Jedro

Podpis listine z jasno izjavo, da želi biti podpisnik solidarno zavezan ("da jamči nerazdelno za vse obveznosti glavnega dolžnika") zavezuje podpisnika kot solidarnega poroka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi glede izvršilnih stroškov v znesku 111.208,00 SIT (kar sedaj predstavlja 464,06 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1999 do plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I II 98/06589 z dne 14.4.1999 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka in sicer v delu, ki se nanaša na toženo stranko B. S. tako, da sedaj v spremenjeni obliki glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 49.885,25 EUR s pogodbenimi obrestmi v višini 2 % mesečno za čas od 16.6.1998 do dneva plačila v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B. S. na dan plačila ter ji plačati stroške izvršilnega postopka v višini 111.208,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1999 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 446.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.4.2006 do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se je pritožil toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj v sklepu o izvršbi, ki ga je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi tudi v 3. točki, te točke sploh ni. Iz te sodbe tudi ni razvidno, kdo je tožeča stranka, v korist katere je razsojeno, saj je v primeru, če je ostal v veljavi sklep o izvršbi upnik še vedno M. A. L. G., ki na obstoji več. Sodišče prve stopnje namreč ni odločalo o spremembi tožeče stranke, niti ni pozvalo toženca, da se izjavi o takšni spremembi na aktivni strani. Poleg tega je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, glede na to, da je tožencu v 1. alineji naložena v plačilo denarna obveznost v ATS, v sodbi pa je zapisano, da je obveznost spremenjena v plačilo, izraženo v EUR. Glede takšne spremembe tožbe ni bil izdan noben sklep, niti ni bil toženec pozvan, da poda soglasje k takšni spremembi tožbe in tako na spremembo ni pristal. V nadaljevanju pritožba izpodbija dokazno oceno prvostopnega sodišča in meni, da predloženi dokazi, na katere se je v izpodbijani sodbi oprlo sodišče prve stopnje, ne potrjujejo dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz nje. Listina, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot dokaz poroštvene zaveze toženca je le prošnja za odobritev financiranja najema, iz katere ni razviden predmet najema in datum, toženec pa jo je podpisal le kot soprosilec. Iz računa z dne 8.8.1996 se ne vidi, na katero stranko se nanaša. Toženec je le sodeloval pri vložitvi prošnje za sklenitev leasing pogodbe, nikoli pa ni podpisal nobene pogodbe, da je porok in soplačnik glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je zato napačno štelo prošnjo za odobritev financiranja za pogodbo o najemnem nakupu, svoje odločitev pa tudi ni obrazložilo. Iz naslova listine izhaja, da gre za prošnjo za financiranje najema, ki jo je toženec podpisal kot soprosilec in sicer je podpisal neizpolnjen formular. Prav tako je izpolnjeno potrdilo o prevzemu, iz katerega ni vidno, na kaj se nanaša, zato ni dokaz o obstoju pogodbe in o tem, da je bilo vozilo izročeno I. S.. Iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je sodišče prve stopnje štelo, da je glavni dolžnik plačal polog neposredno dobavitelju, prav tako pa tudi ni obrazloženo, zakaj ima prošnja naravo pogodbe, s katero je toženec prevzel poroštveno zavezo. Po mnenju pritožbe je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, saj obravnava dne 23.2.2006 ni bila opravljena, ampak je sodišče le pozvalo tožečo stranko, da svoj zahtevek oblikuje tako, da predloži listine, na katere se je sklicevala v izvršilnem postopku.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, nasprotovala pritožbenim navedbam ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, ki je pravilna v materialnopravnem in dejanskem pogledu.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbene navedbe o tem, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z več bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, niso utemeljene.

Izrek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I (II) 98/06589 z dne 14.4.1999 je sestavljen iz naložitvenega oziroma kondemnatornega dela (1. točka), dovolitvenega dela (2. točka) in stroškovnega izreka, ki je vsebovan v 3. točki izreka tega sklepa. Z izpodbijano sodbo pa je prvostopno sodišče, ki je v pravdi odločalo o zahtevku zoper toženca in o stroških ter zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, tako naveden sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v naložitvenem delu in v delu, ki se nanaša na obveznost toženca plačati izvršilne stroške, zato ni podano pritožbeno zatrjevana pomanjkljivost izreka.

Iz sodbe prvostopnega sodišča in sicer njenega uvoda je povsem jasno razvidno, da se glasi v korist F&S L. G., medtem ko iz razlogov sodbe izhaja, da se je M. A. L., ki je bila kot upnik navedena v predlogu za izvršbo, preoblikovala in preimenovala v F&S L. G. Pravna oseba, ki je vložila izvršilni predlog, ni bila izbrisana iz sodnega registra in ni prenehala obstajati, kot to zmotno meni pritožba, ampak iz izpiska iz sodnega registra D. s. C. (priloga A9), ki ga je prvostopno sodišče prebralo, izhaja, da je bila spremenjena le firma te pravne osebe. Ker gre v obeh primerih za isto pravno osebo le z drugim imenom, torej za isti pravni subjekt, saj s spremembo firme (ime pravne osebe) identiteta tožeče stranke ni bila spremenjena, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je prišlo do subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani.

Prav tako ne pomeni spremembe tožbe prilagoditev denarnega tožbenega zahtevka dejstvu, da so se prenehali uporabljati avstrijski šilingi (ATS), ki so jih nadomestili euri (EUR), saj preračun terjatve, izražene v ATS (686.435,97) v njeno protivrednost v EUR (49.885,25) ne predstavlja spremembe istovetnosti zahtevka, povečanja tožbenega zahtevka, niti uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega (II. odstavek 184. člena ZPP). Glede na to, da je iz sodbe jasno razvidna višina obveznosti, ki jo mora toženec poravnati tožeči stranki, zgolj zaradi dejstva, da je obveznost v sodbi izražena v spremenjeni valuti, izrek takšne sodbe, s katero je vzdržan v veljavi sklep o izvršbi, ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom izpodbijane sodbe.

Tožba je bila spremenjena le v obrestnem delu, saj je tožeča stranka v predlogu za izvršbo zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti, tekom postopka pa je obrestni zahtevek razširila in zahtevala, da ji toženec plača 2% mesečne zamudne obresti. Ker toženec po prejemu pripravljalne vloge z dne 6.3.2006, s katero je bil tožbeni zahtevek v tem delu zvišan, niti v pripravljalni vlogi z dne 7.4.2006 niti na naroku za glavno obravnavo dne 10.4.2006 ni nasprotoval spremembi tožbe, ampak se je spustil v obravnavanje takšnega zahtevka, je nastopila domneva iz II. odstavka 185. člena ZPP, da je privolil v spremembo tožbe. V skladu s stališčem sodne prakse mora sodišče izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe in v vmesnem sporu odločiti, ali naj se sprememba dovoli, samo v primeru, ko toženec spremembi nasprotuje, zato v konkretnem primeru, ko sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa o dovolitvi objektivne spremembe tožbe, ni podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje pa se tudi v celoti strinja z oceno izvedenih dokazov (vsakega posebej in vseh skupaj), ki jo je sprejelo prvostopno sodišče, prav tako pa tudi z njegovimi obrazloženimi dejanskimi in materialnopravnimi zaključki, v skladu s katerimi je tožbeni zahtevek zoper toženca kot poroka v celoti utemeljen glede glavne terjatve in zamudnih obresti od glavne terjatve.

Prvostopno sodišče je kot pravilno podlago svoje odločitve vzelo določila 997. člena (in naslednjih) Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), v skladu s katerimi se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zaveže, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil, pri čemer poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pismeno (998. člen ZOR).

Toženec ne zanika, da je podpisal listino z dne 2.8.1996 pod prilogo A7 oziroma priznava svoj podpis na tej listini, v kateri je naveden in podpisan kot soprosilec najemnika I. S. V 15. točke te listine je pod naslovom "solidarna odgovornost" navedeno, da v primeru, če je v pogodbi o najemu udeleženih več prosilcev, ti jamčijo nedeljeno za vse obveznosti najemnika (zlasti za poravnavo plačila najema). Pritožbene navedbe toženca o tem, da je podpisal prazen formular so nedovoljene in zato v pritožbenem postopku neupoštevne pritožbene novote, saj toženec ni izkazal, da brez svoje krivde teh dejstev ni mogel navesti v postopku pred prvostopnim sodiščem (I. odstavek 337. člena). S podpisom listine z zgoraj navedeno vsebino je toženec prevzel poroštvo za obveznosti glavnega dolžnika iz "pogodbe o najemonakupu" in sicer se je zavezal kot solidarni porok, saj je s podpisom listine z zgoraj navedeno vsebino jasno izjavil, da želi biti solidarno zavezan. Zavezal se je torej kot porok in plačnik, zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da odgovarja upniku (in sicer v skladu s III. odstavkom 1004. člena ZOR kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati).

Toženec neutemeljene izpodbija tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je bila med tožečo stranko in glavnim dolžnikom I. S. sklenjena "pogodba o najemonakupu" za financiranje najema hladilnika Ops 24h, ki predstavlja glavni posel, iz katerega izhaja obveznost glavnega dolžnika. Za takšno pogodbo ne velja zahteva po posebni obliki, zato ni utemeljeno navajanje pritožbe, da osnovna pogodba med tožečo stranko in I. S. ni bila sklenjena. Listina z dne 2.8.1996, ki jo je kot najemnik podpisal I. S. s.p., se imenuje "pogodba o najemonakupu", v njej je naveden predmet najema (hladilnik Ops 24h), višina plačila najema in opredeljeni ostali elementi pravnega posla med tožečo stranko kot najemodajalcem in glavnim dolžnikom kot najemnikom. Iz prometnega dovoljenja za polprikolico hladilnik Ops 24h in zavarovalne police, ki potrjujeta, da je glavni dolžnik to polprikolico, ki je bila predmet pravnega posla med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, registriral in zavaroval na svoje ime, pa izhaja, da je bila glavna pogodba s strani tožeče stranke realizirana in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ker pritožbeno ni sporno, da glavni dolžnik svoje zapadle obveznosti iz tako sklenjene pogodbe s tožečo stranko ni izpolnil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je izpolnitev takšne pogodbe glede glavne terjatve in pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti od glavne terjatve (plačilo 49.885,25 EUR z 2% mesečnimi zamudnimi obrestmi) naložilo v plačilo tožencu kot solidarnemu poroku (III. odstavek 1004. člena ZOR).

Ker je poroštvo akcesorna, od glavne obveznosti odvisna obveznost, zaradi česar porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika (I. odstavek 1002. člena ZOR), pa ima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje v primeru poplačila izvršilnih stroškov (postopka, ki je prvotno tekel enotno zoper oba dolžnika in so bili s sklepom o izvršbi v višini 111.208,00 SIT naloženi v plačilo obema) s strani glavnega dolžnika moralo obveznost toženca v tem delu zmanjšati. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje prebralo sklep o izvršbi pod prilogo A8 in ugotovilo, da je bil tožeči stranki v izvršilnem postopku zoper glavnega dolžnika plačan znesek 297.894,00 SIT, ker pa te listine ni v celoti dokazno ocenilo (kaj je bilo s tem zneskom plačano), je sprejelo preuranjen zaključek, da tožeča stranka v izvršbi zoper glavnega dolžnika v tem obsegu ni bila poplačana. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o plačilu izvršilnih stroškov kot posledice nepopolne ocene zgoraj navedenega sklepa o izvršbi, je potrebno odločitev prvostopnega sodišča, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati tudi stroške izvršilnega postopka v znesku 111.208,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1999 do plačila, razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker razveljavitev odločitve o izvršilnih stroškov nima vpliva na odločitev o stroških pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje presojalo tudi pravilnost odmere pravdnih stroškov in pri tem ugotovilo, da je prvostopno sodišče tožeči stranki za zastopanje na naroku za glavno obravnavo z dne 23.2.2006, ki je bil prvi narok za glavno obravnavo, na katerem se je obravnavala glavna stvar, stroške priznalo v skladu s 1. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (Uradni list Republike Slovenije št. 67/2003- v nadaljevanju OT).

To so razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi toženca v delu, ki se nanaša na plačilo izvršilnih stroškov v znesku 111.208,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1999, in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, v katerem bo moralo celovito dokazno oceniti vsebino sklepa o izvršbi pod prilogo A8, ki se nanaša na razmerje med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, v smeri morebitnega poplačila izvršilnih stroškov, povračilo katerih tožeča stranka zahteva tudi od toženca.

V preostalem delu pa je pritožbo, ki ni utemeljena, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, še izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj v tem delu ni najti nobenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Toženec zaradi uspeha le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe sam krije svoje stroške v zvezi z vložitvijo pritožbe (I. in II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Tožeča stranka pa tudi ni upravičena do povračila stroškov odgovora na pritožba, ki ni v ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška, kar je merilo za njihovo priznanje (I. odstavek 155. člena ZPP) Določila ZOR so bila uporabljena na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je obravnavano obligacijsko razmerje nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.