Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.

Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo zaradi umika tožbe (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeči stranki pripada vračilo sodne takse v višini 27,00 EUR v breme ustreznega podračuna, odprtega pri ... (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrne tožniku stroške postopka v znesku 290,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške postopka pa krije tožena stranka sama (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka in predlaga spremembo sklepa tako, da se njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje naloži v plačilo tožniku, enako tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožnik šele po prejemu vloge tožene stranke in 7 mesecev po prejemu sklepa delodajalca dejansko umaknil tožbo, s čimer se je tožena stranka sicer strinjala, zahtevala pa je povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem kot bistveno okoliščino pri odločitvi o stroških postopka ugotavljalo dejstvo, da narok za glavno obravnavo še ni bi razpisan in izveden, ter da stroški z vlogo z dne 7. 12. 2015 niso konkretizirani. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje odločitve o stroških ni obrazložilo skladno z določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP, ker ni navedlo predpisa, na katerega bi oprlo svojo odločitev. Sklicuje se na prvi odstavek 185.(pravilno: 158.) člena ZPP, po katerem tožeči stranki ni treba kriti stroškov nasprotne stranke v primeru umika zgolj in le, če je tožba umaknjena takoj. Meni, da je edino odločilno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče v konkretnem primeru ugotoviti, ali je tožeča stranka umaknila tožbo takoj po izpolnitvi ali ne. Meni, da navedena določba ne določa nobenih dodatnih dejstev, od katerih je odvisno, ali je tožeča stranka dolžna povrniti stroške ali ne, predvsem pa povrnitve stroškov ne veže niti na dodatne stroške, niti na razpis ali izvedbo naroka. Meni, da umik tožbe po sedmih mesecih od izpolnitve ne pomeni takojšnjega umika tožbe skladno z navedeno določbo, poleg tega pa tožnik tožbe ni umaknil vse do prejema vloge tožene stranke. Glede na navedeno meni, da je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju in tudi v nasprotju z listinami oziroma dejstvi, ki izhajajo iz spisa, saj sodišče ocenjuje, da toženi stranki niso nastali zaradi navedenega nobeni dodatni stroški. Meni, da že samo dejstvo, da je tožena stranka v vlogi opozorila sodišče in tožnika na izdajo sklepa sedem mesecev pred vložitvijo vloge, kaže na to, da so toženi stranki nastali dodatni stroški, ker tožnik ni umaknil tožbe sam od sebe takoj po izpolnitvi. Zatrjuje napačno uporabo materialnega prava v zvezi z naložitvijo stroškov postopka v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti niso med seboj v nasprotju. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev o stroških.

6. V predmetni zadevi je tožnik s tožbo zahteval, naj tožena stranka odpravi sklep o letnem dopustu z dne 17. 3. 2014 ter mu prizna pravico do 35 dni rednega letnega dopusta za leto 2014. Po vložitvi odgovora na tožbo 24. 11. 2014 je tožena stranka 7. 5. 2015 izdala sklep, s katerim je tožniku priznala še 5 dni dopusta, sklep pa je tožnik prejel 21. 5. 2015. O tem je sodišče obvestila tožena stranka z vlogo z dne 7. 12. 2015. Po prejemu navedene vloge je 14. 12. 2015 tožnik tožbo umaknil in priglasil stroške postopka ter zatrjeval, da je tožbo umaknil po tem, ko mu je tožena stranka z novim sklepom o letnem dopustu priznala pravico do koriščenja 35 dni letnega dopusta.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011). Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški (prim. s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1091/2915 z dne 11. 8. 2015). Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški (prim. s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 340/2014 z dne 4. 12. 2014).

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravno nepomembna dejstva, saj je za razlago nedoločenega pravnega pojma "takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek" skladno z ustaljeno sodno prakso odločilno, ali so od izpolnitve zahtevka do umika tožbe toženi stranki nastali kakšni stroški. Če stroški v tem času niso nastali, šteje, da je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka. Samo dejstvo, da je o izpolnitvi tožena stranka obvestila sodišče (pri čemer ni priglasila stroškov za to vlogo), ne kaže na to, da bi toženi stranki nastali dodatni stroški, drugačno pritožbeno zavzemanje pa je neutemeljeno.

9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek 365. člena ZPP).