Jedro

Z namenom zagotavljanja in uresničevanja obdolženčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva je dolžnost pritožbenega sodišča, da se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. Pri tem ni nujno, da se pritožbeno sodišče do vsake posamezne navedbe stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je na podlagi drugega odstavka 525. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) zoper J. D. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obdolžencu je bila odvzeta prostost na podlagi mednarodne tiralice, ki je razpisana zaradi izrečene kazni 8 mesecev zapora zaradi kaznivega dejanja napada/grdega ravnanja po prvem odstavku 384. člena Kazenskega zakonika Črne gore. Senat istega sodišča je zavrnil pritožbi, ki sta ju vložila obdolženec in njegov zagovornik.

2. Obdolženčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter pripor odpravi oziroma da izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi milejši ukrep.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki predlaga zavrnitev zahteve. Vložnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča v zvezi z obstojem okoliščin, ki kažejo na begosumnost obdolženca. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, zato zahteva tudi z uveljavljanjem kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more uspeti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se je o odgovoru izjavil v vlogi z dne 1. 8. 2011. B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sklepu senata očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da senat ni odgovoril na pritožbene navedbe, ki so se nanašale na odsotnost razlogov v sklepu preiskovalnega sodnika glede neogibnosti pripora in glede neobstoja tega pripornega razloga. Prav tako naj ne bi bilo odgovorjeno na pritožbene navedbe glede neobstoja in neobrazloženosti načela sorazmernosti ukrepa pripora. Niti sklep preiskovalnega sodnika niti sklep senata naj ne bi vsebovala prepričljivih razlogov o tem, zakaj obdolženemu ni mogoče izreči milejšega ukrepa. Obrazložitev pravnomočnega sklepa po mnenju vložnika ni zadostna, ker je presplošna in ne vsebuje konkretnih razlogov. S tem naj bi bilo poseženo v obdolženčevo pravico do obrambe, zlasti pa do pravnega sredstva, ki naj bi bila podana zgolj v formalnem smislu, dejansko pa naj ne bi obstajala.

6. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da begosumnost pri obdolžencu ni podana, pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uspešno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Očitek zahteve, da izpodbijani sklep o tem dejstvu nima razlogov, pa ni utemeljen. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je (med drugim) podana, če sodna odločba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Okoliščine, ki so navedene v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, torej dejstvo, da je obdolženi tujec, državljan Bosne in Hercegovine, ki z družino živi v Nemčiji, da obstaja nevarnost, da bi se skril v Bosni in Hercegovini in bi bila vprašljiva izročitev lastnega državljana, da je izročitev časovno omejena do 9. 9. 2012, da kot direktor dveh podjetij v Bosni in Hercegovini in v Sloveniji veliko potuje, da je bil s sodbo sodišča v Črni gori obsojen na osemmesečno zaporno kazen, katere prestajanju se je vse do sedaj uspešno izogibal, na ozemlje Republike Slovenije pa ga ne veže nobena takšna okoliščina, zaradi katere ne bi mogel vsak čas zapustiti države, predstavljajo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se izognil prestajanju zaporne kazni. Odreditev pripora je sodišče v konkretnem primeru presojalo tudi z vidika sorazmernosti in neogibnosti ter zaključilo, da je glede na stopnjo nevarnosti, da bo obdolženi organom pregona in sojenja v Črni gori ponovno nedosegljiv ter bo tako onemogočil izvršitev zaporne kazni, pripor zoper njega neogibno potreben in sorazmeren.

7. Z namenom zagotavljanja in uresničevanja obdolženčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva je dolžnost pritožbenega sodišča, da se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. K temu ga izrecno zavezuje določba prvega odstavka 395. člena ZKP. Vendar pri tem ni nujno, da se pritožbeno sodišče do vsake posamezne navedbe stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Senat je v izpodbijanem sklepu pritožbene navedbe vložnika obrazloženo zavrnil, pri čemer je glede na podatke spisa in ugotovljeno dejansko stanje presodil, da vse okoliščine, predstavljene v pritožbah, ne dajejo zadostne garancije, da obdolženec ne bi pobegnil in postal nedosegljiv organom pregona. Senat je v zvezi s pritožbenimi navedbami o nesorazmernosti pripora pojasnil, da je glede na veliko stopnjo nevarnosti pobega v konkretnem primeru podana tudi sorazmernost pripora, ki je nujno potreben, da se zagotovi obdolženčeva navzočnost zaradi začetka prestajanja zaporne kazni po izrečeni pravnomočni sodbi sodišča v Črni gori, zaradi česar kljub drugačnim zatrjevanjem obrambe pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom.

8. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora navedeni razlogi glede vseh odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih trditev, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kakor tudi zatrjevana kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, nista podani. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega J. D. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.