Jedro

Tožnik je bil zaradi uvedbe disciplinskega postopka predčasno odpoklican z opravljanja vojaške službe izven države. Ker je disciplinski postopek zastaral, je upravičen do razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal v Republiki Sloveniji, in plačo, ki bi jo prejemal pri opravljanju nalog izven države. Opisana razlika v plači predstavlja „čisto“ denarno terjatev, ki jo je tožnik utemeljeno uveljavljal neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači za mesec marec 2005 in sicer 2.443,26 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 585.501,20 SIT od 5.4.2005 do 31.12.2006 in od 2.443,26 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila ter obračunati in odvesti davke in prispevke od bruto plače, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 961,17 EUR v 8 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za čisto denarno terjatev, saj vtoževana terjatev predstavlja del osnovne plače in sicer razliko med količnikom, ki ga je tožnik prejemal doma in količnikom, ki bi ga moral prejeti za formacijsko dolžnost poveljnika v tujini. V postopku reševanja tožbenega zahtevka bi bilo zato potrebno upoštevati določila 8. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da lahko delavec, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru, ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik je zahtevek za varstvo pravic za izplačilo razlike v plači vložil priporočeno 4.10.2005. Ker Minister v roku ni odločil, bi tožnik tako lahko zahteval varstvo pravic pri pristojnem sodišču v 30 dneh po tistem, ko je potekel 60 dnevni rok za odgovor. Tožba iz tega naslova pa je bila vložena šele 19.6.2006, to je po poteku zakonitega roka. Ker Zakon o obrambi predstavlja lex specialis napram Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR), bi moralo sodišče pri ugotavljanju roka za vložitev tožbe upoštevati postopek, ki je urejen v 100.a členu ZObr in ne določbe 204. člena ZDR ter zaradi navedenega zahtevek tožnika zavreči kot prepoznega, saj tožnik ni pravočasno in v skladu s citirano določbo ZObr vložil tožbo pred pristojnim sodiščem. Prvostopenjsko sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je pri presoji odločitve uporabilo določbe ZDR. Opozarja na sodno prakso pritožbenega sodišča v zadevah Pdp 441/2005, Pdp 934/2005 in Pdp 1372/2006, ko je sodišče tožbo zavrglo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve v izpodbijani sodbi dodaja: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za „čisto“ denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo lahko tožnik v skladu s 4. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami) neposredno uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik zaradi uvedbe disciplinskega postopka predčasno odpoklican z opravljanja vojaške službe izven države, vendar je disciplinski postopek zoper njega bil kasneje zaradi zastaranja ustavljen z odločbo tožene stranke št. 188-01-6/2005-20 z dne 20.9.2005. Ker se po določilu 14. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadniku Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), pripadniku stalne sestave, zoper katerega je disciplinski postopek ustavljen, za ves čas predčasne odstranitve z opravljanja nalog izplača razlika med plačo, ki jo je prejemal v Republiki Sloveniji in plačo, ki bi jo prejemal na opravljanju nalog v tujini, ne gre za primer, ko bi morala tožena stranka v predhodnem postopku odločati o pravici tožnika po določbi 1. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami). Kot izhaja iz listinskih dokazov, je bila namreč tožniku na podlagi ukaza o napotitvi na opravljanje nalog v tujino (šifra 184-01-1/2004-664 z dne 23.9.2004), izdana posebna odločba o plači za čas opravljanja nalog v tujini (šifra 105-01-1/2004-1019 z dne 29.9.2004), tožnikova plača pa je bila sicer, ko ni bil napoten v tujino, določena z odločbo o plači (šifra 105-01-1/2004-1549 z dne 30.9.2004).

Upoštevaje navedeno in ker je bila tožniku plača že določena tako za čas napotitve v tujino, kot tudi za čas, ko kot stalni pripadnik Slovenske vojske opravlja vojaško službo v Republiki Sloveniji, je treba ugotoviti, da v konkretnem primeru ni nastal pravni položaj, ko bi morala tožena stranka zaradi plačila razlike v plači po 14. členu Pravilnika odločati o pravicah iz delovnega razmerja v smislu določbe 1.odstavka 100.a člena ZObr. Zaradi povedanega ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah, ko je bil obvezen predhodni notranji postopek odločanja o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju.

Ker tudi višina terjatve ni sporna, saj se je tožena stranka izrecno strinjala z izračunom, kot ga je postavil tožnik (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 9.10.2008), je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).