Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 10.621,4 € odškodnine za nepremoženjsko škodo in 712,65 € odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za vsako od obeh terjatev. Višji tožbeni zahtevek iz obeh odškodninskih naslovov je zavrnilo in toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 3.028,5 €.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnjih 6.400 € zadoščenja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od obeh odškodninskih zneskov (10.621,4 € in 712,65 €) pa je omejilo na datuma 14. 11. 2006 oziroma 6. 5. 2006, t.j. datuma, ko so zapadle in neplačane obresti od navedenih zneskov dosegle glavnici. Poseglo je tudi v stroškovni del izreka in znesek dolgovanih pravdnih stroškov zmanjšalo na 2.728,77 €.

3. V reviziji, ki jo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tožnik nasprotuje višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da bi moralo biti njegovemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode v celoti ugodeno. Ponovno se sklicuje na vse okoliščine, ki po njegovem mnenju upravičujejo prisojo odškodnine v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista zadosti upoštevali. Trdi, da bi morali sodišči pri odmeri odškodnine upoštevati tudi dolgotrajnost sodnega postopka oziroma dejstvo, da tožena stranka do pravnomočnosti izpodbijane sodbe ni želela tožniku izplačati niti akontacije odškodnine. Zaključuje, da je odločitev pritožbenega sodišča o omejitvi teka zakonskih zamudnih obresti na dan, ko so te dosegle glavnico, materialnopravno zmotna. Omenjene obresti so namreč z 22. 5. 2007 oživele.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v uvodu revizije sicer zapiše, da sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tudi iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljnjem (vsebinskem) delu revizije ne pojasni, kaj naj bi to kršitev predstavljalo. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), takšnih nesubstanciranih in kar tako navrženih revizijskih očitkov ne more upoštevati.

7. Drugi uveljavljani revizijski razlog, t.j. razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga upravičevale do višje odškodnine. Tak način uveljavljanja omenjenega revizijskega razloga je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno pomembna dejstva, obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje v svojih sodbah neizpodbojno ugotovili (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine v konkretnem primeru pač ne more odražati zgolj oškodovančevega individualnega vrednotenja posledic škodnega dogodka, katerih subjektivno doživljanje je z vidika vsakega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Zato je toliko bolj pomembno, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Slednje je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Prav primerjava predmetne odškodnine z odškodninami, prisojenimi v podobnih primerih, kaže, da je šele pritožbeno sodišče z zvišanjem višine zadoščenja tožniku temu načelu dalo zadovoljivo težo. Rezultati te primerjave pa obenem potrjujejo, da so pravnomočno prisojene odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sedaj primerno umeščene v okvir sicer prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Tožnikova aspiracija po višji odškodnini je zato neutemeljena.

8. V zvezi s tožnikovim stališčem, da bi mu moralo sodišče prisoditi višje zadoščenje zaradi dolgotrajnega sodnega postopka, revizijsko sodišče pojasnjuje, da morajo biti za to, da ima potek časa od nastanka škode do trenutka odločitve o odškodnini sploh lahko kakršenkoli vpliv na odmero višine odškodnine, s tem v zvezi podane kakšne posebne, izjemne okoliščine. V obravnavanem primeru tožnik takšnih okoliščin ni ne navedel ne dokazal. 9. Zmotno je nazadnje tudi revidentovo stališče, da so zakonske zamudne obresti, ki so dosegle glavnico pred uveljavitvijo novele OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007), z njeno uveljavitvijo oživele. Zaradi prepovedi povratne veljave pravnih aktov namreč zakonske zamudne obresti, ki so prenehale teči po samem zakonu, kljub spremembi, ki jo je vnesla omenjena novela, ne morejo začeti teči znova(1).

10. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-227/05 in sklep VS RS II Ips 983/2007 z dne 10. 4. 2008.