Jedro

Potem, ko je bilo blago dano v prosti promet, ker v roku ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, ni več možno uveljavljati davčne oprostitve, ki bi jo lahko sicer uveljavljal carinski zavezanec s carinsko deklaracijo ob nastanku carinske obveznosti. Po 254. členu CZ je treba deklaraciji priložiti tudi listine, s katerimi se dokazuje dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga.

Ker neudeležba tožeče stranke v postopku ni mogla vplivati na drugačno odločitev o stvari, ta okoliščina sama zase ne pomeni, da bi tožena stranka kršila pravila postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 02.12.1992, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu 262.448,00 SIT uvoznih davščin za blago, ki je bilo napoteno s carinsko spremnico štev.4651 z dne 20.12.1991 od carinarnice ... sprejemni carinarnici, vendar ji do 23.12.1991 ni bilo predano. Po navedbah v izpodbijani odločbi sta s pravnomočno odločbo carinarnice ... z dne 16.11.1992 kaznovana pravna oseba in njen odgovorni delavec zaradi storitve prekrška iz 11. tč. 1. odst. 370. člena carinskega zakona, ker sprejemni carinarnici do 23.12.1991 ni bilo predano blago, ki ji je bilo napoteno od odpremne carinarnice s carinsko spremnico z dne 20.12.1991. Z isto odločbo je bilo odločeno, da se nepredano blago ne odvzame, z njim pa bo postopano v skladu s 1.odstavkom 389. člena carinskega zakona, na podlagi katerega je izdana tudi izpodbijana odločba. Po pravkar navedeni določbi v primeru, če se z odločbo o prekršku blago ne odvzame, carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih davščin. Po mnenju tožene stranke je carinarnica ravnala pravilno, ko je izdala izpodbijano odločbo in tožnika zavezala k plačilu carinskih dajatev. Za nepredajo blaga sta odgovorna pravna oseba in njen delavec, kot je razvidno iz prekrškovne odločbe carinarnice. Ker je pravni temelj za izdajo izpodbijane odločbe 389. člen carinskega zakona, ta pa eksplicitno navaja, v katerih primerih carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, ni sporno, da sta storilec prekrška in carinski zavezanec ista oseba. To pa sledi tudi iz 24. člena istega zakona. V opisanem primeru se carina in druge uvozne davščine naplačajo od storilca prekrška. Za blago, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici, je carinski zavezanec tisti, ki je blago prevzel na prevoz, oziroma tisti, ki je prevzel obveznost predaje blaga. Da je to obveznost prevzel tožnik, je razvidno iz celotne spisne dokumentacije. Pri tem ni pomembno, kar trdi tožnik, da je lastnik in uvoznik blaga ..., ki je pripravljen plačati carinske dajatve, ker se te v vsakem primeru morajo plačati od storilca prekrška in carinskega zavezanca. Ta pa je v konkretnem primeru tožnik sam. Glede plačila prometnega davka pa tožena stranka ugotavlja, da je ta pravilno obračunan. Po 26. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Obveza plačila carine pa je nastala za sporno blago tistega dne, ko je prestopilo carinsko črto. Prometni davek je bil obračunan po tarifni številki 1 tarife temeljnega prometnega davka, ker davčni zavezanec pri carinjenju ni priložil izjave iz 3. točke 1. odst. 7. člena zakona o začasnih ukrepih...., na osnovi katere bi bil lahko oproščen plačila prometnega davka pri uvozu proizvodov za reprodukcijo, kot to določa 9. točka 1. odstavka 6.člena istega zakona. Ker je pogoj za oprostitev plačila prometnega davka priložena izjava pri carinjenju, se pravi, preden je promet opravljen, izjave pa tožnik ni priložil, je carinarnica pravilno postopala, ko je obračunala davek v višini 20% od davčne osnove, ki je ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, da je kršila pravila postopka in materialni zakon. Uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Navaja, da poslovna enota podjetja ... ne more biti stranka v postopku, ker ne more nastopati samostojno kot nosilec pravic in obveznosti, kar pomeni kršitev 50. člena ZUP. Tožena stranka ni upoštevala, da poslovna enota špediterske organizacije nima kaj početi z repromaterialom last uvoznikov. Tožeči stranki ni bilo dano, da bi se udeležila dokaznega postopka, kar pomeni kršitev 5., 8., 142. in 143. člena ZUP. Tudi glede na določbo 24. člena CZ poslovna enota podjetja ... ne more biti carinski zavezanec v konkretnem primeru, saj sta oba uvoznika poznana že iz postopka pred organom prve stopnje. Stališče tožene stranke, da je zavezanec nesporno storilec prekrška, je zmotno. O carinskem zavezancu se v prekrškovnem postopku razpravlja kot o predhodnem vprašanju, meritorno pa se o tem lahko odloča le v upravnem carinskem postopku skladno z določili CZ in ZUP. Natančen pregled vseh prijav za uvoz in tranzit blaga dokazuje, da je poslovna enota ... opravila zgolj prijavo blaga pri vstopni carinarnici na mejnem prehodu. Nikakor pa ni tožeča stranka sprejela obveznosti prijave blaga namembni carinarnici, kot to natančno predpisujeta 199.člen in 200. člen CZ ter sta bili ti določbi enako kršeni kot 24. člen CZ. Trditev tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je obveznost predaje blaga prevzel tožnik, kar naj bi bilo razvidno iz celotne dokumentacije, je netočna in neresnična. Ker se tožnik sploh ni mogel udeležiti dokaznega postopka, je absurdna trditev tožene stranke, da davčni zavezanec ni predložil izjave za davčno oprostitev. Tudi ni pojasnjeno, na kateri pravni podlagi naj bo tožnik davčni zavezanec, kar pomeni očitno kršitev materialnega prava. Ker tožnik ni imel možnosti udeležbe v upravnem postopku na prvi stopnji, je v pritožbenem postopku predložil potrebne dokaze za davčno oprostitev na podlagi 9. točke 6/1 člena in 3. točke člena 7/1 zakona o začasnih ukrepih o davku na promet proizvodov in storitev, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Čeprav ZUP izrecno določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, tožena stranka tega ni upoštevala, s tem pa je kršila določila 236., 240. in 242. člena ZUP. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti izvesti vse tiste dokaze in pridobiti podatke, ki so potrebni za izvedbo rednega postopka carinjenja na podlagi vložene carinske deklaracije (249. člen CZ in naslednji). Po 250. členu CZ se blago carini praviloma pri carinarnici, ki ji je blago prijavljeno za carinjenje. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da bi se blago moralo cariniti pri carinarnici ..., zato carinarnica ... v konkretnem primeru ni bila pristojna za naknadni obračun carinske evidence in prometnega davka, kar pomeni kršitev 22. člena ZUP in 250. člena CZ. V carinskem postopku bi bilo treba ločiti položaj zavezanca in koristnika in njune pravice ter obveznosti ugotavljati po uradni dolžnosti. Poleg tega tožena stranka ni navedla, na podlagi katerih določil je ugotovila carinsko in davčno osnovo, kar je kršitev materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po podatkih upravnih spisov ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje, kot sledi tudi iz izpodbijane odločbe, pravilno uporabila materialni zakon.

Po oceni sodišča ni utemeljena tožbena pripomba, da je bil kršen 50. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ štev. 47/86) zato, ker je v postopku udeležena poslovna enota ..., češ da ta ne more biti stranka v postopku. V izpodbijanih odločbah organa prve stopnje kot tudi tožene stranke je naveden kot zavezanec oziroma kot stranka v postopku ... , iz vseh podatkov v spisu pa sledi, da je stranka v postopku le pravna oseba ..., iz nadaljnjega pristavka "..." pa je bolj natančno opredeljeno, kateri del pravne osebe je bil udeležen v postopku, saj tudi pri vlaganju listin npr. "Prijava za uvoz in tranzit blaga" v postopku sodelujejo posamezni deli špediterskih organizacij ter se zavezujejo za podjetje. Navedeni pristavek pomeni le označbo, da je ta PE od svojega matičnega podjetja pooblaščena, da v njegovem imenu, torej v imenu špediterja, nastopa v postopku carinjenja blaga.

Glede tožbenih navedb, da tožnik ni imel možnosti udeležbe v dokaznem postopku, zaradi česar so bile kršene določbe 5., 8., 142. in 143. člena ZUP, da je zmotno stališče o tem, da je zavezanec storilec prekrška in da je tožeča stranka opravila zgolj prijavo blaga na vstopni carinarnici brez obveznosti prijave blaga na namembni carinarnici ter da je tožnik zaradi nemožnosti udeležbe v dokaznem postopku šele v pritožbenem postopku lahko predložil dokaze za oprostitev plačila davka, pa sodišče pripominja naslednje: Po 1. odstavku 389. člena carinskega zakona (CZ, Uradni list SFRJ štev. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) v primeru, če se z odločbo o prekršku ne odvzame blaga, carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, kakor je to pravilno v skladu z zakonom ravnala tudi v obravnavani zadevi. Po drugem odstavku 389. člena pa se carina in druge uvozne davščine izterjajo od nepoštenega posestnika blaga le v primeru, če se tega ne more izterjati od storilca prekrška. Po navedeni določbi je storilec prekrška prvi carinski zavezanec, saj je po 24. členu CZ poleg osebe, na katero se glasi prevozna listina in osebe, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tam odnaša, carinski zavezanec tudi vsak drug, ki ga določa zakon (2. odstavek 389. člena CZ). V obravnavani zadevi pa ni spora o tem, da je tožena stranka storila prekršek, kar je izkazano s pravnomočno odločbo in česar tožeča stranka niti ne prereka. Tožena stranka je zato utemeljeno v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in na podlagi pravkar navedene določbe CZ naložila plačilo carine in uvoznih davščin za blago, za katerega se šteje, da je bilo pred carinjenjem dano v prosti promet, ker ni bilo prijavljeno namembni carinarnici do 23.12.1991. Tožena stranka tudi pravilno pojasnjuje, da potem, ko je bilo blago dano v prosti promet, ker do 23.12.1991 ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, ni več možno uveljavljati davčne oprostitve, ki bi jo lahko sicer uveljavljal carinski zavezanec s carinsko deklaracijo ob nastanku carinske obveznosti. Po 254. členu CZ je treba priložiti deklaraciji tudi listine, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so bistvena za carinjenje blaga. Glede na to, da se je tožena stranka pri ugotovitvi za izpodbijano odločbo pomembnega dejstva oprla na že pravnomočno odločbo o prekršku, zatrjevana kršitev pravil postopka, ker tožeča stranka ni sodelovala v kasnejšem carinskem postopku, ni bila bistvena, ker neudeležba tožeče stranke v tem postopku ni mogla vplivati na drugačno odločitev o stvari. Po presoji sodišča zato tožena stranka ni kršila pravil postopka, če tožniku ni bila dana možnost, da se zaradi davčne oprostitve udeleži ugotovitvenega postopka na prvi stopnji, prav tako pa tožena stranka tudi ni kršila pravil postopka, če ni upoštevala in presodila dokaza, ki ga je v zvezi z davčno oprostitvijo tožnik ponudil šele v pritožbi. Po 26. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ štev. 4/91) nastane obveznost obračuna davka od prometa proizvodov in storitev takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Ker je bilo v obravnavani zadevi blago s carinsko spremnico napoteno na carinjenje prevzemni carinarnici, in ker na vhodni carinarnici ni bila predložena carinska deklaracija in položena varščina (200. člen CZ), tožnik pa je bil zavezan prijaviti uvoženo blago pri prevzemni carinarnici do 23.12.1991, kot sledi iz spisov oziroma že navedene odločbe o prekršku, je imel na podlagi že navedenih zakonskih določb možnost najkasneje do omenjenega roka, ko bi se morala predložiti carinska deklaracija, uveljavljati oprostitve oziroma ugodnosti povezane s prometnim davkom. Ker se te olajšave ne priznavajo po uradni dolžnosti, bi jih moral uveljavljati carinski zavezanec sam. Če pa ustreznega zahtevka za oprostitev plačila prometnega davka ni uveljavljal v rednem carinskem postopku s carinsko deklaracijo, tega ne more več uspešno uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, ki temelji na 2. odstavku 389. člena CZ. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki izpodbija pristojnost vhodne carinarnice za carinjenje in se pri tem sklicuje na 22. člen ZUP in 250. člen CZ. Po 250. členu CZ, blago, ki se uvaža, praviloma carini carinarnica, kateri je bilo blago prijavljeno za carinjenje. Ker je v tem primeru pravni temelj za carinjenje 389. člen CZ, po katerem uvede carinarnica po uradni dolžnosti postopek za plačilo carinskih dajatev, je v tem primeru za carinjenje pristojna carinarn ica ..., ki razpolaga tudi z vsemi podatki.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku, zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.