Jedro

Svet zavoda je ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je tožnica izvršila zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. V skladu z določilom VIII. člena veljavne pogodbe o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela celotnega zavoda, torej bi morala biti prvi zgled zakonitosti opravljanja dela za vse ostale zaposlene v zavodu. Zato je Svet zavoda v celoti izgubil zaupanje vanjo, zaupanje pa je porušeno do te mere, da je sprožil postopek njene razrešitve in da je bila zoper tožnico tudi vložena kazenska ovadba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep št. 4 o razrešitvi tožnice z mesta ravnateljice, sprejet na 5. redni seji Sveta zavoda tožene stranke dne 15. 10. 2018, neobstoječ ali nezakonit (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Meni, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil Svet zavoda ob glasovanju izpodbijanega sklepa pravilno sestavljen in je lahko sprejemal zakonite odločitve. Na glasovanju sta namreč sodelovali tudi predstavnici staršev A.A. in B.B., ki pa sta bili na dopisni seji Sveta staršev dne 31. 8. 2018 odpoklicani kot predstavnici staršev. Predstavnike staršev v Svet zavoda izbere Svet staršev, ki jih tudi odpokliče. Vedeli sta, da sta bili odpoklicani, pa sta voljo Sveta staršev prezrli in odločali v lastnem interesu. Nadalje meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj sodišče ni sprejelo dokazne ocene, na podlagi katere je sprejelo svojo odločitev. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen razlog za njeno razrešitev. Kritičnega dne se je odpravila v C. z namenom srečati se s profesorjem D.D., ki je tistega dne dirigiral v predstavi "E.". V času trajanja njene funkcije je vsako leto izrabila le 10 dni dopusta, čeprav ji je pripadalo 42 dni. Vse to potrjuje, da je vložila tudi svoj osebni in ne le službeni čas in je ogromno delala. Glede očitka ponarejanja listin izpostavlja, da je šlo za splet okoliščin, ter da je računovodkinja sporno listino uporabila za lastne interese. V letu 2016 je bila opravljena revizija s strani občine, ki je podala pozitivno mnenje. Prav tako se je ob preverjanju finančnega stanja tožene stranke ugotovilo, da ni nepravilnosti. Vse pristojne institucije kot tudi kolektiv delavcev so podali negativno mnenje glede razrešitve tožnice. Pri svojem delu ni ravnala v nasprotju z interesi tožene stranke. F.F. je imel pri svoji odločitvi lastne interese, ki jih je preko postopka izvedel tako, da je še danes vršilec dolžnosti ravnatelja, funkcijo pa je nastopil takoj po razrešitvi tožnice.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno očita obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je sprejelo nepreverljivo dokazno oceno v zvezi z vprašanjem, kateri stranki oziroma priči verjame in kateri ne. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je vestna in skrbna ter analitično pripelje do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, katera dejstva se štejejo za dokazana, pritožbeni očitek pa je mogoče razumeti le kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa s pomanjkljivo dokazno oceno.

7. Tožnica je bila 15. 10. 2018 razrešena z mesta ravnateljice Glasbene šole G. z absolutno večino vseh članov Sveta zavoda. Svet zavoda je ugotovil, da obstoji utemeljen sum, da je tožnica spremenila prave listine, zato da bi te listine uporabila kot prave in je ponarejene in spremenjene listine uporabila kot prave, pri čemer je ena od listin tudi druga knjiga oziroma listina, ki se mora voditi na podlagi zakona. Tožnici se je očitalo, da je kot ravnateljica računovodski službi tožene stranke z namenom računovodskega knjiženja in izplačila potnih stroškov konec maja oziroma v začetku junija 2018 predala originalen, izpolnjen in lastnoročno podpisan nalog za službeno potovanje št. ... z dne 25. 5. 2018, s katerim je sama sebi odredila, da dne 29. 5. 2018 odpotuje v C. na Gala koncert H. z odobritvijo uporabe avtomobila, nalog pa je bil ponarejen, saj tožnica na službeni poti 29. 5. 2018 ni bila, niti tega dne pri navedenem organizatorju ni bilo koncerta. Nadalje se ji je očitalo, da je v istih časovnih, krajevnih in drugih okoliščinah kot ravnateljica, predala računovodstvu tožene stranke skupaj z zgoraj navedenim nalogom za službeno potovanje, dopis - vabilo I.I., ravnatelja Glasbene šole J., z vabilom na ponovitev zaključnega gala koncerta H. za torek 29. 5. 2018 ob 19.30 uri v dvorani K., čeprav tega koncerta ni bilo, vabilo pa je spremenila oziroma predrugačila. Vabilo je namreč vsebinsko spremenila z namenom tudi listino uporabiti kot pravo.

8. Očitalo se ji je tudi, da je v istih časovnih, krajevnih in drugih okoliščinah v interno evidenco oziroma tabelo delovnega časa za mesec maj 2018 dne 31. 5. 2018 pod datum 29. 5. 2018 poleg vpisa ure prihoda na delo in zaključka dela vpisala tudi prihod na delo oziroma prisotnost na delu od 17:45 uri do 24:00 ure, torej dodatnih 6 ur in 15 minut in sicer z opombo „C. – koncert H.“, pri čemer je tudi predmetna listina oziroma evidenca delovnega časa s strani tožnice spremenjena, saj ne gre za pravo in pristno navedbo poslovne poti za dne 29. 5. 2018, saj tega dne te poslovne poti tožnica ni opravila.

9. Svet zavoda je ugotovil, da je podan utemeljen sum, da je tožnica izvršila zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.). V skladu z določilom VIII. člena veljavne pogodbe o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela celotnega zavoda, torej bi morala biti prvi zgled zakonitosti opravljanja dela za vse ostale zaposlene v zavodu. Zato je Svet zavoda v celoti izgubil zaupanje vanjo, zaupanje pa je porušeno do te mere, da je sprožil postopek njene razrešitve in da je bila zoper tožnico tudi vložena kazenska ovadba.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito izvedla postopek razrešitve tožnice, da je tožena stranka dokazala utemeljenost očitkov ter da so ravnanja tožnice po vsebini in teži takšne narave, da utemeljujejo razrešitev z mesta ravnateljice tožene stranke. Zato je zaključilo, da je podan razrešitveni razlog iz tretje alineje 38. člena Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl.), ki določa, da Svet zavoda razreši direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka v postopku razrešitve storila bistvene kršitve postopka, zaradi katerih je razrešitev nezakonita. Neutemeljen je namreč pritožbeni očitek, da sta o razrešitvi tožnice glasovali dve članici Sveta zavoda, predstavnici Sveta staršev in sicer A.A. in B.B., ki naj bi ju že pred tem Svet staršev odpoklical. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica z obvestilom Sveta zavoda tožene stranke z dne 4. 9. 2018 (A1) in izpovedjo priče L.L. ni dokazala, da bi bili navedeni predstavnici odpoklicani. Iz obvestila izhaja, da je Svet staršev Glasbene šole G. na dopisni seji 31. 8. 2018 s 5 glasovi za in 1 neopredeljenim glasom izglasoval sklep, da A.A. in B.B. preneha mandat v svetu zavoda Glasbene šole G., tretjemu članu pa je članstvo v svetu staršev in v svetu zavoda predčasno prenehalo zaradi izpisa otroka iz Glasbene šole G.. L.L. pa je izpovedala, da je kot predsednica Sveta staršev sklicala korespondenčno sejo, ker se ji ni zdelo prav, da v Svetu zavoda odloča A.A.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi moral Svet staršev sklep o odpoklicu izglasovati z vsaj 6 glasovi za, saj okoliščina, da je tedaj posloval brez enega člana (z devetimi od sicer 10 članov) ne pomeni, da sklepov ni bil dolžan izglasovati z večino vseh članov. Tožnica tudi ni izkazala, da je bil sklep Sveta staršev razrešenima članicama sploh vročen in da je lahko začel učinkovati. A.A. pa je v zvezi s tem izpovedala, da je bila o razrešitvi obveščena le po e-mailu in da o razlogih za odpoklic ni bila obveščena. Članicama Sveta staršev pred razrešitvijo ni bila dana možnost seznaniti se z razlogi za razrešitev, da bi se lahko izjavili o očitkih. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o nezakonitem ravnanju Sveta staršev oprlo na dopis Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 8. 11. 2018 (B48), v katerem je bilo zavzeto stališče, da se, ob odsotnosti pravil, ki bi urejala poslovanje in odločanje Sveta staršev, predstavniki razrešijo ob smiselno enakem postopku, kot so bili imenovani, to pa pri A.A. in B.B. ni bilo upoštevano, saj nista imeli možnosti, da bi se do očitkov opredelili.

12. Ob dejstvu, da je Svet staršev tožene stranke A.A. razrešil šele 18. 6. 2019 (zapisnik 5. redne seje Sveta staršev tožene stranke z dne 18. 6. 2019 (B49)), B.B. pa je 6. 5. 2019 sama odstopila z mesta predstavnice Sveta staršev v Svetu zavoda tožene stranke iz osebnih razlogov (njeno elektronsko sporočilo z dne 6. 5. 2019 (B50)), je tudi po stališču pritožbenega stališča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta imeli obe navedeni predstavnici v času odločanja o tožničini razrešitvi status člana Sveta staršev in sta torej lahko veljavno glasovali o tožničini razrešitvi z mesta ravnateljice tožene stranke. Glede na vse navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je Svet zavoda na seji 15. 10. 2018, na kateri je bila sprejeta odločitev o razrešitvi tožnice, ugotovil, da sta A.A. in B.B. polnopravni članici Sveta zavoda. S takšno ugotovitvijo namreč ni presegel svojih pristojnosti, niti ni posegel v pristojnosti Sveta staršev.

13. Na zakonitost izpodbijanega sklepa o razrešitvi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka v sklepu o razrešitvi poleg očitkov, ki so navedeni zgoraj, tudi navedla, da da je Svet zavoda kot razlog za razrešitev obravnaval tudi očitke tožnici glede vplivanja na kolektiv šole, na zaposlene učitelje in ostale, izrekanje groženj tako v šoli kot javno na člane Sveta zavoda, očitanja mobinga s strani podrejenih delavcev, čeprav ti očitki niso bili obseženi v sklepu št. 2 Sveta zavoda o uvedbi postopka o razrešitvi tožnice, saj ostali očitki, ki pa so bili vsebovani v sklepu in se je tožnica do njih lahko izjavila (uporaba spremenjenih in ponarejenih listin kot pravih za plačilo neobstoječih potnih stroškov ter nepravilen vpis delovnega časa v interno evidenco delovnega časa), sami zase zadoščajo za zakonito razrešitev in pomenijo utemeljen razlog za razrešitev.

14. Glede ugotovitev o obstoju samih kršitev tožnica v pritožbi ne navede ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj navede le, da se je kritičnega dne odpravila na pot v C. z namenom srečanja s profesorjem D.D., ter da plačilo ni bilo nikoli izvršeno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede ugotovljenih kršitev, ki jih je storila tožnica, ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, ter v nadaljevanju le odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

15. Navedbo, da se je tožnica kritičnega dne dejansko odpravila v C. z namenom srečanja s profesorjem D.D., je v celoti pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica šele na naroku dne 13. 11. 2019 ob zaslišanju in v tedaj predloženi vlogi (enako pa v pisnem zagovoru z dne 11. 2. 2019 v kazenskem postopku, ki se pred Okrožnim sodišče v Ljubljani vodi pod opr. št. I Kpr 4173/2019, A10) začela omenjati drug koncert (E.), ki naj bi se izvedel dne 29. 5. 2018. Ker te okoliščine – da se je dne 29. 5. 2018 dejansko odpravila na koncert E. in peljala do M. – ni omenila že v svoji izjavi z dne 11. 7. 2018 (B19), ko so bile po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sporne okoliščine v bolj svežem spominu udeleženih, tudi tožnice, kot so bile ob sojenju v tej zadevi, sodišče utemeljeno ni verjelo izpovedi tožnice v zvezi s tem.

16. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da plačilo potnih stroškov ni bilo nikoli izvršeno. Dejanje je bilo storjeno že s tem, ko je tožnica uveljavljala izplačilo potnih stroškov na podlagi zgoraj navedenih listin, ki niso izkazovale resničnega stanja stvari, saj tožnica ni opravila službene poti. Protispisna je tudi pritožbena navedba, da je šlo za "splet okoliščin", pri katerem je računovodkinja tožene stranke uporabila sporno listino za lastne namene, saj je kršitev tožnici v celoti dokazana.

17. Nebistvene so nadalje pritožbene navedbe, da je imela tožnica v letu 2018 veliko število službenih poti, za katere si ni nikoli izplačala potnih stroškov, ter da revizija v letu 2016 ni pokazala finančnih nepravilnosti. Glede na to, da je tožnica storila očitane kršitve, neutemeljeno trdi, da pri svojem delu ni ravnala v nasprotju z interesi tožene stranke. Dejstvo, da naj bi kolektiv delavcev podal negativno mnenje o razrešitvi, kot tudi vsi pristojni organi, pa ni odločilno, saj Svet zavoda na mnenja ni vezan. Prav tako ni odločilna pritožbena navedba, da je takratni član Sveta zavoda F.F., ki je sedaj vršilec dolžnosti ravnatelja, novo funkcijo prevzel takoj po razrešitvi tožnice, saj to na obstoj kršitev ne vpliva.

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, skupaj z 2 % materialnimi stroški. Nagrade za ostale priglašene stroške (konferenca in poročilo stranki, pregled pritožbe, priprava na vložitev odgovora na pritožbo), ni priznalo, saj je to že obseženo v nagradi za odgovor na pritožbo. Prav tako ni priznalo dodatka v višini 100 % za zastopanje delodajalca po tarifni številki 15/1 c OT. Po ustaljenem stališču pritožbenega sodišča je ureditev po tarifni številki 15/1 c OT, ki predvideva, da se v zadevah opredeljenih pod tarifno št. 15/1 b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov. Ker naložitev plačila zvišanih stroškov postopka delavcu temelji le na lastnosti ene stranke spora, in to delodajalca, je to v nasprotju z načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT tar. št. 15/1 c o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primeru, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, če bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec.

20. Glede na vse navedeno je toženi stranki je ob vrednosti točke v znesku 0,60 EUR priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v znesku 229,50 EUR.