Jedro

Prošnja za priznanje mednarodne zaščite se zavrne v pospešenem postopku, če je podan kateri od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26.3.2008, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljena (1. točka izreka) ter odločeno, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka).

Prošnja tožeče stranke za mednarodno zaščito je bila v ponovnem postopku zavrnjena v pospešenem postopku na podlagi določb 33. člena v povezavi z 3. alineo 3. člena, 3. alineo 52. člena in 3. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. S sodbo, U 2191/2007 z dne 14.11.2007, je bilo sicer toženi stranki naloženo, da v obravnavani zadevi opravi redni postopek po Zakonu o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06, 134/06 – odločba US); tožena stranka pa je v ponovnem postopku odločila v pospešenem postopku po ZMZ. Samo zaradi tega po presoji sodišča prve stopnje izpodbijana odločba tožene stranke ni niti nepravilna niti nezakonita. Začeti postopki po ZAzil se namreč končajo po ZMZ (1. odstavek 140. člena ZMZ); po ZMZ pa je drugače kot po ZAzil pospešen postopek možen, kadar se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena ZMZ, kar vključuje tudi dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje (7. alinea), splošne informacije v izvorni državi (8. alinea), uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ (6. alinea), dokaze, ki jih pridobi pristojni organ (5. alinea). Argumentacija odločitve o izpolnitvi zakonskega dejanskega stanu 55. člena ZMZ je v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča prve stopnje celovita; v osebnem razgovoru (45. in 47. člen ZMZ) je tožnik svojo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji celovito predstavil; v tožbi ni navedel, v čem naj bi se opravljeni intervju ob podaji prošnje za azil v tolikšni meri razlikoval od „zaslišanja“, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Dokazna ocena tožene stranke, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, je celovita in pravilno temelji na dveh relevantnih okoliščinah, in sicer, da tožnik ni pojasnil, zakaj že na Hrvaškem ni poskušal zaprositi za azil, čeprav je to možnost imel (na poti v Slovenijo je bil dva dni v BiH in dva dni na Hrvaškem), niti ni izkazal, da mu izvorna država ni nudila učinkovite zaščite (25. člen ZMZ); celo sam je navedel, da so pristojni organi intenzivno iskali osebe, ki so mu grozile po telefonu. Za dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje na glavni obravnavi, je sodišče presodilo, da v ničemer ne bi vplival na odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), pa tudi tožnik tega v tožbi z ničemer ni utemeljil. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb ZPP, napačno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je bil prisiljen pobegniti iz izvorne države zaradi groženj, ki so se stopnjevale, ter da je bil njegov namen zaprositi za azil v najbližji državi članici EU, ker se le v teh državah človekove pravice spoštujejo. Že s predhodno sodbo v tej zadevi je bilo toženi stranki naloženo, da mora ponovno zaslišati tožnika in odpraviti pomanjkljivosti, pa tega ni storila. Zato je predlagal svoje zaslišanje na glavni obravnavi; ker je sodišče ni opravilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (3. odstavek 2. člena ZMZ). 28. člen ZMZ določa, da resna škoda zajema; smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ker gre za „pravno dobroto“, ki jo tujcu da država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (21. člen ZMZ). Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec (119. člen ZMZ) posebej opozorjen (9. člen ZMZ), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugačne neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ). V pospešenem postopku odloča organ, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne le, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V tem primeru pa se po presoji vrhovnega sodišča ne ugotavlja, ali bi bili sicer izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito po 2. členu ZMZ (sodba I Up 211/2008 z dne 22.5.2008).

V obravnavanem primeru je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča o tožnikovi prošnji v ponovnem postopku pravilno in zakonito odločala v pospešenem postopku in jo tudi utemeljeno zavrnila na podlagi 3. alinee 55. člena ZMZ.

Tožena stranka je pospešeni postopek vodila na podlagi tožnikovih izjav, torej na podlagi dejstev in okoliščin iz tožnikovih izjav (1. alinea 23. člena ZMZ). Iz njih je pravilno in zakonito ugotovila, da so podani pogoji za zavrnitev prošnje na podlagi 3. alinee 55. člena ZMZ. V 55. členu je določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. alinea). Glede razlogov za to presojo se tudi vrhovno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in se je nanje sklicevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Pritožbenega ugovora, da je izpodbijana odločba nezakonita ker tožena stranka v zadevi ni odločila v rednem postopku po ZAzil, ni mogoče upoštevati. Po določbi 1. odstavka 140. člena ZMZ se namreč postopki, začeti po ZAzil, končajo po določbah ZMZ, ta pa pospešeni postopek (oziroma razloge za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku) ureja drugače kot prej veljavni ZAzil, kar je tožniku argumentirano pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje v tem upravnem sporu pravilno presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta z vidika spoštovanja določb ZMZ, ustavnoprocesnih standardov, vezanih na 22. člen Ustave, iz dosedanje prakse Ustavnega sodišča in že narejeno dokazno oceno v zadevi ... Pravilno je utemeljilo, zakaj izpodbijani upravni akt ni niti nezakonit niti nepravilen, pa čeprav izpodbijana odločitev ni bila sprejeta v rednem postopku; na razloge s tem v zvezi se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

Pritožbena navedba, da je tožnik zaprosil za azil šele v Sloveniji, ker se v državah članicah EU človekove pravice bolj spoštujejo, ni upošteven iz razloga 1. odstavka 74. člena ZUS-1. Glede preostalih navedb, pa tožnik ponavlja tožbene navedbe, do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Po 4. odstavku 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev pravil postopka zaradi oprave glavne obravnave podana le, če je to v nasprotju z ZUS-1. ZUS-1 pa v 2. odstavku 59. člena določa izjeme od pravila o odločanju po opravljeni obravnavi. Ena od teh izjem, namreč iz 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 je podana tudi v tem primeru, kar je v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje in se na te razloge vrhovno sodišče sklicuje.

Vrhovno sodišče je pritožbo, glede na navedeno, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.