Jedro

Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici prišlo 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka glede datuma priznanja pravice do premestitve na drugo delo spremeni tako, da se datum 13. 9. 2008 nadomesti z datumom 13. 10. 2008. II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 245,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 2. 6. 2014 in št. ... z dne 20. 11. 2013 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo oziroma na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, brez prisilnega tempa, brez dela v prisilnem položaju zgornjega dela telesa, pogostega pripogibanja in dvigovanja bremen težjih od 10 kg, s polnim delovnim časom od 13. 9. 2008 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici do nadomestila za invalidnost, višini in izplačevanju odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 406,50 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z datumom invalidnosti, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Meni, da pogoji za ugotovitev invalidnosti niso izpolnjeni niti ob ugotovitvah sodnega izvedenca, da je pri tožnici invalidnost podana od 6. 5. 2008. Navedel je, da se stanje od leta 2008 do 29. 10. 2013 ni prav nič spremenilo in v tem 5 letnem obdobju ni prišlo do poslabšanja. Sklicuje se na 63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in da je v teh določbah eden izmed pogojev za ugotovitev invalidnosti, določena tudi sprememba v zdravstvenem stanju. Z odločbama z dne 14. 5. 2008 in z dne 8. 9. 2008 je bila v tožničinem primeru zahteva za priznanje pravic zavrnjena. Sodišče ni poseglo v pravnomočno odločbo. Vendar pa meni, da glede na mnenje izvedenca ni bila ugotovljena sprememba delovne zmožnosti v relevantnem obdobju in sicer od maja 2008 oziroma 12. 9. 2008 dalje. Zato ni bilo podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v tem postopku glede na določbo 63. člena ZPIZ-2. V kolikor pa sodišče ne bi sledilo tem pritožbenim razlogom, datum invalidnosti ne bi mogel iti pred 29. 10. 2013 in vztraja pri svojem stališču iz vloge z dne 29. 12. 2015. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim razlogom in navaja, da je bilo njeno zdravstveno stanje v letu 2008 očitno napačno ocenjeno. Zmotno je naziranje pritožbe, da če se od tedaj dalje zdravstveno stanje ni poslabšalo, da tožnica nikdar več ne more pridobiti pravic, ki jih daje zakon, pa čeprav je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bila pri tožnici invalidnost podana že v času prvega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu tudi pravilno uporabilo materialno pravo oziroma ni pravilno uporabilo materialnega prava le glede datuma pravnomočno zaključenega prvega postopka. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V tem postopku sta bili predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 2. 6. 2014 in prvostopna odločba št. ... z dne 20. 11. 2013, s katerima je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali je toženec v predsodnem postopku pravilno na podlagi določbe 63. člena ZPIZ-2, ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje, ugotovil, da pri tožnici ni invalidnosti. Tožnica je namreč vztrajala, da je njena delovna zmožnost zmanjšana glede na v letu 2007 prebolelo gnojno okužbo medvretenčne ploščice, toženec pa je v letu 2008 s pravnomočno in dokončno odločbo ugotovil, da pri tožnici invalidnost ni podana.

7. Glede na sporno vprašanje, ali je prišlo pri tožnici do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in do zmanjšanja zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda. Ta je menil, da je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za manj kot 50 % tako, da tožnica ni bila sposobna za opravljanje dela na delovnem mestu izdelovalec filtrov, zmožna pa je za drugo fizično lažje delo, brez prisilnega tempa, brez dela v prisilnem položaju zgornjega dela telesa, pogostega pripogibanja oziroma dvigovanja bremen težjih od 10 kg v polnem delovnem času. Kot datum nastanka zmanjšane delovne zmožnosti pa je določil 6. 5. 2008. Po mnenju sodnega izvedenca je nastanek invalidnosti spondilodiscitis, to je vnetje medvretenčne ploščice na nivoju L4-L5 in posledično spondilodeza oziroma zatrditev funkcionalnega segmenta.

Tožnica se je z mnenjem v celoti strinjala, toženec pa se ni strinjal z ugotovljenim datumom nastanka zmanjšane delovne zmožnosti. Zato je sodišče prve stopnje izvedenca zaprosilo še za dopolnilno mnenje. Sodni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju vztrajal, da je datum nastanka zmanjšane delovne zmožnosti 6. 5. 2008, ker je že tedaj šlo, kar sta ugotovili tudi obe invalidski komisiji dne 6. 5. 2008 in dne 30. 7. 2008, za stanje po prebolelem spondilodiscitisu in za izgubo funkcije enega segmenta ledvene hrbtenice, zaradi katere je bila pri tožnici tudi ugotovljena 30 % telesna okvara.

8. Strokovno prepričljivo, z ustrezno medicinsko in drugo dokumentacijo podprto izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje v celoti, vključno glede datuma nastanka invalidnosti, utemeljeno sprejelo, saj ne obstaja nikakršen dvom, da je pri tožnici stanje, kakršnega je ugotovil izvedenec, obstajalo že 6. 5. 2008, ko je bila tožnica ocenjena na invalidski komisiji prve stopnje v prvem postopku.

9. Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici torej prišlo že 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, kot zmotno meni pritožba, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja, ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec z dokončno odločbo z dne 8. 9. 2008 zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 14. 5. 2008, s katero je ugotovil, da pri tožnici ni invalidnosti. Citirano dokončno odločbo z dne 8. 9. 2008 je tožnica prejela 12. 9. 2008 tako, da je bil postopek pravnomočno zaključen 13. 10. 2008, ko se je iztekel 30 dnevni rok za vložitev tožbe.

10. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v drugem odstavku I. točke glede datuma priznanja pravice do premestitve na drugo delo spremenilo tako, da je datum 13. 9. 2008 nadomestilo z datumom 13. 10. 2008. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da sta odločbi toženca z dne 2. 6. 2014 in z dne 20. 11. 2013 nepravilni in nezakoniti ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni skladno z drugim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 ter ji ob izpolnjenih pogojih 69. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do premestitve na drugo delo, odločitev o pravici do nadomestila za invalidnost, pa naložilo tožencu.

11. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 155. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 245,60 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT) od tega zneska znaša 225,60 EUR po tar. št. 3210 za odgovor na pritožbo in 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002.