Jedro

Z zaključkom stečaja obveznosti samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti ugasnejo.

Samostojni podjetnik je fizična oseba, zato ni odločilna okoliščina, da je v pogodbi označen le z imenom in priimkom, brez pristavka, da gre za samostojnega podjetnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni in se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženec G. K. je dolžan plačati tožniku A. R. 2.582.904,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.403.096,00 SIT od 6.10.2004 do plačila; - od zneska 122.395,00 SIT od 2. 9.2004 do plačila; - od zneska 12.600,00 SIT od 2. 9.2004 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 335.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2005 do plačila, zavrne.

Tožeča stranka mora v 15. dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 244.409,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 2.582.904,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku sodbe navedenih zneskov in datumov dalje do plačila. Tožencu je bilo še naloženo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku

335.458,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da vtoževana terjatev, zaradi zaključka stečajnega postopka nad tožencem, ni ugasnila.

Opozarja, da je samostojni podjetnik posameznik, enako kot gospodarska družba, pravno organizacijska oblika za opravljanje gospodarskega podjema, ki pa se od gospodarskih družb razlikuje po tem, da nima lastnosti pravne osebe. Pravno organizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Navedeno je razlog, da za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema, odgovarja podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem. V statusnem pogledu ima podjetnik enake osnovne značilnosti kot gospodarske družbe, od nje pa se razlikuje v tem, da ni pravna oseba. Podjetnik posameznik je lahko le posamezna fizična oseba in tudi v pravnem prometu nastopa kot posamezna fizična oseba. Za razsojo predmetne zadeve ni relevantno, da se najemna pogodba in druge listine glasijo na toženca, brez oznake, da je samostojni podjetnik. Ob nespornem dejstvu, da je bil toženec v času opravljanja dejavnosti v najetem lokalu registriran kot samostojni podjetnik posameznik za opravljanje gostinske dejavnosti, je pravno relevanten le odgovor na vprašanje, ali je vtoževana terjatev nastala v zvezi z opravljanjem njegove podjetniške dejavnosti, ali pa je morebiti nastala zaradi zadovoljevanja toženčevih osebnih potreb. Toženec se je zavezal za opravljanje gostinske dejavnosti, kar izhaja iz 1. točke obeh pogodb.

Sodišče ni upoštevalo, da je predmet najema gostinski lokal. Toženec brez najetega lokala dejavnosti ne bi mogel opravljati. Sodišče bi moralo zaključiti, da so obveznosti nastale v zvezi s priglašeno dejavnostjo nekdanjega podjetnika in tožbeni zahtevek zavrniti, ker je bil nad tožencem dne 23.12.2004 začet in zaključen stečajni postopek. Nadalje vztraja pri ugovoru o ničnosti najemne pogodbe in zadolžnice. Opozarja še na nekonsistentne razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z višino obveznosti. Tožnik mora navesti dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek. Tožnik ni dal zadostne podlage za razsojo, toženec pa zato ni mogel konkretno ugovarjati višini obveznosti, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek vsaj delno zavrniti ali pa v okviru procesnega vodstva tožnika izzvati k bolj konkretnim navedbam.

Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen.

Pritožba je bila poslana tožeči stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da terjatev tožeče stranke izvira iz najemnega razmerja med tožnikom in tožencem (1. odst. 567. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v zvezi z 1060. čl. Obligacijskega zakonika). Tožnik je z najemnima pogodbama tožencu prepustil rabo svojega gostinskega lokala, toženec pa se mu je zavezal plačati najemnino in stroške. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je toženec v tožnikovih prostorih izvajal gostinsko dejavnost. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o ugovoru tožene stranke, da je terjatev tožnika zaradi stečaja toženca ugasnila, materialno pravo zmotno uporabilo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da ni odločilnega pomena dejstvo, da je v najemnih pogodbah in drugih listinah toženec poimenovan le z imenom in priimkom, brez oznake, da gre za samostojnega podjetnika. Pritožba pravilno opozarja na določbo

7. točke 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), po kateri je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Samostojni podjetnik je torej fizična in ne pravna oseba in to tudi tedaj, ko opravlja gospodarsko dejavnost. ZGD samostojnega podjetnika posameznika vključuje v sistem gospodarskih subjektov (primerjaj člen 72). Tudi za stečaj samostojnega podjetnika se uporabljajo določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL). Z uveljavitvijo ZPPSL je namreč prenehal veljati prejšnji zakon o stečaju nad obratovalnicami samostojnih obrtnikov. V pravni teoriji je zavzeto stališče, da z zaključkom stečaja obveznosti samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka postopka in izvirajo iz njegovega poslovanja, v celoti ugasnejo (glej Hinko Jenull, stečaj podjetnika posameznika, Pravosodni Bilten 1-2/1998 in Vladimir Balažic, Problemi sodne prakse o prenehanju po skrajšanem postopku, izbrisu iz sodnega registra in stečaju ter določbah ZPP o prekinitvi in nadaljevanju postopka, Pravosodni Bilten št. 2/2002). Tako stališče je bilo zavzeto tudi v sodni praksi (glej sklep VS Lj. II Cpg 342/2005). Stečaj povzroči prenehanje pravne sposobnosti podjetnika. Podjetnik ni več subjekt niti pravic niti obveznosti in ker stečajni dolžnik nima pravnega naslednika, ni dvoma, da je stečaj eden od z zakonom predvidenih načinov za prenehanje obveznosti (1. odst. 270. člena Obligacijskega zakonika).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil zoper toženca kot samostojnega podjetnika začet in zaključen stečajni postopek po določbi 1. odst. 99. člena ZPPSL. S stečajem je terjatev tožnika ugasnila. Sodišče prve stopnje je pravno odločilna dejstva glede nastanka terjatve ugotovilo pravilno, sprejelo pa je napačno pravno odločitev, da ugovor toženca o prenehanju terjatve, ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Na druge pritožbene ugovore tožene stranke mu zato ni treba odgovarjati.

Pritožbeno sodišče je zaradi spremembe sodbe, na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP in ob upoštevanju določbe 1. odst. 154. člena ZPP, drugače odločilo tudi o pravdnih stroških. Tožeča stranka, ki je v pravdi propadla, mora toženi povrniti stroške, ki so ji nastali v postopku pred prvostopenjskim sodiščem in tudi pritožbene stroške.

Stroški obsegajo nagrado odvetnici, ki je bila priglašena in odmerjena po Odvetniški tarifi in strošek za sodno takso za odgovor na tožbo, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem so nastali stroški v znesku 153.824,50 SIT (1281 točk po 110,00 SIT in sodna taksa v znesku 12.914,50 SIT) v pritožbenem postopku pa so nastali stroški v znesku 90.585,00 SIT (823,5 odvetniških točk po 110,00 SIT). Skupni stroški torej znašajo

244.409,50 SIT in jih mora tožeča stranka tožencu plačati v 15 dneh, v primeru zamude pa mu plačati še zakonske zamudne obresti, ki po določbi 299. člena Obligacijskega zakonika pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.