Jedro

Ker sodišču do konca glavne obravnave niso bile znane okoliščine, pomembne za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni je višje sodišče na pritožbo državnega tožilca, ki se zavzama za izrek stranske denarne kazni (2. odst. 39. čl. KZ), smelo izpodbijano sodbo spremeniti in obdolžencu v pogojni obsodbi izreči še stransko denarno kazen v določenem znesku na podlagi splošnih pravil za odmero kazni.

Izrek

Pritožbi pomočnice državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odloči o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu T. S. v pogojni obsodbi določi tudi denarna kazen v višini 400.000,00 SIT (štiristo tisoč tolarjev), ki se izvrši. To kazen mora obdolženec plačati v roku dveh mesecev, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se za vsakih začetih 10.000,00 SIT določi 1 (en) dan zapora.

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obdolženi T.S. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odst. 211. čl. KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen 4 (štiri) mesece zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila pomočnica okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji in zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožnica je predlagala, da naj višje sodišče obdolžencu na podlagi 2. odst. 36. čl. KZ izreče v pogojni obsodbi tudi stransko denarno kazen. Zagovornik pa je predlagal razveljavitev sodbe in novo sojenje ali pa spremembo sodbe in oprostitev obdolženca.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da naj višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in ugodi pritožbi okrožne državne tožilke ter obdolžencu izreče tudi stransko denarno kazen.

Utemeljena je le pritožba pomočnice državnega tožilca.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obširno in prepričljivo pojasnilo, kako presoja verodostojnost obtoženčevega zagovora oziroma zakaj mu ne verjame, zakaj ocenjuje, da je bilo njegovo ravnanje zavestno in hoteno (naklep) in na podlagi katerih dejstev šteje za dokazan tudi obdolženčev namen protipravne prilastitve, - torej je odgovorilo tudi na vsa tista vprašanja, ki jih v svoji pritožbi izpostavlja zagovornik, ki trd, da navedena dejstva niso obrazložena ali dokazana.

Presoja dokazov, vključno z obdolženčevim zagovorom, je v izpodbijani sodbi obrazložena na straneh 4 do 6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo obdolženčev zagovor in ugotovilo, da so delavci E. zaplombirali plinsko napeljavo v obdolženčevi hiši, ker kljub opominom v letu 1994 plina ni plačeval, da so to storili v prisotnosti odrasle osebe, kasneje pa so ugotovili, da je bil opravljen nepooblaščen priklop plina, katerega niso opravili njihovi delavci. Pravilna je ocena izpodbijane sodbe, da vsa ta dejstva v zvezi z plombiranjem in deplombiranjem plinske napeljave, ki se nahaja v jašku dimnika v dnevni sobi, obdolžencu niso mogla ostati neznana, še posebej, ker se zaveda, da je plin treba plačevati in ker ga ni plačeval vse od junija leta 1994 do 30.1.1997, čeprav ga je ves ta čas uporabljal. Razumljivo je, da obdolženec spričo nezakonitega priklopa na plinsko napeljavo položnic za porabljen plin ni mogel dobivati, zaradi česar je pritožnikovo zanikanje uvodoma navedenih odločilnih dejstev neprepričljivo. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja zagovornik, zato niso podani.

Utemeljen pa je pritožbeni predlog pomočnice državne tožilke, da naj se obdolžencu izreče tudi stranska denarna kazen, ker je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubja. Po določbi 2. odst. 36. čl. KZ sme sodišče za kaznivo dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, izreči denarno kazen kot stransko kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se obdolženec ni odzival na opomine E. L... Ob odklopu plina se je nepooblaščeno ponovno priklopil in nadaljeval s protipravnim prilaščanjem le-tega. Kljub temu, da ves čas zagotavlja, da se zaveda svojih dolžnosti, da mora plin plačati, tega še vedno ni storil, kljub pozivom s strani podjetja E., pač pa se je pustil tožiti, tako, da njegov dolg še vedno ni poravnan. Navedene okoliščine prepričljivo kažejo na obdolženčeve koristoljubne motive pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Zato je višje sodišče ugodilo pritožbi pomočnice državnega tožilca in obdolžencu kot stransko kazen v pogojni obsodbi izreklo tudi denarno kazen, ki pa se bo izvršila. Ker sodišču niso bile znane okoliščine, pomembne za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni, mu je izreklo denarno kazen v določenem znesku 400.000,00 SIT. Po določbi 1. odst. 38. čl. KZ najnižji znesek denarne kazni ne sme biti manjši od 30.000,00 tolarjev, najvišji pa ne večji od 3.000.000,00 tolarjev, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večji od 9.000.000,00 tolarjev. Pri izreku denarne kazni je sodišče izhajalo iz olajševalnih in obteževalnih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri določitvi višine denarne kazni pa se je oprlo tudi na podatke o obdolženčevem premoženjskem stanju oziroma njegovih prihodkih in obveznostih: obdolženec je po poklicu dipl. pravnik, prejema mesečni dohodek od 200.000,00 do 250.000,00 SIT, je poročen in skrbi za dva mladoletna otroka, tudi sicer so njegove premoženjske razmere ugodne, saj je lastnik hiše in osebnega avtomobila F. M. Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče ugodilo pritožbi pomočnice državnega tožilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, pritožbo zagovornika pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 95. čl. v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP); povprečnina je odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.