Jedro

Komunalni prispevek za energetiko in komunalo je plačana tretja oseba. Zavezanca za plačilo takšnega prispevka sta bila lahko le oba zakonca skupaj, kar pomeni, da je treba plačilo šteti kot „darilo“ obema.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti toženki njene stroške odgovora na revizijo v višini 341,50 EUR v 15. dneh od prejema te odločbe.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo delež pravdnih strank na skupnem premoženju. Odločilo je, da delež tožnika na stanovanjski hiši ... znaša 67%, delež toženke pa 33% (1. točka izreka). Pod točko 2 izreka pa je sodišče toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, višji tožbeni zahtevek tožnika pa je (v zvezi s popravnim sklepom z dne 14. 2. 2007) zavrnilo. Odločilo je še o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje pod točko 2 izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek, da mora toženka tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. V ostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razlogov po 370. členu ZPP. Navaja, da je pritožbeno sodišče revidentovo sklicevanje na prispevek za komunalo in energetiko napačno opredelilo za pritožbeno novoto, saj je le-tega navajal že v pripravljalnem spisu z dne 23. 4. 2001. Prav tako sta sodišči kot nedovoljeno novoto šteli revidentovo sklicevanje na nepravnomočno sodbo v zvezi s prispevkom toženkinih staršev, kar podrobneje utemelji. Revident opozarja, da je izvedenskemu mnenju izvedenke Č. ugovarjal v pripravljalnem spisu dne 30. 12. 1997, česar pa sodišči neutemeljeno nista upoštevali. Podrobneje graja tudi odločitev sodišča glede ocene prispevka revidenta in njegovih staršev. Dodaja, da bi moralo sodišče upoštevati različno vrednost nemške marke glede na domačo valuto leta 1988 in leta 1995 ter posledično višje oceniti razmerje med vrednostjo nepremičnine in tožnikovim vložkom posebnega premoženja vanjo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku tožnika stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki jih na revizijski stopnji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da: pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze 15. 10. 1988 nista živeli v izvenzakonski skupnosti; sta pa v mesecu avgustu oziroma septembru 1988 pristopili k nakupu zemljišča za gradnjo skupne stanovanjske hiše; je tožnik za pridobitev stavbnega zemljišča prispeval več, konkretno tedanjih 5.000 DEM, njegovi starši 8.000 DEM, toženka pa 2.000 DEM; je tožnik še pred pričetkom ustvarjanja skupnega premoženja oziroma ravno tedaj od očeta prejel v dar večje vsote denarja (59.000 DEM in 75.000 ATS); so bili dohodki tožnika in toženke, ko sta bila v tujini, primerljivi; je bila pomoč toženkinih staršev nekoliko večja.

7. Revizija je izredno, omejeno pravno sredstvo, kar pomeni, da ni dovoljena proti vsem pravnomočnim odločbam (376. in 384. člen ZPP), pa tudi revizijski razlogi so omejeni (370. člen ZPP). V skladu z določbo 372. člena ZPP pa smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se revizija lahko vloži. 8. Tožnik v reviziji odpira dejansko stanje (kar na revizijski stopnji v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP ni več dovoljeno) glede prispevka tožnika ter tožnikovih ter toženkinih staršev ter glede ocene vrednosti hiše in posebnega premoženja v preobleki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

9. Tožnik ni nikoli predlagal postavitve drugega izvedenca za cenitev nepremičnine in je izvedenskemu mnenju Č. ugovarjal le pavšalno. Ker je bil tožnik tisti, ki je zatrjeval večji delež na skupnem premoženju, je bilo tudi dokazno breme na njegovi strani. Le s pavšalnim izpodbijanjem izvedenskega mnenja pa dokaznega bremena ni zmogel. 10. Sodišči prve in druge stopnje sta pri dokazni oceni pravilno upoštevali nepravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 36/96 (prvi in drugi odstavek na str.6 prvostopenjske sodbe in drugi odstavek na str.4 drugostopenjske sodbe), ter revidentu pravilno pojasnili, da bi moral sam dejstva iz navedenega pravdnega postopka uveljavljati že prej (286. člen ZPP), saj se je pravda začela že v letu 1996. 11. Vprašanje menjalnega razmerja nekdanje nemške marke (obrazložitev prvostopenjske sodbe v tretjem odstavku na str.6 in obrazložitev pritožbene sodbe v tretjem odstavku na str.4) sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali. Revident ne pojasni zakaj naj bi bila ocena razmerja med vrednostjo nepremičnine leta 1995 in tožnikovim vložkom posebnega premoženja iz leta 1988 napačna in tudi ne ponudi drugačnega izračuna.

12. Ker je sprejeta dokazna ocena celovita ter argumentirana, je neutemeljen tudi revizijski očitek o napačni oceni prispevka tako toženkinih in tožnikovih staršev kot tudi njegovega prispevka. Ponovno vračanje na okoliščine, ki bi utemeljevale tožnikov večji delež na skupnem premoženju in ki so bile s strani sodišč prve in druge stopnje upoštevane tako pri sprejeti dokazni oceni kot tudi pri preizkusu pritožbenih navedb, je zato neupoštevno. Pri tem je ponovno poudariti, da sodna praksa šteje prispevke staršev zakoncev tekom trajanja zakonske skupnosti v odsotnosti izrecnega drugačnega dogovora kot prispevke dane obema zakoncema. V delu revizije, kjer revident zatrjuje prispevek svojih staršev h gradnji hiše pred sklenitvijo zakonske zveze 15. 10. 1988 kot prispevek, dan izključno njemu, je povzeti, da je takšen prispevek šteti kot prispevek dan obema bodočima zakoncema, saj je bil dan z namenom izgradnje hiše, v kateri naj bi skupaj prebivala. Finančni prispevek revidentovih staršev pred sklenitvijo zakonske zaveze pa sta sodišči ustrezno upoštevali pri ugotovitvi večjega tožnikovega deleža na skupnem premoženju.

13. Glede plačila prispevkov za energetiko in komunalo je iz revidentovega sklicevanja v reviziji na njegove navedbe iz pripravljalne vloge z dne 23. 4. 2001 zaključiti, da je bil komunalni prispevek plačan s strani tretje osebe (in ne da je bil revident plačila oproščen). Zavezanca za plačilo takšnega prispevka sta bila glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko le oba zakonca skupaj, kar pomeni, da je bilo plačilo šteti kot „darilo“ obema.

14. Glede revidentovih navajanj, da je po razpadu zakonske zaveze leta 1994 moral sam poravnati nekatere skupne stroške, je pojasniti, da plačilo skupnih dolgov ne more prispevati k večjemu stvarnopravnemu deležu tožnika na skupnem premoženju, temveč ima takšno plačilo lahko le obligacijskopravne posledice. Prav tako sodišči pravilno nista upoštevali prispevka nekdanjih zakoncev pri gradnji hiše, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da sta bili pravdni stranki pretežni del trajanja zakonske skupnosti v tujini. Poleg tega je pritrditi pritožbenemu sodišču, da spor o deležih ni obračunska pravda ter da so trditve tožnika glede njegovega fizičnega dela nekonkretizirane.

15. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

16. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, stroškovniku na str. 177 in upoštevanju Odvetniške tarife.