Jedro

Ustanovitelj in družbenik gospodarske družbe (d.o.o), ki je s to družbo kot poslovodja v delovnem razmerju, se pokojninsko in invalidsko zavaruje kot delavec v delovnem razmerju, kljub temu da z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi še ni bil odjavljen iz registra samostojnih podjetnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo dokončno odločbo toženca št. 5073043 z dne 6.10.2005 tako, da je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje zavarovanih oseb v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje na podlagi zavarovanja zaposlenih oseb pod oznako 0.1 - delovno razmerje od 1.4.2005 do 31.10.2005 (1. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 79.200,00 SIT (sedaj 330,50 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2006 dalje do plačila, vse v 15 dneh (2. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik v spornem času vpisan v register samostojnih podjetnikov, hkrati pa tudi družbenik in poslovodna oseba v družbi z omejeno odgovornostjo. Zato ima lastnost zavarovanca na podlagi 1. alinee, 1. odstavka 15. člena v zvezi s 25. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe). Pri tožniku ni možno zavarovanje pod oznako 0.1 na podlagi delovnega razmerja, saj pogodba o zaposlitvi med tožnikom in enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo ne vsebuje elementov delovnega razmerja v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V danem primeru ni podanega elementa odvisnosti delovnega razmerja, ko mora delodajalec opravljati delo po navodilih delodajalca. V primeru, ko je delojemalec ista oseba, ki ima odločilen vpliv v zasebni družbi, takšno delovno razmerje ne more nastati. Nenazadnje tudi pojmovno ni mogoče dajati navodil in hkrati nadzirati samega sebe. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja.

V obravnavani zadevi je toženec z dokončno odločbo št. 5073043 z dne 6.10.2005 glede tožnika ugotovil, da ima lastnost zavarovanca po določbi 1. alinee, 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik posameznik od 1.4.2005 dalje, ker je še vedno vpisan v poslovni register Slovenije, ne glede na to, da je od navedenega datuma dalje v delovnem razmerju pri družbi X, v kateri je tako družbenik kot poslovodja. V konkretni zadevi gre torej za spremembo podlage med trajanjem zavarovanja.

V 25. členu ZPIZ-1 je določeno, da če oseba istočasno izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah, se obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bila vključena v zavarovanje. Vendar ZPIZ-1 predpisuje obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v 13. členu, dočim predpisuje obvezno zavarovanje družbenikov, zasebnih družb in zavodov, ki so poslovodne osebe v 2. odstavku 15. člena zakona. To pomeni, da se oseba, ki izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1 in iz naslova družbeništva zasebne družbe, v kateri je poslovodna oseba po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, v skladu s 25. členom ZPIZ-1 obvezno zavaruje iz naslova delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1, ker je ta podlaga v zakonu določena pred zavarovanjem iz naslova družbeništva. Za takšno situacijo gre po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru.

Gospodarska družba je po definiciji, določeni v 1. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-UPB1, Ur. l. RS, št. 15/2005), med katerimi je v 2. alineji 3. odstavka tega člena navedena tudi družba z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju: d.o.o.), to je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. S sklenitvijo pogodbe po 406. členu ZGD-UPB1 se začne postopek ustanavljanja in kot pravna oseba nastane z vpisom v sodni register (413. člen ZGD-UPB1). Po 408. členu ZGD-UPB1 lahko ustanovi družbo ena ali več fizičnih oziroma pravnih oseb, ki postanejo z ustanovitvijo njeni družbeniki, ki nastopajo v svojem imenu, vendar na račun drugega. D.o.o. je družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. Na podlagi osnovnega vložka pridobi družbenik poslovni delež. Poslovni delež označuje skupnost pravic in obveznosti, ki jih ima družbenik na temelju osnovnega vložka in kar je pomembno in to določa 407. člen ZGD-UPB1, da za obveznosti takšne družbe družbeniki ne odgovarjajo. Priznanje pravne osebnosti pomeni pri d.o.o. ločenost med pravnima sferama družbenikov in družbe. Celo premoženjski odnosi med družbeniki in družbo, ki so tesno povezani s poslovanjem, se praviloma štejejo kot odnosi med dvema različnima osebama. D.o.o. se označuje kot pravna oseba korporacijskega tipa, pri katerem se poudarja razmerje vsakega od družbenikov do družbe. Enoosebna družba mora imeti poslovodjo. To je lahko edini družbenik sam, lahko pa kakšna druga oseba. Torej lahko v d.o.o., v kateri je fizična oseba ustanovitelj oziroma družbenik, ta opravlja tudi poslovodno funkcijo.

Poleg tega temelji d.o.o. na družbeni, societetni pogodbi civilnega prava. Kolikor družbena pogodba ne vsebuje določb o upravljanju, se uporabljajo določbe od 439. do 444. člena ZGD-UPB1. Natančna navedba členov, ki se uporabljajo subsidiarno, odpravi dvom v okvirih avtonomnega urejanja. Glede na določbo 438. člena ZGD-UPB1 je upravljanje prepuščeno predvsem družbenikom, vendar to ne pomeni, da lahko upravljanje uredijo kakorkoli. Tudi upravljanje, ki bi ga družbeniki uredili s pogodbo, ne more toliko odstopati, da bi družbi odvzelo njeno temeljno naravo, namreč skupni namen doseči določeno korist ob skupnem riziku.

Po določilih 4. člena ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (9. člen ZDR), stranki pogodbe o zaposlitvi pa sta delodajalec in delavec (17. člen ZDR). Glede tega z vidika definicije pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja in korporacijsko - pravnega razmerja ni nobene ovire, da lahko družbeniki poslovodje sklepajo pogodbe o zaposlitvi. Tudi če gre za situacijo ustanovitelja, edinega družbenika in hkrati poslovodjo družbe, kot je to v tožnikovem primeru. Ne ZDR in ne ZGD-UPB-1 takšne možnosti ne izključujeta.

V konkretnem primeru je tožnik kot fizična oseba - poslovodja sklenil dne 1.4.2005 pogodbo o zaposlitvi z družbo X, ki je pravna oseba in delodajalec. Pravno formalno je pogodba o zaposlitvi sklenjena skladno z določbama 17. člena in 18. člena ZDR med delodajalcem in tožnikom kot delavcem. Tožnik je tako s sklenjenim delovnim razmerjem izpolnil pogoje za zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1, zaradi česar je v povezavi z določbo 25. člena ZPIZ-1 v spornem obdobju upravičen do zavarovanja zaposlenih oseb pod oznako 0.1 - delovno razmerje, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o stroških postopka. Ugotovilo je, da jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku glede na doseženi uspeh v sporu ter jih po višini pravilno odmerilo v skladu z dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo.

Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo toženčevo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).