Jedro

Ker je sodno varstvo zagotovljeno v izvršilnem in zemljiškoknjižnem postopku, ni izpolnjen negativni pogoj - odsotnost drugega sodnega varstva. Zato varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 196/04-3 z dne 19.7.2004

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi varstva ustavnih pravic.

Iz obrazložitve izpodbijanega dela sklepa izhaja, da je tožnik v tožbi navajal, da je Temeljno sodišče v Kopru, enota v Sežani v izvršilni zadevi zoper dolžnika K.H. p.o. K., dne 14.9.1994 izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo odtujiti ali obremeniti nepremičnine dolžnika v vl. št. 438 in 673 k.o. H. Začasna odredba je bila vknjižena v zemljiško knjigo dne 23.9.1994. Zaradi uvedbe stečajnega postopka nad dolžnikom je prišlo do prekinitve izvršilnega postopka. Okrajno sodišče v Sežani nikoli ni izdalo sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka. Kljub določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o pravdnem postopku je dne 31.12.1998 in 3.3.1999 izdalo sklepa, s katerima je odredilo izbris začasne odredbe. S sklepom je bil odrejen izbris tožnikove začasne odredbe. V začetku januarja 2004 sta bila tožniku vročena oba sklepa, zoper katera se je pritožil. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 12.5.2004 pritožbo zavrglo. Navedena sklepa sta postala pravnomočna. Okrajno sodišče v Sežani je z odredbo izbrisa tožnikove začasne odredbe izvršilo protipravno dejanje, saj izvršilna sklepa še nista bila pravnomočna, kar je pogoj za izvršitev izbrisa. S tem je poseglo v tožnikovo ustavno pravico po 22. členu Ustave RS. Po vročitvi obeh sklepov tožnik ni imel enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem.

Izvršba je bila nezakonito ustavljena. Višje sodišče v Kopru je spregledalo, da je do takega stanja prišlo zaradi nezakonitih sklepov Okrajnega sodišča v Sežani. Vsi sklepi so neveljavni in nični.

Odgovorna je sodnica, ki je izdala sklepe. V izvršilnem postopku niso dovoljena izredna pravna sredstva. Zato je upravni spor dopusten. Sklepi so na podlagi 207. člena ZPP nični. Sodišče naj izda ustrezno odločbo, s katero se bodo ugotovljene ustavne kršitve odpravile.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik zahteva sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v ustavne pravice v izvršilnem postopku in z njim povezanimi zemljiškoknjižnimi postopki. Izpodbija torej zakonitost izvršilnega postopka in na njegovi podlagi izvedene zemljiškoknjižne vpise. Navaja tudi, da je izkoristil vsa pravna sredstva. Zato sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bilo sodno varstvo ustavnih pravic tožniku zagotovljeno po samem izvršilnem postopku, v katerem je lahko z vsemi rednimi pravnimi sredstvi uveljavljal svoje pravice. Po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju in Zakona o pravdnem postopku je imel možnost vlagati pravna sredstva. Enako velja tudi za zemljiškoknjižne postopke, v katerih so pravna sredstva urejana v Zakonu o zemljiški knjigi.

Tožnik zato ne more dodatno uveljavljati še sodnega varstva ustavnih pravic po 3. odstavku ZUS, saj v tem primeru pogoj odsotnosti sodnega varstva ni izpolnjen.

Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Izvršilni postopek je bil prekinjen. Okrajno sodišče v Sežani ne bi smelo izdajati sklepov brez izdaje sklepa o nadaljevanju postopka. Sklepi so nični. Tožnik ni imel možnosti varovati svojih pravic. Gre za ničnost upravnih aktov. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo tožnika, vloženo zaradi varstva ustavnih pravic, zavrglo pri predhodnem preizkusu tožbe po 34. členu ZUS.

Sodno varstvo ustavnih pravic (odločanje o zakonitosti posamičnih aktov) po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS je v upravnem sporu predvideno samo v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je varstvo v drugih sodnih postopkih. Samo če je izpolnjen ta negativni pogoj (odsotnost drugega sodnega varstva), potem je možno tovrstno sodno varstvo v upravnem sporu. Sicer pa se varstvo prvenstveno nudi v rednih sodnih postopkih, šele subsidiarno pa v upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je obrazložilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja, zato jih na tem mestu ne ponavlja.

Dejanska in pravna podlaga tožnikove tožbe, njegove navedbe v tožbi in v tožbi postavljeni zahtevi ne dajejo osnove za presojo, da drugo sodno varstvo v konkretnem primeru tožniku in bilo zagotovljeno.

Varstvo v izvršilnem in zemljiškoknjižnem postopku je takšno kot je in se daje v obsegu in na način kot to določajo predpisi, ki jih navaja izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi sam navaja, da je zoper sklepe sodišča vlagal pritožbe. To pa je razvidno tudi iz prilog, ki jih je priložil k svoji tožbi. Vse to pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev in presojo, da negativni pogoj, ki mora biti podan za sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu, v konkretnem primeru ni izpolnjen.

Zato na drugačno odločitev o stvari pritožbeni ugovori na morejo vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. in 68. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.