Jedro

Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek in za prenehanje ter odsotnost formalnih potrdil o takšnih pravnih dejstvih. Ker med tožnico in pokojnim zavarovancem ni bilo ne ekonomske skupnosti ne čustvene navezanosti, temveč je za njega skrbela na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, med njima ni bilo zunajzakonske skupnosti. Tožbeni zahtevek na priznanje dela vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu je zato neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 3. 2015 in št. ... z dne 3. 6. 2015 ter, da se tožeči stranki prizna pravica do dela vdovske pokojnine po A.A. od 3. 11. 2014 dalje oziroma, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka. Po izvedenih dokazih je sodišče prišlo do zaključka, da med tožnico in zavarovancem ni obstajala izvenzakonska skupnost. Tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena o obstoju ekonomske skupnosti, kar je eden od kumulativnih pogojev, ki mora biti podan za odločitev, da gre za izvenzakonsko skupnost, prav tako pa tožeča stranka sodišča ni prepričala, da je šlo med njima za čustveno navezanost, saj spoštovanje drugega človeka ne pomeni hkrati tudi čustvene navezanosti.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Meni, da že iz sklepa o dedovanju po pokojnem A.A. izhaja, da je tožnica živela z njim v izvenzakonski skupnosti. To da se je A.A. sin v korist tožnice odpovedal dedovanju, kaže da je najožji sorodnik A.A. štel, da je tožnica očetova žena. Tudi priče, ki so bile zaslišane, so potrdile navedbe, da sta tožnica in A.A. živela več let skupaj in da je tožnica zanj vzorno skrbela. Skupaj sta stanovala in dejstvo, da je bila tožnica prijavljena na bivališču v B., ne more omajati dejstva skupnega življenja. Glede ekonomske skupnosti pritožba meni, da veliko partnerjev v uradni zakonski zvezi nima ekonomske skupnosti, pa to ne pomeni, da je zakonska zveza neobstoječa. Tožnica in A.A. sta res gospodarila vsak s svojim denarjem, ne gre pa prezreti dejstva, da je tožnica svoje prihodke varčevala zgolj za obnovo dotrajanega skupnega bivališča. Noben predpis in niti ne sodna praksa ne štejeta ekonomsko skupnost kot nujen in bistveni element za obstoj izvezakonske skupnosti, ki ima znake zakonske skupnosti. V kolikor je sodišče dvomilo o obstoju izvenzakonske skupnosti bi moralo bolj upoštevati trditve in argumente šibkejše stranke, to je starejše, socialno ogrožene in obnemogle tožnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 3. 6. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote C. z dne 9. 3. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva predlagateljice za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), kjer je v 1. alineji prvega odstavka v zvezi s petim odstavkom 53. člena določeno, da vdovsko pokojnino v letu 2014 lahko uveljavi vdova ali vdovec umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, če je do njegove smrti dopolnila starost 54 let. Skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2 ima ob pogojih iz prejšnjega člena pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic, določenih s tem zakonom, živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Nadaljnja pravna podlaga je tudi 12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami, ZZZDR), kjer je določeno, da ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Njeno bistveno vsebino je podrobneje opredelila sodna praksa.

7. Iz sodne prakse izhaja, da mora zunajzakonska skupnost navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja: zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanja in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči edinole pomanjkanje obličnosti za njen nastanek in za prenehanje, ter odsotnost formalnih potrdil o takšnih pravnih dejstvih. Tisti, ki zatrjuje obstoj zunajzakonske skupnosti, mora dokazati vse njene zgoraj navedene elemente.

8. Tako ni mogoče pritrditi navedbam pritožbe, da ekonomska skupnost in soodvisnost ni eden izmed elementov, ki bi morali biti dokazani s strani tožeče stranke tudi v tem postopku.

9. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožnica svoje prihodke varčevala zgolj za obnovo dotrajanega skupnega bivališča. Iz izpovedi tožnice na glavni obravnavi dne 5. 5. 2016 izrecno izhaja, da je tožnica menila, da bi ji moral zavarovanec A.A. ves denar, ki mu ga je založila vrniti, zato ker je: „šparala za hišo, da jo zrihta. Če bi hišo zrihtala, bi šla sama nazaj, brez njega.“ Prvostopenjsko sodišče tako na podlagi izpovedbe same tožnice pravilno zaključuje, da med njo in zavarovancem ni obstajala ekonomska skupnost. Sama za hrano ni prispevala, ker jo je zaslužila, kam je zavarovanec dajal svoj denar ni vedela, v hišo skupaj nista vlagala, denarja si nista delila, vsak je imel svojo pokojnino. Tudi skupnega premoženja nista imela.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi o tem, da sta tožnica in A.A. živela več let skupaj in da je tožnica zanj vzorno skrbela, kar pa je bila dolžna tudi na podlagi notarskega zapisa z dne 2. 10. 2013, s katerim se je dogovorila o dosmrtnem preživljanju zavarovanca A.A.. V zameno za lastninsko pravico na nepremičnino se je zavezala za popolno dosmrtno oskrbo in preživljanje A.A. skupaj s tem, da poskrbi za pogreb v družinskem grobu.

11. Ne tožnica ne ostale zaslišane priče niso za sina zavarovanca vedeli vse do njegovega pogreba, ki se je dediščini odpovedal, po izpovedi tožnice iz razloga, ker ni imel denarja za takso. Za ostalo premoženje pa je menil, da itak ni kaj vredno, ne pa iz razloga navedenega v pritožbi, da je štel tožnico za očetovo ženo.

12. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča. Pri tem dodaja, da je pravilno, da se obstoj življenjske skupnosti ugotavlja iz vsebine posamezne skupnosti in mora takšna skupnost, da bi se štela za zunajzakonsko skupnost, obsegati tako objektivne kot subjektivne elemente, da lahko ločimo zunajzakonsko skupnost od drugih skupnosti. Pri tožnici prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da ni bilo ne ekonomske skupnosti ne čustvene navezanosti kot tistega subjektivnega elementa, ki je bistven, da se ena skupnost loči od druge.

13. Pritožbene navedbe v smeri, da je obstoj izvenzakonske skupnosti med njo in A.A. brez premislekov in ugovorov sprejel Finančni urad Republike Slovenije, ko je odmerjal obveznosti iz naslova sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju in, da je v okviru dedovanja bila tožnica razglašena za edino zakonito dedinjo pokojnega A.A., niso relevantne za ta postopek. V zvezi s tem se je prvostopenjsko sodišče izjasnilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in navedlo, da na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je v sklepu o dedovanju navedena kot izvenzakonska partnerica. V drugem odstavku 12. člena ZZZDR je določeno, da se, če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja življenjske skupnosti, o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da prvostopenjsko sodišče glede odločitve sodnega in upravnega organa ni zavzelo nobenega stališča, tako tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je v pritožbi zatrjevan iz navedenega razloga.

14. Pritožbene trditve, da je tožnica svoje prihodke porabila za druge skupne potrebe, kamor spada tudi registracija in popravilo osebnega avtomobila, so protispisne. Denar za registracijo avtomobila je zgolj založila v pričakovanju, da ji bo vrnjen, kakor ji je zavarovanec tudi dejal. Tudi iz izpovedi tožnice v predsodnem postopku izrecno izhaja, da skupaj nista vlagala nič v hišo in, da si denarja nista delila, saj je tožnica vedno želela dokončati svojo hišico, ki si jo je kupila in je zato denar varčevala kolikor je mogla.

15. Tožnica je izpovedala, da ji z zavarovancem ni bilo nič lepo, da ga ni pustila, ker se ji je smilil in da se je večkrat spraševala, kaj ji je bilo tega treba. Z zavarovancem je hodila povsod, zato ker je bil gluh. To in, kakor to navaja sodišče v 16. točki obrazložitve, izrecno kaže, da med tožnico in zavarovancem A.A. ni bilo čustvene navezanosti, samo spoštovanje drugega človeka pa ne zadošča za to, da bi se neka skupnost opredelila kot zunajzakonska.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije stroške pritožbe.