Jedro

Težko popravljiva škoda je pravni standard.

Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe.

Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora težko popravljiva škoda presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa četudi bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Z odločbo št. 0611-1517/2024-34 z dne 3. 11. 2025 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) je Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ oziroma upravni organ) inšpekcijskemu zavezancu A. A. (v nadaljevanju tožnik) odredil, da mora do 1. 9. 2026 zaradi zagotovitve rabe kmetijskega zemljišča za namene kmetijske proizvodnje s severnega dela kmetijskega zemljišča s parc. št. 1185/1 in južnega dela kmetijskega zemljišča s parc. št. 1186/2, obe k. o. ..., odstraniti ves skladiščeni les v obliki desk oziroma tramov ter vse železniške pragove, na katerih je les skladiščen. Zemljišči se morata povrniti v stanje, da sta primerni za kmetijsko proizvodnjo, kar pomeni, da se nasujeta s plastjo rodovitne zemlje. Kmetijski zemljišči se lahko uporabljata le za kmetijske namene (1. in 2. točka izreka), da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski upravni organ navedel, da je po uradni dolžnosti izvedel inšpekcijski nadzor na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) glede nenamenske rabe kmetijskega zemljišča. Ugotovil je, da je ob cesti na severnem delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 1185/1, k. o. ..., in ob cesti na južnem delu kmetijskega zemljišča s parc. št. 1186/2, k. o. ..., skladiščena večja količina lesa in železniških pragov. Zaradi navedenega sta zemljišči degradirani in onesnaženi, rast rastlin pa je onemogočena. Skladiščenje lesa in železniških pragov je zato v nasprotju s 4. členom ZKZ. Iz tega razloga je upravni organ izrekel ukrep, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Ta temelji na 107. členu ZKZ, ki kmetijskega inšpektorja pooblašča, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen, kot je kmetijska pridelava.

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski upravni organ), ki je z odločbo pritožbo zavrnilo.

4.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je upravni organ ponovno odločil o isti stvari, saj je bila zoper tožnika že izdana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in energijo, ki se nanaša na iste železniške pragove. Nadalje navaja, da je upravni organ nepravilno določil krog inšpekcijskih zavezancev, saj je neutemeljeno iz njega izločil imetnike stavbne pravice na obeh zemljiščih ter druge solastnike zemljišč. Upravni organ naj bi tudi nepravilno ugotovil, da skladiščenje lesa in železniških pragov onemogoča normalno rast rastlin. Samo skladiščenje se izvaja ob cesti in naj ne bi imelo večjega vpliva na preostali del zemljišč. Poleg tega skladiščenje lesa pomeni del izvajanja gozdarske dejavnosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Podrejeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi v skladu s petim odstavkom 65. člena ZUS-1. Priglaša še stroške postopka.

5.Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ter predlaga, da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

6.Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj ga zavrne. Meni, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

K I. točki izreka:

7.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

8.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je bila pravočasno vložena. S tožbo tožnik izpodbija akt, s katerim je poseženo v njegov pravni položaj (tožniku je bilo odrejeno, da mora odstraniti les in železniške pragove), kar je akt, ki se v skladu z 2. členom ZUS-1 lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Akt je dokončen. Upoštevajoč vsebino predloga za izdajo začasne odredbe so tudi ostali formalni pogoji za meritorno reševanje tožbe izpolnjeni in posledično zato tudi za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

9.Začasna odredba je namenjena varstvu pravnega položaja tožnika pred posegom toženke, ki bi pomenil poslabšanje tega položaja, še preden bi o zakonitosti spornega posega presodilo sodišče v upravnem sporu. Prisilno izvrševanje obveznosti, ki jih je enostransko drugi naložila ena od strank v sodnem sporu, še preden je o zakonitosti take obveznosti in njene izvršitve pravnomočno odločilo sodišče, je po svojem bistvu poseg v zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave). Z možnostjo izdaje začasne odredbe se zato v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo. Izdaja začasne odredbe ne pomeni, da je z izpodbijanim upravnim aktom naložena obveznost prenehala, temveč da se bo lahko izvršila šele po pravnomočnem zaključku sodnega postopka v primeru, če tožnik v upravnem sporu ne bo uspešen.

10.Pogoje za izdajo začasne odredbe ureja 32. člen ZUS-1, ki v drugem odstavku določa, da sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Glede na to, da lahko sodišče na tej podlagi zadrži izvrševanje izpodbijanega akta, mora biti težko popravljiva škoda nujno v vzročni zvezi z njegovim učinkovanjem oziroma izvršitvijo.

11.Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.

12.Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelj začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Teh dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.

13.Tožnik v predlogu zatrjuje, da bi mu zahtevana odstranitev povzročila velike stroške, saj gre za zahteven teren. Stroški odstranitve naj bi presegli vrednost samega lesa. Posledično bi to tožnika prisililo, da les enostavno zavrže. Poleg tega tožnik pri premestitvi lesa tega ne bi mogel ustrezno zaščititi, kar bi lahko povzročilo njegovo uničenje. Vse to pa pomeni, da opisane škode ne bi bilo mogoče nadomestiti oziroma po koncu upravnega spora vzpostaviti prejšnjega stanja. Nadalje bi premik lesa prekinil proces njegovega sušenja, kar bi za tožnika pomenilo še dodatno poslovno škodo. Tožnik še dodaja, da javna korist z odložitvijo izvršitve ne bi bila prizadeta, saj les in železniški pragovi ne povzročajo onesnaženja, degradacije zemljišča ali zbitosti prsti ter ne zavirajo rasti vegetacije. Tako ne gre za predmete ali dejavnost, ki bi zahtevali takojšnjo odstranitev iz okolja.

14.Toženka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da se ne strinja s tožnikovim stališčem, da bi odstranitev lesa skupaj z železniškimi tramovi pomenila izničenje njegove tržne vrednosti. Dodaja, da tožnik zatrjevane škode ni objektiviziral z nobenim izračunom, pač pa podaja zgolj posplošene navedbe o tem, da gre za težaven teren. Dodaja še, da tudi ni v ničemer izkazana trditev, da bi se moral odstranjeni les uničiti ali odvreči. Prav tako tožnik za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov.

15.Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki, torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala tožnikove navedbe glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik na odgovor toženke ni odgovoril.

16.Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Kadar gre za inšpekcijske ukrepe, mora težko popravljiva škoda presegati škodo, ki po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. Zgolj posledice, ki so namen in cilj izrečenega ukrepa, pa četudi bi bile ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Zato tožnik nepopravljive škode ne more izkazati z zatrjevanjem zgolj izgube materialne vrednosti lesa. Pri tem tožnik niti ne navede, kakšno vrednost naj bi les, ki ga mora odstraniti, sploh imel. Prav tako ne poda nobenega pojasnila o tem, zakaj gre za težak teren in kako bi ta vplival na način odvoza lesa. Nadalje tožnik v ničemer ne konkretizira, kakšen pomen bi izguba premoženjske vrednosti lesa imela za njegovo splošno premoženjsko stanje oziroma drugo poslovanje. Ni torej jasno, kakšna premoženjska škoda bi mu sploh nastala in ali bi lahko vplivala na njegovo preživljanje. Poleg tega se sodišče strinja s toženko, da tožnik ni vsebinsko prepričljivo izkazal, zakaj bi prav vsakršen premik lesa povzročil njegovo uničenje. Tožnik tako ni navedel trditvene podlage niti ni ponudil nobenih dokazov, ki bi sodišču nudili možnost presoje oziroma ocene, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu nastanka težko popravljive škode izpolnjeni.

Ker je sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

17.Tožnik je priglasil tudi stroške v zvezi s postopkom za izdajo predloga za začasno odredbo. Ker ZUS-1 ne predpisuje posebnega odločanja o stroških, ki so nastali v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče odločitev o teh stroških pridržalo do končne odločitve v tem upravnem sporu.

-------------------------------

1Sodišče je sicer postavilo tožniku rok za odgovor na toženkin odgovor do 13. 3. 2026 (sodišče je tožniku v varni elektronski predal poslalo toženkin odgovor 11. 3. 2026), vendar, ker je bil odgovor toženke tožniku vročen šele 16. 3. 2026 je sodišče z odločitvijo počakalo na morebitno tožnikovo vlogo, vendar je do izdaje tega sklepa ni podal.