Jedro

Pogoj, da lahko prosilec kandidira na področju dejavnosti vrhunskega športa - programov nacionalnih reprezentanc, je da so v program vključeni športniki, ki so uvrščeni v kategorizacijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku v letu 2011 ne dodeli sredstev za prijavljeni program „Evropsko prvenstvo v TAEKWON-DO-ju, Cork - Irska, 25. 6. do 1. 7. 2011“ na področju dejavnosti vrhunskega športa – programa reprezentanc (D1). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik), saj ne kandidira s programom nacionalne reprezentance.

Komisija za pritožbe toženke je z v uvodu navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi odločbe navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika, pravilna, ker športniki tožnika niso vključeni v kategorizacijo, saj mu ni priznan status nacionalne panožne športne zveze (NPŠZ).

Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri navaja, da je toženka napačno uporabila Pravilnik, ko ga je razlagala tako, da bi tožniku moral biti priznan status nacionalne panožne športne zveze. Pojasnjuje, da iz javnega razpisa (Uradni list RS št. 88/10) med drugim izhaja, da se na razpis lahko prijavijo vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava in zasebniki, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za izvajanje dejavnosti na področju športa, in da imajo prednost pri izboru programi združenj in zvez športnih organizacij. Tožnik kot zveza društev zato izpolnjuje pogoje za kandidiranje. Pojasnjuje še, da na vseh mednarodnih tekmovanjih, ki se jih redno udeležuje, nastopa kot predstavnik Slovenije, zato mu je treba priznati status nacionalne reprezentance v smislu 6. člena Pravilnika. Meni, da je neenako obravnavan v primerjavi s ... ter dodaja, da mu je v letu 2010 priznala izpolnjevanje spornega pogoja.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka navedbe tožnika in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pripravljalni vlogi tožnik dodatno navaja, da je včlanjen v mednarodno športno zvezo International Taekwon-do federation, ki je priznana s strani 102 držav. Ker je športna panoga taekwon-do po verziji ITF razvrščena v kategorizacijo, ki jo je sprejel Olimpijski komite Slovenije in tudi tekmovalci tožnika na tekmovanjih nosijo drese z napisom Slovenija, je treba tožniku priznati status nacionalne reprezentance. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da sta odločba toženke št. D1-11-80 z dne 19. 4. 2011 in sklep št. D1-11-080 z dne 9. 2. 2011 nezakonita.

Upravno sodišče je s sklepom I U 1116/2011-15 z dne 12. 4. 2012 zavrglo tožbo, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 416/2012 z dne 15. 5. 2013 pritožbi tožnika ugodilo, sklep Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

Sodišče je v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS, da je pri presoji pravnega interesa za tožbo, kljub temu, da je tekmovanje za katerega je tožnik kandidiral za sredstva, zaključeno, treba upoštevati tudi razloge, ki jih je tožnik navajal pri sklicevanju na nezakonitost izpodbijanega akta in tiste, ki se nanašajo na uveljavljanje odškodninskega zahtevka ter na preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja toženke, presodilo, da tožnik izkazuje pravni interes za odločanje o njegovi tožbi, zato je tožbo obravnavalo po vsebini.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik na podlagi javnega razpisa toženke, objavljenega v Uradnem listu št. 88/10, kandidiral za sredstva za sofinanciranje na področju dejavnosti vrhunskega športa – programi reprezentanc. Sporno pa je, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika, tj., da je kandidiral s programom nacionalne reprezentance.

Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za sofinanciranje programov iz 6. člena Pravilnika so določeni v 14. členu Pravilnika. Za programe iz prve alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika je tako določeno, da morajo biti v programe vključeni športniki mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda po kategorizaciji vrhunskih športnih dosežkov Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (v nadaljnjem besedilu kategorizacija).

Po presoji sodišča je navedeni pogoj v skladu s 1. členom Pravilnika usklajen z določbami Nacionalnega programa športa v RS (Uradni list RS, št. 24/00, 31/00 – popr.), po katerem je vrhunski šport priprava in tekmovanje športnikov, ki imajo status mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda. Enako je dejavnost vrhunskega športa opredeljena v petem odstavku 2. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo).

Iz navedenih določb torej izhaja, da je pogoj, da lahko prosilec kandidira na področju dejavnosti vrhunskega športa - programov nacionalnih reprezentanc, da so v program vključeni športniki, ki so uvrščeni v kategorizacijo. Ker je toženka ugotovila, da športniki tožnika nimajo statusa kategoriziranega športnika, tožnik pa v tožbi tega ne izpodbija, je po presoji sodišča odločitev iz izpodbijanega sklepa, kot je dopolnjena z obrazložitvijo Komisije za pritožbe toženke, pravilna.

Glede na citirane določbe je zato neutemeljeno tožnikovo stališče, da je kandidiral s programom nacionalne reprezentance, ker je športna panoga taekwon-do po verziji ITF vključena v kategorizacijo. Sodišče pa pripominja, da v skladu s pogoji, pravili in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v RS, ki jih je oblikoval OKS – ZŠZ in na podlagi 16. in 38. člena ZSpo potrdil Strokovni svet RS za šport ter so objavljeni na spletnih straneh OKS-ZŠZ (št. dokumenta 30303-2-14/9 z dne 11. 6. 2010), ta okoliščina tožniku omogoča, da sproži postopek za kategorizacijo športnikov.

Ker tožnik tudi okoliščin, da njegovi športniki zaradi posebnosti (npr. športniki invalidi) niso uvrščeni v kategorizacijo (drugi odstavek 14. člena Pravilnika) ne navaja, v postopku za sofinanciranje do pridobitve ustreznega statusa kategoriziranega športnika ne morejo biti upoštevani niti zatrjevani uspehi njegovih športnikov na mednarodnih tekmovanjih.

Glede na povedano za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilna okoliščina, da tožnik nima statusa nacionalne panožne športne zveze, temveč ugotovitev, da v program, s katerim je kandidiral za sredstva, niso vključeni športniki s kategorizacijo. Sodišče zato zgolj pripominja, da je status nacionalne panožne športne zveze po določbi 37. člena ZSpo relevanten z vidika registracije športnikov. Ker pa je teh, kot pravilno ugotavlja že tožnik, lahko več, je neutemeljen tudi očitek o neenakem obravnavanju.

Na odločitev v zadevi ne vpliva niti dejstvo, da so bila tožniku za leto 2010 dodeljena sredstva za program na področju dejavnosti vrhunskega športa – programi nacionalnih reprezentanc, ker predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu niso predhodne toženkine odločitve. Sodišče pa pripominja, da je iz kriterijev za pridobitev statusa kategoriziranega športnika razvidno, da je status časovno omejen na 12, 24 oz. 48 mesecev, kar lahko vpliva na vsakokratno preverjanje izpolnjevanja pogojev iz 14. člena Pravilnika.

Ker na odločitev v zadevi ne vplivajo niti ostale tožnikove navedbe, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.