Jedro

Prvi odstavek 86. člena ZZVZZ ne omejuje tožničine regresne pravice le na kršitve predpisov glede varnosti in zdravja pri delu oziroma le na delodajalce. Tožničina regresna pravica se lahko nanaša še na tretje osebe (naročnike), saj jo ima zoper vsakogar, ki namenoma ali iz malomarnosti povzroči škodo na zdravju zavarovanca ali njegovo smrt. Kršitev predpisov iz varstva pri delu je pravni pojem, pod katerega je šele treba subsumirati dejanske kršitve (protipravna ravnanja povzročiteljev škode). Enako velja za pravni pojem namenoma ali malomarno povzročene škode. Drugi toženki (tretji osebi in ne delodajalcu) tožnica namreč očita protipravna ravnanja (malomarna dejanska ravnanja in opustitve), ki jih v razmerju do druge toženke sicer ni mogoče subsumirati pod kršitve ZVZD-1 (druga toženka ni delodajalec), vendar jih je mogoče subsumirati pod prvi odstavek 86. člena ZZVZZ v zvezi s splošnimi določbami Obligacijskega zakonika (OZ) o povrnitvi škode (druga toženka je tretja oseba).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in IV. točki izreka sodbe razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo1 razsodilo, (I) da je prva toženka dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 26.594,02 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje; (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko za solidarno plačilo iste terjatve ter povračilo pravdnih stroškov; (III.) prvo toženko zavezalo k povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov v višini 2.159,68 EUR s pripadki in (IV.) tožnico zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov druge toženke v višini 3.719,44 EUR v roku 15 dni, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper II. in IV. točko izreka predmetne sodbe je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se zahtevku zoper drugo toženko ugodi, oziroma podredno, naj se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da obstoji kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ima sodba v zvezi z zavrnilnim delom pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Ni razlogov o odločilnih dejstvih in gre za pomanjkljivo obrazložitev. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj se je tožnica glede odškodninske odgovornosti druge toženke sklicevala na prvi odstavek 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Ne gre le za odgovornost delodajalca, ampak gre za širšo (solidarno) odgovornost. Pri judikatu VS RS II Ips 207/2004 z dne 27.8.2015 ni šlo za presojo določb ZZVZZ. V nadaljevanju pritožbe tožnica ob zatrjevanju zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja obširno ter ponavljajoče se obnavlja svoje siceršnje trditve na prvi stopnji sojenja o malomarnostnih ravnanjih druge toženke. V grobem gre za očitke, da toženka (naročnik) ne bi smela naročiti izvedbe montaže jeklene konstrukcije pred izdajo gradbenega dovoljenja, da je dovolila izvedbo del brez prejema programa montaže, da ni upoštevala opozoril nadzornega, da je vztrajala z nadaljevanjem del, da se ji je mudilo, da je dala prvi toženki v uporabo neustrezne dvižne trakove, da pred montažo ni sklenila pogodbe o prevzemu izvedbe montaže, da ni zagotovila ustreznih navojnih palic in da ni izvedla ustreznih zvarov. Omenjene očitke v pritožbi medsebojno povezuje ter jim dodaja nove nianse in še nekatere dodatne očitke. Meni, da je podana vzročna zveza med ravnanji druge toženke in nastalim škodnim dogodkom. Obenem se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila druga toženka investitor.

3. Druga toženka v odgovoru na pritožbo obširno vsebinsko oporeka zatrjevanim malomarnostnim ravnanjem in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Predvsem nasprotuje obstoju pravno relevantne vzročne zveze med ravnanji druge toženke in poškodbo delavca (zavarovanca tožnice). Sklicuje se na kršitve prve toženke, ponekod izpostavlja drugačno verzijo dogodkov kot jo zatrjuje tožnica (npr. glede dvižnih trakov, glede zavzemanja druge toženke za nadaljevanje del, glede navojnih palic in zvarov) in hkrati izpostavlja pomembnost časovne dinamike dogajanja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo nespornega dejanskega stanja, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6. V izpodbijani sodbi je podanih kar nekaj nedoslednosti, ki kažejo tudi na obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je pretežno ukvarjalo s presojo obstoja odškodninske odgovornosti prve toženke (delodajalca poškodovanega delavca oziroma zavarovanca tožnice), čeprav bi (ob obstoju obsodilne kazenske sodbe zoper direktorja prve toženke, pavšalnem prerekanju višine škode s strani prve toženke in neobstoju ugovora v smeri delavčevega soprispevka) pravne zaključke v tej smeri lahko napravilo bistveno hitreje (glej razloge od 11. do 37. točke izpodbijane sodbe). V tem okviru (ob ugotavljanju protipravnih ravnanj prve toženke) je brez celovite presoje (trditveni in dokazni podlagi tožnice in druge toženke sta podrobni, obsežni in v nekaterih bistvenih delih tudi različni (npr. kako je prva toženka pridobila sporne gurtne)) ugotavljalo še (le) nekatere kršitve s strani druge toženke in sprejelo zaključke, iz katerih morebiti izhaja, da je za delovno nezgodo odgovorna tudi druga toženka (glej npr. 32. in 36. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Nato pa je v delu sodbe, v katerem je odločalo o odgovornosti druge toženke (glej 38. in 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zaključilo povsem drugače. Navedeno sicer pomeni omenjeno absolutno bistveno kršitev, vendar je iz celotne izpodbijane sodbe razvidno, da je le-ta predvsem posledica zmotne uporabe materialnega prava, ki je rezultirala tudi v zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Slednje je razvidno tudi iz pritožbe in odgovora na pritožbo, saj pravdni stranki obširno navajata vsaka svojo podrobno verzijo dogodkov. Navajata dejstva in iz njih izpeljujeta pravne zaključke (npr. o vzročni zvezi), ki jih s skopimi, pomanjkljivimi in nepojasnjenimi ugotovitvami iz izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

7. Kot je omenjeno že zgoraj je utemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, in sicer prvega odstavka 86. člena ZZVZZ, ki med drugim določa, da ima tožnica (ZZZS) pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga toženka (naročnica) ni bila delodajalec poškodovanega delavca (delodajalec in izvajalec del je bila prva toženka), a nato zmotno zaključilo, da je glede na jasni določbi 86. člena ZZVZZ in 87. člena regresna pravica zavoda vezana le na kršitve predpisov glede varnosti in zdravja pri delu; da je te predpise dolžna spoštovati le prva toženka, ne pa tudi druga toženka; in da drugi toženki ni mogoče očitati kršitev določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), zato ni odgovorna za nastalo škodo. Zgoraj omenjena določba ZZVZZ ne omejuje tožničine regresne pravice le na kršitve predpisov glede varnosti in zdravja pri delu oziroma le na delodajalce. Tožničina regresna pravica se lahko nanaša še na tretje osebe (naročnike), saj jo ima zoper vsakogar, ki namenoma ali iz malomarnosti povzroči škodo na zdravju zavarovanca ali njegovo smrt. Kršitev predpisov iz varstva pri delu je pravni pojem, pod katerega je šele treba subsumirati dejanske kršitve (protipravna ravnanja povzročiteljev škode). Enako velja za pravni pojem namenoma ali malomarno povzročene škode. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da druga toženka, ki ni delodajalec, ne more biti odgovorna, ker se ji očitajo kršitve iz varnosti in zdravja pri delu. Drugi toženki (tretji osebi in ne delodajalcu) tožnica namreč očita protipravna ravnanja (malomarna dejanska ravnanja in opustitve), ki jih v razmerju do druge toženke sicer ni mogoče subsumirati pod kršitve ZVZD-1 (druga toženka ni delodajalec), vendar jih je mogoče subsumirati pod prvi odstavek 86. člena ZZVZZ v zvezi s splošnimi določbami Obligacijskega zakonika (OZ) o povrnitvi škode (druga toženka je tretja oseba). Če je tožnica morebiti zmotno pravno opredelila, da gre tudi pri drugi toženki za kršitve iz področja varstva pri delu, le zaradi te zmotne pravne kvalifikacije zahtevka zoper drugo toženko ni mogoče utemeljeno zavrniti. V tej zvezi je zmotno tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VS RS II Ips 207/2014 z dne 27.8.2015, saj iz nje ne izhaja zaključek, da so le delodajalci dolžni spoštovati in izvajati ″določila varnega dela‶ (op. v zadevi, ki jo je obravnavalo VS RS, je odškodnino uveljavljal delavec in ugotovljeno je bilo, da je nosilka dejavnosti, v katere korist in pod nadzorom so podizvajalci opravljalo delo, celo prevzela obveznosti iz varstva pri delu). Zadeva VS RS se nanaša na drugačno dejansko stanje in vsebuje drugačne pravne zaključke, zato ni uporabljiva v konkretnem primeru. Povedano drugače, druga toženka je v konkretnem primeru zaradi svojih ravnanj in opustitev lahko regresno odgovorna tožnici, in sicer na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti iz OZ. Gre torej za zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje ostalo v tolikšni meri nepopolno ugotovljeno, da pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 355. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se po tožbi z dne 18.7.2018 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker v obširnem delu relevantno dejansko stanje na prvi stopnji sojenja sploh ni bilo ugotavljano, bi bilo nenazadnje z izvedbo dokaznega postopka na pritožbeni stopnji sojenja tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

8. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej upoštevaje trditveno in dokazno podlago obeh pravdnih strank ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo šele omogočala celovito presojo protipravnosti ravnanj in opustitev druge toženke v smislu OZ ter vzročne zveze med njimi in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je nekatere kršitve sicer ugotavljalo, vendar ne vseh in hkrati ni jasno razvidno za točno kakšna ravnanja ter opustitve je šlo (npr. kako je prva toženka pridobila sporne gurtne). Ni razvidno, ali sploh gre za protipravna ravnanja in ali so le-ta v vzročni zvezi z nastalo škodo (op. druga toženka uveljavlja tudi pretrganje vzročne zveze zaradi ravnanj in opustitev prve toženke). V tej zvezi sta nepreverljiva in nepojasnjena še hitra dodatna zaključka iz 38. točke obrazložitve, da nepridobitev gradbenega dovoljenja ni v vzročni zvezi z nezgodo (op. ni pojasnjeno na podlagi česa je sodišče prve stopnje o tem sklepalo) in da nadzor ni imel pooblastila za prepoved dela izvajalca (op. presoja se odgovornost druge toženke). Glede na trditveno podlago pravdnih strank se bo moralo sodišče prve stopnje morebiti opredeliti še do višine zahtevka, saj ob odločitvi po temelju v razmerju do druge toženke višine škode še ni presojalo (glej 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sklepa. Pritožbo je treba vložiti pisno v dveh izvodih pri tem sodišču. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče RS. Pritožbo je treba vložiti v izvirniku. Pritožba se šteje za pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, ali se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če pritožba navedenih sestavin ne bo vsebovala ali če bo nerazumljiva ali če ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, sodišče vložnika ne bo pozivalo, naj jo popravi ali dopolni, ampak bo pritožbo takoj zavrglo (336. člen ZPP). Če je pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, se pritožba kot nedovoljena zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

1 23.10.2020 je sodišče prve stopnje izdalo sklep o popravi predmetne sodbe, s katerim je odpravilo očitno (le formalno) pomoto (zamenjavo davčne z matično številko) v izreku izpodbijane sodbe.