Jedro

Predlagateljica se v zvezi s svojo „aktivno legitimacijo“ za vodenje predmetnega postopka (sedaj v pritožbi) prav tako posplošeno in neprepričljivo sklicuje na vsebino (prvega in drugega odstavka) 175. člena ZNP-1 ter svoje (zemljiškoknjižno) lastništvo nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno cesto (parc. št. 1183/2, k.o. X) in ki naj (kot to poudarja) ne bi predstavljala „navadne“ nepremičnine. Pri tem ne upošteva, da 175. člen ZNP-1 ne ureja „aktivne legitimacije“ oziroma ne odgovarja na vprašanje, kateri zemljiškoknjižni lastnik lahko poda predlog za dovolitev nujne poti. Za presojo tega vprašanja je potrebno omenjeno določbo brati skupaj z 88. členom SPZ, ki jasno določa, da je institut nujne poti namenjen nepremičnini (njenemu lastniku), ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Omenjeni člen je uvrščen v 4. oddelek SPZ z naslovom »SOSEDSKO PRAVO«, kar (samo za sebe) izkazuje namen (civilno-pravnega) instituta nujne poti, ki je v urejanju (stvarnopravnih) razmerij med lastniki sosednjih nepremičnin in ne potreb javnega (cestnega) prometa.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 8. 3. 2021 je sodišče prve stopnje predlog za dovolitev nujne poti zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in dopusti odločanje o predlogu oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V predlogu je pojasnila, da je lastnica nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno cesto in glede katere mora skladno z veljavnimi predpisi zagotoviti (izvesti) ukrepe, ki zagotavljajo varnost prometa na javni cesti. Zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti koristi predmetnega postopka za predlagateljico naj bi bil nezadostno pojasnjen, zaradi česar ga ni moč preizkusiti. Če bi sodišče presodilo s strani predlagateljice podane razloge, bi lahko ugotovilo obstoj njene stvarne legitimacije. Iz teh vsebinskih razlogov oziroma dejanskega stanja izhaja tudi njen pravni interes. Z zavrženim predlogom je sledila tudi cilju racionalne porabe javnega denarja. Sklicevanje sodišča prve stopnje na prvi odstavek 175. člena ZNP-1 naj bi bilo nepravilno, pomanjkljivo oziroma neobrazloženo. Pritožnica izpostavlja vsebino omenjene zakonske določbe ter poudarja, da njena nepremičnina ni zgolj »navadna« nepremičnina (prav tako ne gre za urejanje razmerij med dvema »navadnima« nepremičninama), ampak javna cesta v splošni rabi, iz česar izhajajo njene z zakonom povezane obveznosti. Stališče sodišča, da predlagateljica zgolj kot lastnica ceste svoje aktivne legitimacije ne izkazuje, je zato nepravilno. Prav tako naj bi vsebina drugega odstavka 175. člena ZNP-1, katerega vsebino povzema, izkazovala njeno aktivno legitimacijo. Dodatno svojo legitimacijo utemeljuje z obveznostjo korektnega ravnanja upravljalca javne ceste, ki želi s predmetnim postopkom drugi in tretji nasprotni udeleženki omogočiti dostop do javne ceste na način, ki bo zagotavljal njuno varnost kot tudi drugih uporabnikov predlagateljičine nepremičnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti (oziroma o nepravilni obrazložitvi) zaključka sodišče prve stopnje (na katerem temelji izpodbijana odločitev), da predlagateljica ni uspela pojasniti (utemeljiti) svojega pravnega interesa (koristi) za podani predlog za dovolitev nujne poti, ni utemeljen. V 4. in 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč omenjeno sodišče (ki se je pri tem oprlo na navedbe/vsebino predloga za dovolitev z dne 1. 3. 2021) pravilno izpostavilo, da predlagateljica uveljavlja vzpostavitev nujne poti preko parcel v lasti prvega nasprotnega udeleženca (parceli št. 300/6 in 300/8, obe k.o. X) in v korist (zaradi vzdrževanja) parcele v lasti drugo ter tretje nasprotne udeleženke (parcela št. 2902/3, k.o. X), do katere ni dostopa z javne ceste. Predlagala je torej ureditev razmerij (vzpostavitev nujne poti) med drugimi subjekti (oziroma njihovimi parcelami), pri čemer ni uspela ne v predlogu in ne v obravnavani pritožbi konkretno (prepričljivo) pojasniti, v čem naj bi bila njena pravno relevantna korist (interes) za vodenje postopka in ustanovitev nujne poti (služnosti) v korist nepremičnine drugega subjekta. Njeno navajanje, da mora v skladu z veljavnimi predpisi zagotoviti in izvesti ukrepe, ki zagotavljajo varnost prometa na javni cesti (priključka oziroma vključevanja na javno cesto), sklicevanje na svoje z zakonom predvidene obveznosti, ki jih ima glede vzdrževanja javne ceste, na obveznost zagotavljanja varnosti cestnega prometa, na javni interes za varno uporabo javne ceste (za varovanje katerega naj bi bila odgovorna), racionalno uporabo javnega denarja kot tudi utemeljevanje svoje „aktivne legitimacije“ z dolžnostjo korektnega ravnanja upravljalca javne ceste, je vse ne le (bolj ali manj) pritožbeno novo, ampak predvsem presplošno in že v osnovi neprepričljivo (neutemeljeno).

5. Predlagateljica se v zvezi s svojo „aktivno legitimacijo“ za vodenje predmetnega postopka (sedaj v pritožbi) prav tako posplošeno in neprepričljivo sklicuje na vsebino (prvega in drugega odstavka) 175. člena ZNP-11 ter svoje (zemljiškoknjižno) lastništvo nepremičnine, ki v naravi predstavlja javno cesto (parc. št. 1183/2, k.o. X) in ki naj (kot to poudarja) ne bi predstavljala „navadne“ nepremičnine.2 Pri tem ne upošteva, da 175. člen ZNP-1 ne ureja „aktivne legitimacije“ oziroma ne odgovarja na vprašanje, kateri zemljiškoknjižni lastnik lahko poda predlog za dovolitev nujne poti. Za presojo tega vprašanja je potrebno omenjeno določbo brati skupaj z 88. členom SPZ3, ki jasno določa, da je institut nujne poti namenjen nepremičnini (njenemu lastniku), ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali bi bila takšna zveza povezana z nesorazmernimi stroški.4 Omenjeni člen je uvrščen v 4. oddelek SPZ z naslovom »SOSEDSKO PRAVO«, kar (samo za sebe) izkazuje namen (civilno-pravnega) instituta nujne poti, ki je v urejanju (stvarnopravnih) razmerij med lastniki sosednjih nepremičnin in ne potreb javnega (cestnega) prometa. Iz samega predloga z dne 1. 3. 2021 resda izhaja, da naj bi bila nujna pot ustanovljena v korist (in sicer za vzdrževanje) nepremičnine (»zasebnega«) subjekta, to je drugo in tretje nasprotne udeleženke, ki pa bi imeli (v takem primeru) »zgolj« sami upošteven (pravni) interes za njeno ustanovitev in vložitev ustreznega predloga. Če pa je predlagateljičin interes (kot to izhaja iz pritožbe) v zagotavljanju koristi (varnosti) cestnega (javnega) prometa (in sicer v zvezi z nepremičnino parc. št. 1183/2, k.o. X, ki naj bi bila v njegovi lasti in upravljanju), mora tega poskusiti uresničiti na drug način5 in ne (kot je to storila) z vložitvijo predloga na dovolitev (služnosti) nujne poti6 v korist tuje nepremičnine (parcela št. 290/3, k.o. X), pri čemer naj bi ta potekala preko nepremičnin (parceli št. 300/6 in 300/8, obe k.o. X) tretjega subjekta (»zasebnika«).

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP7 v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19. 2 Karkoli naj bi to že pomenilo. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami. 4 Zgolj zatrjevanje takšnih okoliščin utemeljuje pravni interes za vložitev predloga za dovolitev nujne poti. 5 Npr. z ustanovitvijo javne služnosti. 6 Torej z (s civilno-pravnim) institutom sosedskega prava. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.