Jedro

Nošenje streliva v rokah pred sabo, v 25 kilogramski embalaži, v ne povsem razsvetljenem (nekoliko temnejšem) rudniškem rovu po klancu navzgor, v neposredni bližini delujočega transporterja, pri čemer so po tleh položene tudi različne cevi, predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tej pravdi po temelju utemeljen.

2. Zoper vmesno sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da odloči o odgovornosti oziroma soodgovornosti tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane vmesne sodbe napačno ocenilo možnost eksplozije, saj je tožnik razstrelivo prenašal v ustrezni posodi, tako, da razsutje razstreliva ni bilo možno, prenašal ga je ločeno od detonatorjev, tekoči trak ni deloval in tožnik je takrat ob škodnem dogodku padel pod tekoči trak, posledično čemur vsemu eksplozija sploh ni bila mogoča. Izvedenec nastanek eksplozije opiše hipotetično in te hipotetične predpostavke izvedenca sodišče ne bi smelo upoštevati. Nenazadnje je vsa oprema v rudniku izdelana s protieksplozijsko zaščito in do iskrenja ne more priti že zaradi tega. Po ugotovitvah izvedenca dr. B. S. je bila pot v rudniškem rovu, na kateri se je škodni dogodek zgodil, primerna in varna, brez nepravilnosti, na kateri je padel le tožnik, medtem ko ni bilo dokazano, da bi bila na poti štrleča cev. Očitno torej ne gre za nevarno dejavnost, posledično temu ne gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek. Tožnik je padel izključno zaradi svoje nepozornosti pri hoji in prenašanju eksploziva. Da bi zavarovanec tožene stranke moral zagotoviti varno pot, je pavšalna, neargumentirana trditev sodišča prve stopnje, pri čemer sodišče tudi ne bi smelo upoštevati morebitne utrujenosti tožnika v času škodnega dogodka. Tožnik je za štrlečo cev na poti vedel in jo je torej lahko pričakoval. Nenazadnje tožniku ni glede te cevi verjeti zaradi spreminjanja njegovih izjav, ko navaja, ob katero cev se je spotaknil. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko se ni opredelilo o predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca, ko nezatrjevano s strani strank ugotovi, da je tožniku zastiral pogled naprej zaboj eksploziva, katerega je prenašal, in ko upošteva navedbe tožnika o drugi cevi, ob katero naj bi se ta spotaknil. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitev sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja še, da je možnost eksplozije in razsutje tovora ugotovil izvedenec dr. B. S., na te njegove ugotovitve pa stranki nista imeli pripomb. Utemeljuje nevarnost dela, kot ga je ob škodnem dogodku opravljal tožnik, podaja trditve o dokazanosti nevkopane cevi v poti, kar potrdijo v svojih izpovedbah tožnik in priče I. K., M. M. in H. P. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Možnost eksplozije zaradi razsutja eksploziva ob padcu je v svojem izvedenskem mnenju predvidel izvedenec dr. B. S. in pravdni stranki na to njegovo ugotovitev nista imeli pripomb. Posledično temu so pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljeno možnostjo eksplozije skladno prvemu odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neupoštevna pritožbena novota, saj tožena stranka ni izkazala, da teh navedb ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ko je tožena stranka na glavni obravnavi dne 29. 10. 2013 predlagala postavitev novega izvedenca, se je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 15. 1. 2004 odločilo, da bo, namesto postavitve novega izvedenca, še dodatno zaslišalo izvedenca dr. B. S. zaradi razjasnitve preostalih spornih dejstev, s čimer sta se pravdni stranki izrecno strinjali (glej 2. stran zapisnika o glavni obravnavi dne 15. 1. 2014). Navedeni izvedenec je bil neposredno zaslišan na glavni obravnavi dne 22. 1. 2014 in ker stranki po njegovem zaslišanju na njegovo izvedensko mnenje nista imeli več pripomb ali novih predlogov, se sodišče prve stopnje upravičeno ni več ubadalo z vprašanjem postavitve novega izvedenca, ker takega predloga ni več bilo. Torej v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka v tej smeri ni podana.

6. Prav tako pritožbi ni slediti o zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka, ko naj bi sodišče ugotovilo, da je tožniku zaboj eksploziva, ki ga je prenašal, zastiral pogled, čeprav to ni bilo zatrjevano, in ko je upoštevalo tožnikove navedbe o drugi cevi, ob katero naj bi se spotaknil. Samoumevno je namreč, da ob prenašanju 25 kilogramske embalaže v rokah pred sabo prenašalcu ta zaboj delno zastira pogled naprej, zlasti pred nogami, in ni potrebe, da bi tožnik to še izrecno navedel. S tem, ko je opisal način prenašanja zaboja, je vsakemu nedvoumno, da ob tako držečem zaboju pred sabo prenašalec nima prostega pogleda naprej in da torej ne more videti, kam stopa z nogo. Svojih navedb o določeni cevi, ob katero se je tožnik spotaknil, pa ta ni spreminjal v smislu, da bi navajal drugo cev, ampak je to isto cev le opredelil drugače glede na njen namen, kateremu je služila. Torej identiteta cevi s svojo spremenjeno navedbo v zvezi s to cevjo tožnik ni spremenil in je torej sodišče prve stopnje to njegovo spremenjeno navedbo upravičeno upoštevalo.

7. Da nošenje streliva v rokah pred sabo, v 25 kilogramski embalaži, v ne povsem razsvetljenem (nekoliko temnejšem) rudniškem rovu po klancu navzgor, v neposredni bližini delujočega transporterja, pri čemer so po tleh položene tudi različne cevi, predstavlja nevarno dejavnost, pritožbeno sodišče sprejema za pravilno stališče, o katerem je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge v 12. in naslednjih točkah. Na te razloge se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Torej je odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo, ki jo je utrpel ob opravljanju zgoraj ugotovljene nevarne dejavnosti v okviru svoje delovne zadolžitve, objektivna, ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), ker se šteje, da škoda, nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo, izvira iz te dejavnosti (149. člen OZ), zanjo pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Pritožbene trditve o ugotovitvah izvedenca dr. B. S., da je bila pot, kjer je prišlo do škodnega dogodka, primerna, varna in brez nepravilnosti, so torej, glede na objektivno odgovornost, irelevantne, in za odločitev o tožbenem zahtevku neupoštevne. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe tudi pravilno in 8. členu ZPP skladno sprejelo dokazno oceno glede cevi preko poti, ki ni bila povsem vkopana v pot in v katero se je tožnik spotaknil. Da bi tožnik za to nevkopano cev vedel in jo moral pričakovati, posledično čemur bi celo moral o njej obvestiti ustrezne službe, je pavšalna pritožbena trditev, ki ne temelji in ni podprta z izvedenimi dokazi. Zato ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodišče prve stopnje se je v 18. do 24. točki izpodbijane sodbe tudi prepričljivo in argumentirano opredelilo, da tožniku ni očitati prispevka k nastanku škode, iz katere izvira v tej pravdi vtoževana odškodnina, posledično čemur bi bil skladno tretjemu odstavku 153. člena OZ zavarovanec tožene stranke delno prost odgovornosti.

8. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.