Jedro

Tožnik se je poškodoval, ko se je zaradi udarca težkega kladiva ob vijak okrušil košček kovine in mu priletel v oko. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino z vso močjo, da izbiješ vijak, predstavlja nevarno dejavnost. Ugotovljene okoliščine, da je šlo za udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino, da je šlo očitno za napako v materialu, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da do okruškov praviloma ne pride in ob dejstvu, da to opravilo ni bilo običajno pri toženi stranki, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, to je tožena stranka.

Tožnik s tem, ko pri navedenem opravilu ni uporabil zaščitnih očal, ni soprispeval k nastanku škode. Ob upoštevanju mehanizma tožnikove poškodbe in dodatnega pojasnila sodne izvedenke na naroku, da imajo takšne primere poškodb, kot jo je utrpel tožnik, tudi z zaščitnimi očali, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. in II. točki izreka tako, da se na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 30.737,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v znesku 32.003,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati stroške postopka v višini 1.533,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka v višini 446,28 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 13.401,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila. V presežku, to je plačilo škode v znesku 49.339,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2016 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.013,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče odločalo mimo tožnikovih trditev, zato je podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do podanih ugovorov, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je kljub temu, da je tožena stranka le dva dni pred narokom prejela obsežno prvo pripravljalno vlogo tožnika in ji je sodišče dalo 30 dnevni rok za izjasnitev, nadaljevalo s postopkom in zaslišalo tožnika. Gre za kršitev 5. člena ZPP. Poleg tega je sodišče upoštevalo dodatno trditveno podlago in dokaze, ki jih je tožnikova pooblaščenka podala šele po tožnikovem zaslišanju. Sodišče je pri odločanju o temelju odškodninske odgovornosti prezrlo, da iz trditvene podlage tožnika ne izhaja, da ima tožbeni zahtevek podlago v objektivni, temveč zgolj v krivdni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Tožnik ni podal trditev, na podlagi katerih bi lahko sodišče zaključilo, da je šlo za nevarno dejavnost delodajalca in je zato podana njegova objektivna odškodninska odgovornost. Ne drži, da je bilo opravilo, pri katerem se je tožnik poškodoval, nevarno. Opozarja na odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2000, iz katere izhaja, da je kladivo preprosto delovno orodje za tolčenje in da delo s kladivom ni nevarna dejavnost in opr. št. II Ips 394/2011, iz katere izhaja, da se pravila o objektivni odškodninski odgovornosti uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Delo s kladivom v obravnavanem primeru ni nevarna dejavnosti, je pa postala takšna zaradi načina, kako se je opravila lotil tožnik. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo nezgodo ni podana. Za nezgodo je kriv izključno tožnik, saj spornega dne sornika ni izbijal po navodilu tožene stranke, temveč se je opravila lotil samoinciativno. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varnost pri delu dr. A.A. izhaja, da je bila za varno delo z ročnim orodjem predpisana uporaba osebne varovalne opreme, kamor sodijo tudi zaščitna očala. Tožena stranka pa je imela ustrezna navodila glede dela z ročnim orodjem. Tudi iz seznama osebne varovalne opreme na delovnem mestu serviser izhaja, da se zaščitna očala uporabljajo pri nevarnostih zaradi padajočih oziroma letečih delcev. Konkretno opravilo je opravilo, pri katerem lahko pride do okruška, zato bi si tožnik moral za delo nadeti zaščitna očala. Sodni izvedenec dr. A.A. je na zaslišanju pojasnil, da bi zaščitna očala nezgodo lahko preprečila. Ker si tožnik očal ni namestil, je sam odgovoren za nezgodo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi B.B., da se pri opravilu, kot ga je izvajal tožnik, uporabljajo očala. Tožena stranka ni pričakovala, da si tožnik ne bo namestil zaščitnih očal. Prav tako ni vedela, kako se bo tožnik lotil opravila in je bil dolžan ravnati z večjo previdnostjo. Protispisna je ugotovitev sodišča, da sta sodelavca poklicala tožnika, da bi jima pomagal izbijati vijake, saj sta ga poklicala samo, da bi jima pomagal, pri tem pa nista vedela, kako se bo tožnik opravila lotil. Sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja zagotavljanja primerne delovne in varnostne opreme in dolžnosti njene uporabe, saj je to pomembno za njeno ekskulpacijo oziroma zmanjšanje njene odgovornosti. Ne strinja se z odmerjeno odškodnino. Meni, da znaša primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 8.000,00 EUR, iz naslova strahu pa 1.600,00 EUR. Sodišče je tožniku neupravičeno priznalo kilometrino za prevoze na preglede v znesku 817,84 EUR. Tožnik bi moral uporabiti avtobusni prevoz. Tožnik ni upravičen do povračila stroškov v znesku 80,00 EUR in 100,00 EUR, saj samoplačniško zdravljenje v zasebni zdravstveni ustanovi ni bilo indicirano. Sodišče je tožniku neupravičeno priznalo stroške za najmanj pet pripravljalnih vlog. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožniku prizna višji znesek odškodnine oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z višino odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Navaja, da je en teden po prvi operaciji trpel hude bolečine, potem pa je bolečine trpel še do transplatacije, skupno 27 mesecev. Pooperativno obdobje je pri tožniku trajalo še dodatnih 18 mesecev, kar pomeni, da je imel tožnik bolečinsko obdobje kar 45 mesecev. Tega pa sodišče ni upoštevalo. Poleg tega sodišče pri odmeri ni upoštevalo vseh nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel. V zvezi s tem je predlagal tudi zaslišanje partnerice, ki ga sodišče ni izvedlo. Zavrnitve dokaza pa tudi ni ustrezno obrazložilo. V zvezi z odškodnino iz naslova strahu navaja, da je ta prisojena v prenizkem znesku, saj sodišče ni upoštevalo, da je bil njegov strah tako velik, da je pustil službo. Upoštevati je treba tudi tožnikovo mladost in dejstvo, da ga je poškodba zaznamovala za vse življenje. V zvezi z odškodnino iz naslova skaženosti navaja, da sodišče v tem delu ni upoštevalo tožnikovih občutenj in njegovih duševnih bolečin. Tožnik je povedal, da ga žena opozarja, kako se obnaša oko. Tudi sam večkrat opazi, da ga ljudje čudno gledajo, ko mu oko nekontrolirano uhaja. Opazijo tudi škiljenje in neaktivnost zenice na svetlobo. Nekateri ga sprašujejo, kaj se mu je zgodilo, drugi pa ga samo molče gledajo v oko. Tožniku je neugodno, zato se stikov z ljudmi izogiba. Meni, da mu zato pripada višja odškodnina. Navaja, da je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena v prenizkem znesku. Tožnik se poleg odsotnosti globinskega vida sooča tudi z bolečinami in občutkom tujka v očesu. Ne sme se naprezati, dvigovati, težje dela s stroji in v prahu. Ponoči in v dežju težje vozi avto, težje se orientira v prostoru. Pogosto ima glavobole. Ne strinja se z urno postavko za tujo pomoč, saj novejša sodna praksa priznava urno postavko v višini 6,00 EUR na uro. Pri odmeri višine za tujo pomoč sodišče ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja niti ni zaslišalo tistih, ki so mu pomoč nudili. Navaja, da je moral kapljice prejemati tri krat na dan in je skupno iz tega naslova v času trajanja bolniškega staleža potreboval pomoč v trajanju 503,5 ur. Zaradi prevozov na preglede je potreboval pomoč v trajanju 180,5 ur. Pri pripravi hrane pa v trajanju 1187,5 ur. Ne strinja se z vštetjem izplačil iz nezgodnega zavarovanja v odškodnino, saj v policah ni navedeno, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo, temveč gre za nezgodno zavarovanje. To potrjuje tudi dejstvo, da so zavarovane nezgode, ki bi se zavarovancu pripetile tako v službi kot izven nje. Sodišče pri odmeri stroškov postopka ni upoštevalo uspeha po temelju in tožniku neutemeljeno ni priznalo 1100 točk za prvo pripravljalno vlogo, stroškov za konferenco s stranko in za pridobivanje listin. Gre za samostojna opravila, ki bi jih sodišče moralo priznati. Poleg tega bi mu moralo priznati tudi stroške za prihod na vsak narok, saj je tožnik stranka v postopku in ima pravico, da je prisoten na vseh obravnavah in ne samo na tistih, na katere je vabljen. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Obe priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je v pretežnem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri določitvi višine odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, vštetju zavarovalnine na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja v odškodnino in pri odločitvi o stroških postopka.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov. Ta kršitev je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V okviru tega pritožbenega razloga tožena stranka v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje glede ugoditve odškodninskemu zahtevku, torej druge pritožbene razloge, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke odločilo mimo trditvene podlage tožnika. Zgolj dejstvo, da tožnik ni izrecno opredelil, da uveljavlja svoj zahtevek na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, oziroma da je bilo delo, ki ga je opravljal nevarno, ne pomeni, da sodišče prve stopnje odgovornosti tožene stranke ne bi smelo presojati tudi na tej podlagi. Pri uveljavljanju odškodninske terjatve na podlagi objektivne odgovornosti je trditveno in dokazno breme tožeče stranke manjše. Dokazati mora le, da gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (2. odstavek 131. člena in 149. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), torej škodni dogodek in škodo. Tudi v tem primeru pa mora opredeliti, kakšna je stvar oziroma dejavnost, zaradi katere je prišlo do škode, torej navesti dejstva, ki omogočajo presojo, da je do škode prišlo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Navedbe tožnika v tožbi in prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2017, da je tožena stranka odgovorna za nezgodo, ki se mu je pripetila pri opravljanju dela, to je, ko mu je pri popravilu traktorja oziroma izbijanju vijaka del vijaka priletel v oko in ga pri tem hudo poškodoval, pri čemer je tožnik v postopku konkretiziral, da je šlo za izbijanje vijaka z 10 kg težko macolo, omogočajo sklepanje o tem, ali gre za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Zato pritožbeni očitek tožene stranke o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. člena ZPP ni utemeljen.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je kršilo 5. člen ZPP s tem, ko je na poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo dne 2. 2. 2017 zaslišalo tožnika, še preden je imela možnost izjasniti se o njegovih navedbah in dokazih v prvi pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2017. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje na naroku dne 2. 2. 2017 toženi stranki dopustilo rok 30 dni, da se opredeli tako do navedb in dokazov, podanih v pripravljalni vlogi tožnika z dne 30. 1. 2017, kot tudi navedb in dokazov, podanih na tem naroku. S tem je imela tožena stranka možnost, da se izjavi o vseh tožnikovih navedbah, zato zatrjevana kršitev 5. člena ZPP in s tem relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo dodatno trditveno podlago in dodatne dokaze, ki ji je tožnikova pooblaščenka podala po tožnikovem zaslišanju, brez konkretnejše opredelitve, katere so te navedbe in dokazi, je pavšalen, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s tem pa je neutemeljen.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da delavca C.C. in D.D. tožnika nista prosila za pomoč pri izbijanju vijaka, temveč sta ga prosila zgolj za pomoč, pri tem pa nista vedela, na kakšen način se bo tožnik tega opravila lotil. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče listine ali zapisnike o izpovedbah v postopku (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstva. S tem očitkom pritožba uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno.

12. Tudi pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja njegove partnerice in njegovih staršev, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki so odločilne za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo, ugotovilo na podlagi tožnikove izpovedi in s postavitvijo izvedenca ustrezne medicinske stroke, zato izvedba drugih dokazov v zvezi s temi okoliščinami ni bila potrebna.

13. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 21. 1. 2013 pri opravljanju dela pri toženi stranki. Tožnik se je poškodoval, ko se je zaradi udarca težkega kladiva ob vijak okrušil košček kovine in mu priletel v oko. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek. Presodilo je, da je udarjanje z 10 kg težko "macolo" ob kovino nevarna dejavnost, za katero odgovarja tožena stranka, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Glede temelja odškodninske odgovornosti:

14. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu v času obravnavane nezgode veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah OZ. V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna, nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine tožnikove nezgode, do katere je prišlo 21. 1. 2013 pri opravljanju dela. Pojasnilo je, zakaj je v zvezi z okoliščinami nezgode verjelo tožniku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Tožnikova izpoved je o bistvenih okoliščinah nezgode skladna z izpovedima C.C. in D.D., zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta delavca C.C. in D.D. tožnika prosila za pomoč pri izbijanju vijaka oziroma sornika, pri čemer je bila medsebojna pomoč med sodelavci pri toženi stranki običajna. Okoliščina, ki jo tožena stranka izpostavlja v pritožbi, da delavca, ki sta prosila za tožnikovo pomoč, nista vedela, na kakšen način se bo tožnik tega opravila lotil, to je, da bo vijak izbijal z macolo, ni bistvena in ne vpliva na njeno odškodninsko odgovornost. Dejstvo, da tožnikovo ravnanje ni bilo v nasprotju z doktrino izbijanja elementov, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. A.A..

16. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino z vso močjo, da izbiješ vijak, predstavlja nevarno dejavnost. Ugotovljene okoliščine, da je šlo za udarjanje z 10 kg težko macolo ob kovino, da je šlo očitno za napako v materialu, saj iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da do okruškov praviloma ne pride in ob dejstvu, da to opravilo ni bilo običajno pri toženi stranki, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja, to je tožena stranka. Odločitev, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (odločba VSRS opr. št. II Ips 615/2000), ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je šlo v tej zadevi za poškodbo z običajnim manjšim kladivom in ne z 10 kg težko macolo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo.

17. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za popolno razbremenitev odgovornosti tožene stranke iz drugega odstavka 153. člena OZ (ravnanje oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti) niti za delno razbremenitev odgovornosti iz tretjega odstavka 153. člena OZ (da je oškodovanec prispeval k nastanku škode). Pritožbene navedbe tožene stranke, da ni mogla pričakovati, na kakšen način se bo tožnik lotil izbijanja vijaka, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami nezgode utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. A.A., ki je mnenje podal jasno, prepričljivo in strokovno. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da tožnikovo ravnanje, to je izbijanje vijaka z macolo, ni bilo v nasprotju z doktrino izbijanja elementov in da je tožnik deloval običajno in pravilno. Glede na ugotovitev, da je bila pomoč med sodelavci pri toženi stranki običajna, pa tožnikovega ravnanja tudi ni mogoče šteti za samovoljno in nepričakovano. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko pri navedenem opravilu ni uporabil zaščitnih očal, ni soprispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je imelo zadostno podlago za to ugotovitev v izvedenskem mnenju sodne izvedenke medicinske stroke oftamologije doc. dr. E.E., ki je prepričljivo pojasnila mehanizem tožnikove poškodbe. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tujek najverjetneje letel navzgor vzporedno z levim licem, pri tem pa je oplazil levo zrklo, vendar se vanj ni zapičil, ampak je letel mimo, ob tem pa poškodoval številne očesne strukture. Ob upoštevanju mehanizma tožnikove poškodbe in dodatnega pojasnila sodne izvedenke na naroku, da imajo takšne primere poškodb, kot jo je utrpel tožnik, tudi z zaščitnimi očali, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali nezgodi.

18. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo, pravilno ni ugotavljalo obstoja krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da bi se z ugotovljenimi okoliščinami v zvezi z zagotovitvijo primerne delovne opreme in delovnega prostora ter usposabljanjem tožnika lahko bodisi v celoti bodisi deloma razbremenila svoje odškodninske odgovornosti. Ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, je pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde oškodovanca. Ker pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo tožnikove sokrivde k nastali nezgodi, pravilno ni ugotavljalo krivde tožene stranke za nastalo nezgodo.

Glede višine nepremoženjske škode:

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke oftamologije doc. dr. E.E. ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku, ko mu je v levo oko priletel drobec kovine, utrpel hudo poškodbo očesa. Tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode je delno ugodilo in presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 11.500,00 EUR, za strah 2.200,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500,00 EUR in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14.000,00 EUR, kar skupno znaša 29.200,00 EUR.

20. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

21. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah sodne izvedenke in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer hude bolečine 1 teden, ko je jemal analgetike po prvi operaciji, potem pa je imel bolečine oziroma zoprn občutek do transplantacije (v letu 2015), po tem času pa se je stanje umirilo. Upoštevalo je, da je bil tožnik trikrat hospitaliziran za več dni, prestal je več operacij, bil je izpostavljen splošni anesteziji, opravil je več UZ preiskav, bil je izpostavljen številnim pregledom specialistov, večkrat je moral obiskati osebnega zdravnika, prejemal je infuzijo, jemal je številne kapljice za oko in analgetike. Bil je začasno nezmožen za delo 33 mesecev. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 11.500,00 EUR (kar predstavlja približno 10 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji) primerna, pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje in tožnika za njeno zvišanje ni utemeljeno.

22. Tožena stranka in tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke in tožnikovo izpoved, da je neposredno ob poškodbi utrpel primarni strah višje intenzitete, kasneje pa sekundarni, ki je bil na dan poškodbe zmerne intenzitete, od takrat dalje pa nizke intenzitete, ki je deloma še vedno prisoten. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 2.200,00 EUR (kar predstavlja 2 povprečni neto plači v Republiki Sloveniji) predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

23. Pravilna je tudi prisoja odškodnine za skaženost v višini 1.500,00 EUR (pribl. 1,3 plače). Pojem skaženosti je pravni standard, katerega vsebino zapolnjuje sodna praksa, presoja pa se po objektivnih in subjektivnih merilih. Pri odmeri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodne izvedenke, da gre pri tožniku za prizadetost majhne stopnje. Levo oko opazno škili navzven, obenem pa je leva zenica večja in slabše reaktivna na svetlobo, kar je še posebej opazno v svetlih svetlobnih pogojih. Upoštevalo je tudi tožnikovo izpoved, da ima zaradi poškodbe manjšo samozavest, da svoje oko skriva za sončnimi očali, da ljudje opazijo, da ima spremenjeno oko in da mu celo žena pravi, da oko včasih kar zaide. Poleg tega ga ljudje o poškodbi sprašujejo, kar ga včasih moti. Zavzemanje tožnika v pritožbi za višjo odmero odškodnine iz tega naslova ni utemeljeno.

24. Tudi glede odmerjene odškodnine v znesku 14.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ. Zavzemanje pravdnih strank za njeno spremembo pa ni utemeljeno. Pri določitvi višine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da ima tožnik težave z vidom, predvsem zaradi odsotnosti globinskega vida. Trpi zaradi bolečin v očesu oziroma zaradi občutka tujka v očesu, težave pa ima pri opravljanju vsakodnevnih dejavnost, kot so gledanje televizije, delo z računalnikom, upravljanje kmetijskih strojev, itd. 25. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičen tožnik, v obravnavanem primeru znaša 29.200,00 EUR. Prisojena odškodnina po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno zapolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Iz zadev (npr. odločitve VSRS, opr. št. II Ips 112/2007, II Ips 536/2000, II Ips 740/2005), ki jih za primerjavo v pritožbi navaja tožnik, izhajajo drugačne vrste poškodb, kot v obravnavanem primeru, zato primerjava s temi zadevami ni utemeljena.

Glede premoženjske škode:

26. Sodišče prve stopnje je tožniku v skladu s 132. členom OZ pravilno priznalo tudi materialno škodo, ki mu je nastala v posledici škodnega dogodka. Oškodovanec ima pravico do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem, zato je sodišče tožniku pravilno priznalo tudi povrnitev stroškov pregleda pri dr. F.F. v višini 80,00 EUR in 100,00 EUR za YAG laser. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni upravičen do povračila teh stroškov, ker je te storitve opravil samoplačniško, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da so bili ti stroški zdravljenja potrebni, saj si je tožnik s tem zagotovil hitrejše okrevanje, zato mu jih je utemeljeno priznalo. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini materialne škode iz naslova stroškov prevoza na zdravniške preglede, ki mu jih je sodišče prve stopnje priznalo v višini 0,37 EUR za prevoženi kilometer. Tožena stranka namreč meni, da bi bil tožnik upravičen zgolj do povračila stroškov javnega prevoza, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo, da gre za povrnitev škode, ki je tožniku dejansko nastala, tožnik pa tudi ni navajal, da je uporabljal javni prevoz. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno priznalo strošek kilometrine 0,37 EUR za kilometer, kar je skladno s sodno prakso (odločitve VSL opr. št. II Cp 796/2017, VSL opr. št. II Cp 3308/2012, VSL opr. št. I Cp 2682/2016, itd.). Iz tega naslova je tožniku pravilno priznalo povračilo materialne škode v višini 817,85 EUR.

27. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede obsega tuje pomoči in nege, ki ga je tožnik potreboval v spornem obdobju. Meni namreč, da je potreboval tudi pomoč pri dajanju kapljic v oko in pri pripravi hrane, česar pa sodišče prve stopnje ni ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je tožnikove obsežne navedbe o potrebi po tuji pomoči pravilno objektiviziralo z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke in ugotovilo, da je tožnik pomoč potreboval predvsem pri vožnji z avtomobilom, in sicer v trajanju 1 ure na dan za obdobje 3 mesecev, skupno torej za 90 dni. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da je po novejši sodni praksi upravičen do višje urne postavke, to je 6,00 EUR na uro in ne 4,50 EUR na uro, kot mu jo je priznalo sodišče prve stopnje (odločitve VSRS opr. št. II Ips 251/2014, VSL opr. II Cp 2261/2016, VDSS opr. št. Pdp 1372/2014). Pritožba tožnika je torej v tem delu delno utemeljena. Materialna škoda, do katere je tožnik upravičen iz naslova potrebe po tuji pomoči, znaša 540,00 EUR (90 dni x 1 ura x 6,00 EUR). Skupni znesek odškodnine za materialno škodo, do katere je upravičen tožnik, tako znaša 1.537,85 EUR (namesto 1.402,85 EUR).

28. Zavarovalnica je tožniku na podlagi police nezgodnega zavarovanja, za katero je premijo plačevala tožena stranka, dne 4. 2. 2016 in dne 14. 3. 2016 izplačala zavarovalno vsoto v skupni višini 16.619,40 EUR. Med strankama je bilo sporno, ali se že prejeta zavarovalna vsota všteva v odškodnino, ki gre tožniku zaradi istega škodnega dogodka in jo tožnik vtožuje v tem sporu.

29. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega zavarovanja, všteva v odškodnino, v primeru, če je zavarovalnica plačana iz sredstev delodajalca in da se v takem primeru domneva, da je sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo. Glede na ugotovitev, da je bilo plačilo nezgodnega zavarovanja zagotovljeno iz sredstev delodajalca, to je tožene stranke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se že izplačana odškodnina iz nezgodnega zavarovanja v skupni višini 16.619,40 EUR odšteje od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

30. Tak zaključek sodišča prve stopnje je zmoten, saj temelji na zmotni presoji, da je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje, na podlagi katerega je bila tožniku izplačana zavarovalna vsota, sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 214/2017 navedlo, da se v skladu z mnenjem, sprejetim na Občni seji Vrhovnega sodišča SVS z dne 28. 5. 1984, na katero se sklicuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 184/2014, domneva, da je sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, če je zavarovalna premija za nezgodno kolektivno zavarovanje plačana iz sredstev delodajalca, s tem, da se lahko dokazuje, da je bilo sklenjeno osebno zavarovanje. Med drugim je zavzelo stališče, da je za odločitev o vštevanju oziroma nevštevanju zavarovalne vsote v odškodnino odločilna dejanska vsebina zavarovalne police. Tudi nezgodno zavarovanje je lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalna vsota vštela v odškodnino, vendar pa mora biti takšen namen razviden iz zavarovalne police. V obravnavanem primeru tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da takšen namen iz police za nezgodno zavarovanje št. ... ne izhaja, saj v polici ni navedeno, da je sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ne nazadnje je v polici izrecno določeno, da so zavarovane nezgode, ki bi se zavarovancem pripetile tako v službi kot izven nje, kar še dodatno kaže na to, da je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje dejansko sklenjeno kot osebno zavarovanje in ne kot zavarovanje pred odgovornostjo. Ker je bilo torej nezgodno zavarovanje, na podlagi katerega je bila tožniku plačana zavarovalna vsota v višini 16.619,40 EUR, osebno zavarovanje, je ob nastanku zavarovalnega primera kumulacija odškodnine in zavarovalne vsote dopustna (tudi v primeru), ko je premijo za kolektivno nezgodno zavarovanje plačala tožena stranka iz svojih sredstev. To pa je v skladu z določbo drugega odstavka 972. člena OZ, ki določa, da ima zavarovalec oziroma upravičenec pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote, če gre za osebno zavarovanje. Ta določba torej dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je ta izplačana za podlagi osebnega zavarovanja. Pritožba tožnika je torej v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožniku priznalo še 16.619,40 EUR odškodnine.

31. Tožnik je iz naslova nematerialne (29.200,00 EUR) in materialne škode (1.537,85 EUR) upravičen do povračila zneska 30.737,85 EUR (namesto 13.401,77 EUR), višji zahtevek (za plačilo 32.003,90 EUR) pa ni utemeljen.

Glede stroškov postopka:

32. Delno utemeljena je tudi pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen samo do povračila potnih stroškov za dva naroka, na katera je bil vabljen. Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP ima stranka pravico do povrnitve tistih stroškov, ki so bili potrebni za pravdo. Glede na to, da ima tožnik kot stranka postopka pravico do udeležbe na naroku, mu je po presoji pritožbenega sodišča treba priznati tudi vse stroške udeležbe na narokih kot potrebne stroške, ne glede na to, ali je bil na narok izrecno vabljen ali ne. Tožnik je tako upravičen do povračila potnih stroškov za vse naroke, ki se jih je udeležil, to je za skupno pet narokov. Ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo potne stroške v višini cene avtobusne vozovnice 2,30 EUR od G. do Ljubljane in kilometrino od H. do G. v višini 8 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje, znašajo potni stroški tožnika 26,96 EUR (namesto 10,68 EUR). Pravilno pa je sodišče prve stopnje v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015) tožniku priznalo 825 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2 Odvetniške tarife) in tudi za vse nadaljnje pripravljalne vloge v skladu s tar. št. 19 OT. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišču prve stopnje tožniku nepravilno priznalo povračilo stroškov za najmanj pet pripravljalnih vlog, neutemeljene. Pravilno pa sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za preglede listin, sestanke s stranko, pridobivanje listin, saj so ti stroški že zajeti v že priznanih stroških za vloge in naroke. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka odločati posebej glede temelja in posebej glede višine odškodnine. Tožnik je v sporu uspel deloma in je upravičen do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. V zvezi z obravnavanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke tožniku niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. odločbo VSRS opr. št. II Ips 530/2005). Ker pravdni stranki obrazložitve ostalih stroškovnih postavk po OT ne izpodbijata, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znašajo skupni stroški tožnika 7.986,64 EUR (namesto 7.970,36 EUR).

33. Zaradi spremenjene odločitve glede višine odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči in vštetja zavarovalnine na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja v odškodnino, se je spremenil uspeh strank v postopku (154. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga poseglo v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Tožena stranka ne izpodbija obrazložitve posameznih stroškovnih postavk po OT, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo njeni stroški postopka 4.666,94 EUR. Skupni stroški tožnika pa znašajo 7.986,64 EUR. Ker je zaradi spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča tožnikov uspeh zvišan na 49 %, se tudi njegovi stroški zvišajo na 3.913,45 EUR. Uspeh tožene stranke pa je znižan na 51 %, zato se njeni stroški postopka znižajo na 2.380,14 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.533,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

34. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. in II. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

35. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 34 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer v višini 446,28 EUR (34 % od 1.312,57 EUR - 1125 točk za pritožbo in 22,5 točk materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV ter 670,00 EUR takse za pritožbo) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbe. Pravdni stranki pa sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, saj nista bistveno prispevala k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebnih za pravdo (154., 155., 156. člen ZPP).