Jedro

Če delavec pride na delo, računajoč na ponovno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas, pa do tega ne pride, tudi en dan dela več sam po sebi ne pomeni, da je delavec "ostal na delu". Delovno razmerje za določen čas se lahko sklene le izjemoma, v primerih, ki so v zakonu izrecno našteti (17. člen ZDR (1990)). Eden od takih primerov je tudi začasno povečan obseg dela. Toda, če sodišče ugotovi, da ta razlog ni dokazan, je pravilna presoja, da za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bilo zakonitega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delovno razmerje tožnika, sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas iz dveh razlogov: ker je ostal na delu še en dan po poteku pogodbe o zaposlitvi in ker je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Na podlagi take odločitve je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito, zato je ugodilo zahtevkom po reintegraciji, priznanju delovne dobe za določena obdobja ter za plačilo plače oziroma nadomestila plače za določena obdobja v času od 16.9.1998 do 9.4.2001 in regresa za letni dopust za leti 1999 in 2000. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pomembno, kakšna je bila volja delodajalca o tem, ali naj tožnik ostane na delu, ne pa delavčeva želja po tem. Tožnik je bil seznanjen s tem, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano, ob izteku pogodbe pa je bil s strani delodajalca na to opozorjen in pozvan, naj delovni proces zapusti. Delodajalec ni dolžan uvesti disciplinskega postopka, ki bi bil tudi nepotreben in brez učinka zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka ne navaja izrecno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja in tudi iz njenih navedb ne izhaja, da bi vsaj smiselno zatrjevala katerokoli postopkovno kršitev, ki je lahko revizijski razlog. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Tožnik je sklenil delovno razmerje pri toženi stranki za določen čas treh mesecev - od 15.6.1998 do 15.9.1998. Kot razlog je v pogodbi o zaposlitvi naveden povečan obseg dela. Podobno je bilo delovno razmerje za določen čas med strankama sklenjeno že večkrat prej. Tožnik je uveljavljal, da je prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas zato, ker je delal še 16.9.1998, torej en dan več, kot pa je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu prvič odločilo s sodbo opr. št. Pd 481/98-21 z dne 22.2.2000 in zahtevku ugodilo. Tako odločitev je s sodbo opr. št. Pdp 820/2000-2 z dne 28.6.2001 potrdilo tudi sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče pa je ugodilo reviziji tožene stranke in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka obe sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 233/2001 z dne 21.5.2002).

V ponovljenem postopku je sodišče ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, vendar tokrat ne le zato, ker je tožnik ostal na delu še en dan po poteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena. Ugotovilo je tudi, da je bila tako zadnja pogodba o zaposlitvi, kot tudi vse prejšnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju z zakonom. Ni bila sklenjena zaradi razloga, ki je v pogodbi naveden - povečan obseg dela - temveč zato, ker je delodajalec s tako sklenjenimi pogodbami želel nadomestiti institut poskusnega dela.

Po prvem odstavku 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje, iz razlogov na strani delodajalca, sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom, ali, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje (sklenjeno za določen čas) prenehati. Delovno razmerje za določen čas sicer preneha s potekom določenega časa (drugi odstavek 17. člena ZDR) in delodajalcu ni treba izdajati v zvezi s tem nobenega sklepa.

Za presojo ali so izpolnjeni pogoji za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, je torej lahko bistvena okoliščina, ali je delavec "ostal na delu" tudi po poteku določenega časa. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem. Zato tudi v primeru iz 18. člena ZDR ne more nastati zgolj na podlagi enostranske volje delavca. Če delavec po poteku delovnega razmerja za določen čas pride na delo in želi nadaljevati z delom, mora biti iz ravnanja delodajalca nedvomno razvidno, da mu tega ne preprečuje, da lahko govorimo o preoblikovanju v delovno razmerje za nedoločen čas. Iz ravnanja delodajalca bi moralo biti razvidno, da je tudi njegova volja za nadaljnji obstoj delovnega razmerja. Če delavec pride na delo, računajoč na ponovno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas, pa do tega ne pride, tudi en dan dela več sam po sebi ne pomeni, da je delavec "ostal na delu".

Revizija ima prav, da ni pomemben razlog ali motiv delodajalca, zakaj ne želi ponovno skleniti ("podaljšati") delovnega razmerja z delavcem. Prav tako ne gre za utemeljeno pričakovanje delavca, da bo sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ker je pred tem do tega že večkrat prišlo. Ob sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kjer je datum prenehanja pogodbe jasno določen, je edino utemeljeno pričakovanje lahko le, da bo takrat delovno razmerje prenehalo. Delodajalcu ni treba delavca na datum prenehanja še posebej opozarjati, saj je delavec pogodbo podpisal. Že s tem je tudi nedvomno vedel, kdaj mu bo delovno razmerje prenehalo. Kolikor tudi dan po izteku pogodbe pride na delo in želi delati, ali ta dan celo dela, tega ni mogoče šteti kot nadaljevanje delovnega razmerja, če mu delodajalec jasno pove, da nove pogodbe ne namerava skleniti in da naj na delo ne prihaja več.

Kot že navedeno, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je podan tudi drugi razlog iz 18. člena ZDR (1990), zaradi česar je prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev pa je, da delovno razmerje za določen čas ni bilo sklenjeno zaradi povečanega obsega dela, temveč iz razloga poskusnega dela.

Delovno razmerje se lahko sklene le izjemoma, v primerih, ki so v zakonu izrecno našteti (17. člen ZDR (1990)). Eden od takih primerov je tudi začasno povečan obseg dela. Toda, če sodišče ugotovi, da ta razlog ni dokazan, je pravilna presoja, da za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bilo zakonitega razloga. To pa pomeni, da nastanejo posledice iz prvega odstavka 18. člena ZDR (1990). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pravi namen sklenitve delovnega razmerja za določen čas poskusno delo, samo dodatno kaže na namen izigravanja take možnosti sklenitve delovnega razmerja. Poskusno delo je namreč samostojen institut, ki lahko traja največ šest mesecev ( 14. člen ZTPDR in 16. člen ZDR (1990)), in ki terja tudi izvedbo posebnega postopka s spremljanjem in ocenjevanjem tega dela.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).