno kmetijo spadajo tam navedene nepremičnine, katerih lastnika oziroma solastnika sta navedena, da kmetija obsega 23,5376 ha primerljivih kmetijskih površin, da se kmetija zaznamuje kot zaščitena v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi odločbe upravne enote, odločeno pa je bilo tudi, da ta odločba nadomesti pravnomočno odločbo, št. 32100-0088/97 z dne 12. 5. 1997, in da stroški postopka niso nastali. Tožena stranka je tožničino pritožbo z odločbo z dne 12. 3. 2008 kot neutemeljeno zavrnila.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) „ko se solastniku zaščitene kmetije ne dovoli odcepitev dela zaščitene kmetije, ki je v njegovi izključni lasti in predstavlja svojo zaščiteno kmetijo“.

8. Vprašanje, ki ga revidentka zastavlja, pa ni pomembno za odločitev v tej zadevi. V tej zadevi gre zgolj za ugotovitev pogojev in določitev zaščitene kmetije, ne pa za promet („odcepitev“) ali za dedovanje ali drugačno razpolaganje s kmetijo, na kar, kot kaže, meri zastavljeno vprašanje, zlasti v povezavi s sklicevanjem na 33. člen Ustave RS. Po tej določbi je (vsakomur) zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja, v kar pa v z določitvijo zaščitene kmetije ni nedopustno poseženo.

9. Revidentka tako ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

11. Revidentka v zvezi s tem navaja, da tožnica vse od smrti svojega moža ni mogla uživati ničesar od svoje lastnine, saj je njen sin, ki je postal solastnik zaščitene kmetije na podlagi sklepa o dedovanju po svojem očetu (tožničinem možu), vse nepremičnine koristil zase in se ni oziral na tožničine interese. Kljub temu, da je imela tožnica veliko premoženje, je bila skoraj v celoti odvisna od svoje skromne pokojnine in pomoči revidentke.

12. Zelo hude posledice izpodbijane odločitve, s katerimi revident utemeljuje dovoljenost revizije, morajo nastati zanj oziroma pri njem. V obravnavani zadevi pa se revidentka sklicuje na posledice, ki naj bi jih izpodbijana odločitev imela za tožnico, posledic, ki naj bi jih imela sama zaradi pomoči tožnici, pa ni z ničemer konkretizirala in še manj izkazala. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da nobena od zatrjevanih posledic ne izvira iz izpodbijane odločbe o določitvi zaščitene kmetije, temveč iz očitno neurejenih medsebojnih odnosov med lastnikoma (in solastnikoma) nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Tovrstna nesoglasja morajo namreč stranke reševati v drugih (sodnih) postopkih. Revidentka tako tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).