Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je vsebino bančne garancije o najvišjem znesku, do katerega banka garant jamči, razlagalo drugače od upnika, kar ta s pritožbo izpodbija in vztraja pri razlagi garancije, ki jo je sodišču ponudil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Čim pa je treba razlagati, koliko znaša najvišji znesek, do katerega jamči upravičenki iz garancije garant in za katere obveznosti dolžnika, sodišče ne more potrditi zatrjevane zlorabe pravic iz neodvisne bančne garancije.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.
1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Banki A. d. d. (v nadaljevanju: A.) se prepoveduje kakršnokoli izplačilo po bančni garanciji, številka G 000/2018 z dne 19. 4. 2018 (v nadaljevanju: bančna garancija). FURS ali katerikoli osebi, na katero bi FURS prenesla pravice iz bančne garancije, in sicer nad skupnim zneskom 50.000,00 EUR.
2. Odrejena prepoved iz 1. točke izreka tega sklepa se zaznamuje v evidenci A. 3. V primeru kršitve obveznosti v 1. točki tega sklepa se kršitelj kaznuje z denarno kaznijo 20.000,00 EUR za vsako posamično kršitev in jo sodišče na odlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvrši. Če dolžnik ali tretji kljub izrečeni kazni še naprej nadaljuje s kršitvami prepovedi, sodišče še naprej postopa tako, da izda nov sklep, s katerim mu določi novo kazen za primer nadaljevanja s kršitvami prepovedi in je vsakokrat višja kot v predhodnem sklepu, vse dokler seštevek denarnih kazni ne doseže zneska 100.000,00 EUR.
4. Upnik je dolžan v roku 45 dni po izdaji tega sklepa pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti vložiti tožbo, s katero bo zahteval, da se FURS prepove zahtevati unovčitev bančne garancije v znesku, ki presega 50.000,00 EUR in s katero bo nadalje zahteval, da se FURS naloži umik zahteve za izplačilo p bančni garanciji v znesku, ki presega 50.000,00 EUR, torej v znesku 385.906,30 EUR.
5. V primeru, da upnik v roku iz 4. točke izreka tega sklepa ne vloži tožbe oziroma ne predloži dokazila, da je vložil tožbo pred pristojnim sodiščem, se predmetni postopek ustavi in razveljavijo opravljena dejanja.
6. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.
7. FURS je dolžan upniku povrniti vse stroške povezane z izdajo te začasne odredbe, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“
2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, v celoti razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, upnici pa naloži, da pritožniku povrne njegove stroške pritožbenega postopka.
3. Dolžnica, ki ji je bila pritožba vročena v odgovor 16. 7. 2020, nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je v pogodbenem razmerju z Banko B., ki je na podlagi njegovega naročila izdala bančno garancijo Banki A. za izdajo bančne garancije v korist dolžnice za dolg družbe O. d. o. o. Trdil je, da je dolžnica zahtevala od Banke A. unovčitev bančne garancije v znesku 385.906,30 EUR. Banka A. pa je še preden je sama izpolnila obveznost iz bančne garancije dolžnici, zahtevala plačilo po bančni garanciji korespondenčne Banke B. Ker je dolžnica bančno garancijo Banke A. zlorabila s tem, da je na njeni podlagi zahtevala več od garantiranega zneska, je upnik trdil, da ima pravico od sodišča zahtevati, da dolžnici prepove zahtevati unovčitev bančne garancije v znesku, ki presega 50.000,00 EUR in ji naloži, da umakne zahtevo za izplačilo bančne garancije v znesku, ki presega 50.000,00 EUR. V zavarovanje te terjatve pa je kot ustrezno začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, predlagal, da sodišče banki garantki kot dolžničini dolžnici začasno prepove izplačati na podlagi bančne garancije G 000/2018 z dne 19. 4. 2018 višji znesek od zneska 50.000,00 EUR. V smislu določbe 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, je upnik tudi trdil, da bo, če sodišče ne izda začasne odredbe, uveljavitev njegove nedenarne terjatve zoper dolžnico onemogočena, ker bo Banka A. izvršila bančno garancijo v celotnem znesku v skladu z zahtevo dolžnice. Poleg tega pa je izdajo začasne odredbe utemeljeval tudi na trditvah, da je potrebna zato, da se prepreči uporaba sile, to je dokončanje kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja iz petega odstavka 257. člena KZ-1, ki ga upnik očita dolžnici. Trdil pa je, da je podan tudi pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej, da dolžnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela nobenih neugodnih posledic, saj bi se kadarkoli pozneje lahko poplačala iz bančne garancije, takojšnje plačilo za državo z miljardnimi likvidnimi sredstvi pa tudi ne more biti odločilno; medtem ko bi pa upnik z unovčitvijo bančne garancije korespondenčne banke pri Banki B. izgubil boniteto in nasploh poslovni ugled, ki si ga, tudi če bi s tožbenim zahtevkom uspel, ne bi mogel več zlahka povrniti.
6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Banka B. 10. 4. 2018 na Banko A. d. d., Ljubljana, naslovila zahtevo, da na podlagi Bančne garancije številka 001.18 v korist dolžnice in po nalogu Carinske dolžnice (dolžnice iz naslova carinskega dolga) izda Bančno garancijo. Del besedila Bančne garancije številka 001.18 je bila nepreklicna obveza, da na prvi pisni poziv nakaže terjani znesek (A73). Dan za tem je upnik zahteval spremembo določbe o naročniku in sicer, da je naročnik Bančne garancije upnik (A71). To zahtevo je Banka B. 17. 4. 2018 tudi izvedla z nalogom za spremembo (A68). Same bančne garancije Banke B. številka 001.18 upnik sodišču ni izročil, vendar je sodišče prve stopnje glede na trditve upnika zaključilo, da se je Banka B. zavezala upravičencu, to je izdajateljici osnovne garancije Banki A. plačati garantirano vsoto prvotne garancije. Zaključilo je, da ima naravo neodvisne protigarancije. Teh ugotovljenih dejstev upnik s pritožbo ne izpodbija.
7. Banka A. je 19. 4. 2018 izdala Bančno garancijo številka 000/2018 (A2). Z njo se je zavezala, da solidarno in posamično jamči Finančni upravi Republike Slovenije (FURS) do najvišjega zneska 393.000,00 EUR za: 1a) postopek tranzita Unije in 1b) za ostale postopke oziroma operacije, za vsak znesek, ki ga O. d. o. o., Ljubljana (sedaj L. d. d. - v stečaju) morda dolguje ali ga bo dolgovala za plačilo carine in drugih dajatev ter obresti in stroškov postopka, ki bodo in/ali so nastale v zvezi z blagom, ki je zajeto v carinskih operacijah iz točke 1a) in 1b). V izjavi je še ena določba o najvišjih zneskih zavarovanja: 320.000,00 EUR za postopek tranzita Unije, 23.000,00 EUR za ostale postopke oziroma operacije iz točke 1a) razen tranzita Unije in 50.000,00 EUR, ki ustreza znesku carinskih dolgov in drugih dajatev, ki so nastali oziroma bodo nastali v zvezi s carinskimi postopki oziroma operacijami, navedenimi v točki 1b). Banka A. se je obvezala, da bo na prvi poziv pristojnih organov držav iz točke 1 plačala navedene zneske do zgoraj navedenega najvišjega zneska in da je zavezana k plačilu dolgov, nastalih med carinsko operacijo, ki je zajeta s to izjavo.
8. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo trditve upnika, da Carinska dolžnica nima zavarovanja za vse terjatve, ki izvirajo iz točk 1a) in 1b) do višine 393.000,00 EUR, kot je sicer navedeno v sporni izjavi, pač pa, da je sporno izjavo treba brati tako, da ima do najvišjega zneska 320.000,00 EUR zavarovanje za dolg Carinske dolžnice iz postopkov tranzita Unije, do najvišjega zneska 23.000,00 EUR zavarovanje za dolg Carinske dolžnice iz drugih operacij v postopkih tranzita Unije in do najvišjega zneska 50.000,00 EUR zavarovanje za dolg iz drugih carinskih postopkov, ki pa se ne smejo nanašati na postopek tranzita Unije. Ker naj bi imel Carinski dolžnik glede na predložene listine le morebitno obveznost plačila carin v zvezi s sprostitvijo blaga v prost promet, v zvezi s katero pa je po mnenju predlagatelja začasne odredbe z garancijo zavarovana obveznost le do zneska 50.000,00 EUR, je v predlogu zatrjeval, da je dolžnica s tem, ko je predlagala unovčitev garancije v višjem znesku od 50.000,00 EUR, zlorabila bančno garancijo.
9. Sodišče prve stopnje je navedeno stališče predlagatelja začasne odredbe zavrnilo. Pri presoji zlorabe pravic iz bančne garancije je sledilo sodni praksi in trditve o zlorabi pravic zavrnilo. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja jedro sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 84/2018 z dne 19. 2. 2019, da _edino izjemo, v skladu s katero je mogoče preprečiti izplačilo na podlagi neodvisne bančne garancije, predstavlja le neupravičen poziv na plačilo (to je „unfair calling“), za kar gre takrat, ko upravičenec očitno in nesporno neutemeljeno zahteva izplačilo, ko torej svoje pravice zlorablja_. Ker sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni sledilo predlagateljevemu stališču, da je upravičenka iz bančne garancije očitno in nesporno neutemeljeno zahtevala izplačilo zneska 385.906,30 EUR, pritožnik neutemeljeno vztraja pri stališču, da je zlorabila svoje pravice.
10. Sodišče prve stopnje je vsebino bančne garancije o najvišjem znesku, do katerega banka garant jamči, razlagalo drugače od upnika, kar ta s pritožbo izpodbija in vztraja pri razlagi garancije, ki jo je sodišču ponudil v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri tem je pri presoji odločitve o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pomembno, da upnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je besedilo prvega člena bančne garancije, ki določa najvišji znesek garancije, jasno, saj ga tudi sam interpretira in tudi sodišču prve stopnje očita, da ga je zmotno interpretiralo, ker ni upoštevalo v prid njegovi razlagi potrdil dolžnice, na katere se je skliceval v predlogu in ni zaslišalo zakonitega zastopnika predlagatelja začasne odredbe, ki naj bi potrdil njegovo razlago, do katerega zneska in za katere obveznosti je bila dana garancija. Čim pa je treba razlagati, koliko znaša najvišji znesek, do katerega jamči upravičenki iz garancije garant in za katere obveznosti Carinskega dolžnika, sodišče ne more potrditi zatrjevane zlorabe pravic iz neodvisne bančne garancije. Ob tem je tudi pomembno, da je upravičenka za carinski dolg Carinske dolžnice zahtevo za plačilo iz garancije izpolnila do višine najvišjega zneska, ki je naveden v garanciji. Razlaga, ki jo ponuja predlagatelj začasne odredbe, ni edina mogoča, saj je sodišče prve stopnje na podlagi določb v garanciji glede najvišjih zneskov, do katerih jamči garant, ponudilo še drugačno, povsem logično razlago. Drugačen zaključek bi bil tudi v nasprotju s stališči iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje in iz katere izhaja, da je o neupravičenem pozivu za plačilo neodvisne bančne garancije _mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do take očitne oziroma neutemeljene zahteve za plačilo garancije, ki bi jo lahko banka tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo_ (sodba III Ips 138/2014).
11. V konkretnem primeru pa iz dopisa Banke A. (A72) izhaja ravno obratno in sicer, da je prejela skladen zahtevek za plačilo s strani upravičenca: FURS, Ljubljana, na podlagi carinske garancije št. G 000/2018 zaradi neplačanih carinskih dajatev v znesku 385.906,30 EUR. Iz navedenega dopisa ne izhaja, da je Banka A. razlagala svojo izjavo drugače kot jo je sodišče prve stopnje.
12. V 19. točki obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje tudi navedlo odločilne razloge, zakaj ocenjuje, da upnik v pravdi (na podlagi trditev, ki jih je podal v predlogu za izdajo začasne odredbe in dokazov, ki jih je k predlogu priložil) ne bi uspel s tožbenim zahtevkom na prepoved dolžnici kot upravičenki, v korist katere je bila bančna garancija izdana, da zahteva unovčitev bančne garancije v znesku, ki presega 50.000,00 EUR in z zahtevkom, da naj umakne zahtevo za izplačilo bančne garancije v znesku, ki presega 50.000,00 EUR. Navedenih razlogov pritožnik ni uspel izpodbiti, s tem pa tudi ne pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru upnik ni izkazal verjetnosti obstoja nedenarne terjatve do stečajne dolžnice. To pa pomeni, da eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe ni podan, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna.
13. Nobena od očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti kakšna izmed tistih, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ), ni podana. Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo odločitve, da ne zasliši zakonitega zastopnika predlagatelja. V 30. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je predlagatelj predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika v predlogu (listovna številka 7 spisa) in da so dejstva, v podkrepitev katerih je bila njegova izpoved ponujena, vidna že iz predloženih listin (priloge A2 do A9 in A63). Odločitev o zavrnitvi dokaza kot nepotrebnega je oprlo na določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, ki določa, da sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da za odločitev niso pomembni in o tem navede razloge v obrazložitvi odločbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s pojasnilom, da je dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika upnika nepotreben, ker dejstva, o katerih naj bi izpovedal, izhajajo že iz listin v spisu, zadosti obrazložilo odločitev o zavrnitvi izvedbe predlaganega dokaza. Zato absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. ali 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, ni podana. V kolikor bi pritožnik želel uveljaviti stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati njenega zakonitega zastopnika zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, pa bi moral v pritožbi še navesti, kako je opustitev izvedbe dokaza vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (prvi odstavek 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ), česar pa ni navedel. Zato v tej luči pritožbeno sodišče njegovih pritožbenih trditev ni presojalo.
14. S tem je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so bile odločilne za presojo izpodbijanega sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).
15. Predlagatelj zaradi neuspeha s pritožbo ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ.