Jedro

Avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega literarnega dela in primerkov svojega dela. Kljub sklenjeni založniški pogodbi je legitimiran za vložitev odškodninske tožbe zaradi nepooblaščene objave literarnega dela na spletu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je v 15 dneh dolžna plačati tožeči stranki 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 22.10.2012 dalje do plačila.

II. Zavrne se zahtevek za plačilo obresti od glavnice 2.000,00 EUR za čas od 20.9.2011 do 22.10.2012 in za plačilo glavnice 7.982,69 EUR z obrestmi.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema drugostopenjske sodbe dolžna plačati toženi stranki 652,00 EUR, intervenientu pa 727,20 EUR stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 284,44 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo obveznost plačila 4.258,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2011 dalje in 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo 4.724,43 EUR z obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki in intervenient krijejo vsak svoje (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Sodbo izpodbija v ugodilnem in posledično stroškovnem delu odločitve. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Za pomembno označuje vprašanje, ali je tožnik materialna avtorska upravičenja prenesel na založnika, kajti od odgovora na to vprašanje je odvisno, kdo lahko zoper kršilca pravice uveljavlja škodo. Glede prenosa je treba uporabiti določbo prvega odstavka 85. čl. in 88. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Meni, da je tožnik na založnika (stranskega intervenienta) prenesel pravico reproduciranja, distribuiranja in dajanja avtorskega dela na voljo javnosti. Trdi, da se o slednjem sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pravice so bile prenesene v času od 10.11.2010 do 19.4.2012, ko je bila založniška pogodba razvezana. Zaključuje, da je napačen materialnopravni zaključek, da je tožnik stvarnopravno legitimiran za vložitev obravnavane tožbe. Meni, da dejanski stan v zadevi II Ips 966/2008 ni primerljiv in da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS ni razvidna ustaljena sodna praksa. Opozarja na dejstvo, da je tožena stranka sodelovala le z založnikom, ne pa s tožnikom. Očita, da je v 11. točki prvostopenjske sodbe napačno interpretirana njena trditev. Ni trdila, da je pravico do objave e-knjige nanjo prenesla založba. Trdila in dokazala je, da je le izpolnila nalog za objavo promocijskega gradiva, poslan s strani založnika, na katerega so bile prenesene vse relevantne izključne materialne avtorske pravice. Imetnik izključnih materialnih avtorskih pravic je bil založnik. Graja zaključek, da je nepooblaščeno objavila knjigo v elektronski obliki. Razen tega je objavila le gradivo, ki ji je bilo s strani založnika posredovano. Objavila ga je v pdf obliki in ne kot elektronsko knjigo. Meni, da je spregledano priznanje A. A., podano v izjavi z dne 27.9.2011, o lastni napaki. Spregledana je njegova zahvala toženi stranki za brezplačno promocijo knjige in njegova ocena, da administratorka tožene stranke ne odgovarja za pripetljaj, saj je zgolj izvrševala njegova navodila. To dokazuje, da dejanje ni v vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke in da hude malomarnosti toženi stranki ni mogoče očitati. Ni šlo za pogodbo o nedopustnem nadaljnjem prenosu tožnikovih avtorskih pravic, ampak za napako založnika. S sprejemom naročila je tožena stranka vstopila v poslovno razmerje samo z založnikom. Meni, da si zaključki v 8.,9. in 14. točki obrazložitve nasprotujejo. Toženi stranki neskrbnega ravnanja ni mogoče očitati, ker založniške pogodbe tedaj ni bila upravičena zahtevati. Sodišče je sodilo na podlagi Zakona o medijih, ni pa se opredelilo do določb Zakona o elektronskem poslovanju na trgu. Ni šlo za objavo programske vsebine, ampak le za objavo promocijskega gradiva. Meni, da določb ZASP iz 164. čl. in 168. čl. ni mogoče uporabiti ločeno. Opozarja, da je civilni delikt podan le v primeru, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda nastala, da obstaja vzročna zveza med obema in odgovornost povzročitelja škode. Meni, da ti pogoji strukturirano niso ugotovljeni. Tožena stranka je vse elemente zanikala, sodišče pa jih ni ugotovilo oz. argumentiralo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Razen tega bi tožnik s skrbnim pregledom spletne objave nastanek škode lahko preprečil oz. škodo vsaj znatno zmanjšal. Do trditev, da je zato, ker tega ni storil, tožnik tudi sam pripomogel k nastanku škode, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni ovrednoteno dejstvo, da je tožena strank datoteko s spletne strani umaknila takoj, ko je bila nanjo s tožnikove strani opozorjena. Višino civilne kazni ocenjuje za previsoko, saj tožena stranka s tožnikom ni bila v pravno-poslovnem odnosu in ni objavila elektronske knjige. Opozarja, da je od cene elektronske knjige, ki jo je sodišče ocenilo na 20,93 EUR, odšteta le 25 % marža, ne pa tudi DDV. Ni upoštevano, da objava v pdf obliki ni enako berljiva kot knjiga v elektronski obliki. Priponka je bila objavljena v letu 2011, na začetku razvoja elektronskih knjig. Podatki spletne založbe Rustica.si. takó visoke cene elektronske knjige ne izkazujejo. Tudi dopis AAS govori o ceni elektronske knjige - romana cca 6,00 EUR. Tožena stranka je obrestovanju ugovarjala na naroku 20.11.2014. Meni, da je obrestovanje upravičeno le od neto zneska, neto honorarja. Meni, da bi moralo biti nadomestilo izračunano le za 76 ogledov, ker so bili ogledi opravljeni le iz 76 različnih IP naslovov. Odločitev o nepremoženjski škodi označuje za nepravilno, ker je priznana kršitev pravice do prve objave. Pomembno je, ali je bila datoteka objavljena 19.4.2011 ali 21.4.2011, o čemer se sodišče ni opredelilo. Tožnik je prvo objavo izčrpal z razkritjem odlomkov na svojem blogu. Javnosti pa jo je dal na voljo tudi s tem, da je omogočil poskusno branje nekaj testnim bralcem. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je bila priponka 121 krat prenesena na računalnike uporabnikov. Poudarja, da sedaj knjiga po spletu ne kroži. Nepravilno je ugotovljeno, da je bila knjiga s spletne strani umaknjena šele 19.9.2011, saj I. d.o.o. v dopisu z dne 17.10.2011 potrjuje, da je bila umaknjena 16.9.2011. Meni, da se je tožnik z objavo seznanil že pred 15.9.2011 oz. 16.9.2011. To dokazujejo predloženi IP naslovi, iz katerih je bil ogled izvršen. Vsi trije ogledi 16.9.2011 so bili opravljeni iz Telekomovega omrežja, kar se ne sklada s tožnikovo trditvijo, da si je tega dne datoteko ogledal v službi, kjer uporablja omrežje Arnes. To kaže, da je za objavo vedel že prej, saj si iz omrežja Arnes datoteke 16.9.2011 ni ogledal, kasneje pa si je tudi ni mogel ogledati, ker je bila s spleta umaknjena. Meni, da je sodišče sledilo zgolj tožnikovim navedbam, druge pa prezrlo. Pri zaključku, da prodaja knjig ni šla, je ignorirana trditev tožene stranke, da je bila dogovorjena naklada močno pretirana. B. B. je ocenila primernost tovrstne naklade na 100 izvodov, knjiga pa je bila natisnjena v 600 izvodih. Cena knjige močno presega zneske honorarjev najbolj znanih in nagrajenih slovenskih avtorjev. Sodišče je zahtevku za nepremoženjsko škodo ugodilo tudi zato, ker naj bi tožnik doživljal celo žaljivke s strani tajnika tožene stranke. S to trditvijo tožeča stranka zahtevka ni utemeljevala, zato se tožena stranka ni uspela braniti in te trditve prerekati. Za nejasno označuje, zakaj je tožniku priznano 1.000,00 EUR nematerialne škode.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Vztraja pri navedbah, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani zahtevek je posledica kršitve tožnikove avtorske pravice. Tožena stranka je na svoji spletni strani objavila besedilo tožnikovega romana Pokopališče ubitih angelov. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka to storila namerno ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka trdi, da je objava rezultat nesrečnega naključja. Na svoji spletni strani je objavila gradivo, ki ji ga je – zaradi objave na spletni strani – poslal tožnikov založnik zavod K. (stranski intervenient), na željo katerega je v okviru Dnevov slovenske knjige organizirala predstavitev tožnikove knjige. Založnik je toženi stranki poleg recenzije knjige, biografije avtorja in naslovnice knjige, kar naj bi tožena stranka na njegovo željo objavila, po pomoti poslal (pripel dopisu, ki ga je poslal z elektronsko pošto) tudi datoteko v pdf obliki, ki je vsebovala celotno vsebino (besedilo) tožnikove knjige. Tudi to datoteko je tožeča stranka na svoji spletni strani objavila.

6. Avtor dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela in primerkov svojega dela (prvi odstavek 21. čl. ZASP). Ker je tožena stranka z objavo avtorskega dela na svoji spletni strani javnosti omogočila dostop do avtorskega dela, za kar ni imela imela avtorjevega (tožnikovega) naročila ali pooblastila, je z objavo kršila tožnikovo avtorsko pravico. Varstvo zaradi njene kršitve je upravičen uveljavljati tožnik (avtor). Avtorska pravica – tako moralna kot materialna je absolutna – učinkujejo zoper vsakogar. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožena stranka, ki je avtorsko delo objavila, pasivno legitimirana za zahtevek zaradi kršitve avtorske pravice(1). Za odločitev, ali je bila kršitev avtorske pravice storjena, ni pomembno, ali je bila nepooblaščena objava izvršena pred izdajo knjige ali po njeni izdaji. Tudi dejstvo, da je tožnik že pred sporno objavo na svojem blogu objavljal odlomke iz knjige in da je že pred tem dal besedilo v branje nekaj testnim bralcem, na ugotovitev o obstoju kršitve nima vpliva.

7. Tožena stranka svojo odgovornost pri objavi avtorske stvaritve zanika s trditvijo, da ji je avtorsko delo posredoval založnik, na katerega je tožnik prenesel avtorsko pravico in je zato imela pravico avtorsko delo reproducirati. Res je sporno datoteko toženi stranki posredoval založnik – oseba, ki je bila v poslovnem odnosu z avtorjem in je zaradi sklenjene založniške pogodbe imela določene materialne avtorske pravice. Pravice do brezplačnega dajanja avtorskega dela na voljo javnosti pa založnik ni imel. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je založnik nanjo prenesel pravico do reproduciranja avtorskega dela. To pravico ima založnik v omejen obsegu – založniška pogodba mu dovoljuje zgolj reproduciranje avtorskega dela z izdajo 500 oz. 600 tiskanih knjig in izdajo knjige v elektronski obliki, ne pa posredovanja avtorskega besedila tretji osebi ali javnosti z neomejenim dostopom. V nasprotju z založniško pogodbo je pritožbeno stališče, da je tožnik na založnika prenesel neomejeno pravico reproduciranja avtorskega dela in neomejeno dajanje avtorskega dela na voljo javnosti ter da se je tožnik (avtor) odpovedal nadaljnjemu uveljavljanju avtorskih pravic. Takega določila pisna založniška pogodba ne vsebuje in ga pogodbenika (tožnik in intervenient) tudi zatrjujeta ne. Tako je svojo odločitev argumentiralo tudi sodišče prve stopnje v 9., 10. in 11. točki obrazložitve. Neutemeljen je očitek, da se do tega vprašanja sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni pa mogoče soglašati s prvostopenjskim stališčem, da sporna objava besedila avtorskega dela pomeni izdajo knjige v elektronski obliki. Priči C. C. in B. B. sta pojasnili, da mora biti besedilo knjige v elektronski obliki na poseben način obdelano, objavljeno pa na tak način, da ga je mogoče tržiti in varovati pred nepooblaščeno uporabo. Pri elektronski knjigi ne gre za neomejen dostop javnosti do literarnega dela. Sporna objava pomeni golo objavo besedila v tako imenovani pdf obliki, kar pomeni neomejeno uporabo literarnega dela; omejena je zgolj možnosti njegovega spreminjanja, pa še to zgolj v okviru datoteke, s katero je bilo besedilo poslano. Z založnikovim razmerjem do avtorja torej tožena stranka kršitve avtorske pravice ne more opravičiti ali zanikati.

8. V nasprotju s svojimi, v postopku pred sodiščem prve stopnje podanimi trditvami – da so na založnika z založniško pogodbo prešle vse materialne pravice avtorja in je zato te pravice lahko prenašal naprej – je pritožbena trditev, da se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala na pravico do objave, ki ji jo podelil založnik. Protispisne so pritožbene trditve in ne trditve sodišča prve stopnje. Res pa je, kar je opozorjeno že zgoraj, da prvostopenjsko sodišče ne loči pojmov „izdaja knjige v elektronski obliki“ in „objava besedila literarnega dela na svetovnem spletu“. Kljub tej nedoslednosti je odločitev o temelju zahtevka pravilna in zadovoljivo argumentirana.

9. V 7. točki obrazložitve ni zaključka, da je bila sporna datoteka iz spleta odstranjena 19.9.2011. Sodišče je sledilo toženi stranki, da je bila datoteka iz spleta odstranjena nemudoma, ko jo je tožnik na objavo opozoril. Ugotovljeno je, da je bilo to 16.9.2011. 10. Izpoved priče A. A. (takratnega direktorja zavoda K.), ki je toženi stranki v objavo poslal sporno besedilo, in njegova pisna izjava sta upoštevani. Tako izjava kot izpoved sta skladni z listinami in drugimi dokazi, zato podrobno povzemanje izjave te priče v sodbo ni bilo potrebno. Pričino opravičilo in pričina zahvala toženi stranki za brezplačno predstavitev knjige nista okoliščini, o katerih bi se bilo potrebno izrekati. Priča je priznala lastno krivdo za neljubi pripetljaj; ocene, da za objavo na spletu ni odgovorna administratorka tožene stranke, pa priča ni pristojna podajati. Priča izpoveduje o tem, kar zazna s svojimi čutili, njena ocena pa za odločitev ni relevantna.

11. Res je bila objava recenzije knjige, podatkov o avtorju in naslovnice knjige izvedena v avtorjevo korist, saj je služila za promocijo dogodka in knjige, ki je bila tik pred izidom. To dejstvo, ki je ugotovljeno v 12. točki prvostopenjske sodbe, je pravilno, ni pa odločilno. Dejstvo, da je tožena stranka z organiziranjem dogodka (promocijo knjige) ravnala v avtorjevo korist, ne more opravičiti kršitve avtorske pravice. Tudi argumentacija iz 14. točke prvostopenjske sodbe je nepotrebna, saj se tožena stranka brani, da je sporno besedilo objavila pomotoma in ne na podlagi založnikovega naročila. Pritožba zato utemeljeno trdi, da se je sodišče izrekalo o nezatrjevanih dejstvih. Ker pa je ta kršitev relativne narave in na določitev ni vplivala, v odločitev prvostopenjskega sodišča ni treba posegati.

12. Pravna podlaga za odločitev je ZASP, ki prepoveduje nepooblaščeno dajanje avtorskih del na voljo javnosti (32.a. čl. ZASP), kar objava na svetovnem spletu brez dovoljenja avtorja nedvomno je. To materialnopravno določilo je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Očitek nepravilne uporabe materialnega prava oz. kršitev procesnih pravil, ki jih v tej zvezi zatrjuje pritožnik, je neutemeljen. Določila Zakona o medijih (ZMed) in Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) niso uporabljiva.

13. Tožeča stranka denarni zahtevek uveljavlja zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi dostopnosti avtorskega dela javnosti. Zatrjuje škodo 2.894,32 EUR in zahteva tudi plačilo 200 % civilne kazni, skupaj 8.982,96 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Ugotovljene so vse, s splošnim obligacijskim predpisom predvidene predpostavke odškodninske odgovornosti. Nedopustno je ravnanje tožene stranke: nepooblaščena objava tožnikovega avtorskega besedila na spletni strani tožene stranke. Da je do odškodnine upravičen tožnik, katerega avtorska pravica je kršena, je pojasnjeno že v 6.točki te obrazložitve. Vsak imetnik spletne strani odgovarja za objavljeno vsebino. Pred objavo bi tožena stranka morala preveriti – pri založniku, ki ji je avtorsko delo poslal, ali pri avtorju – zakaj se objavlja oz. javnosti posreduje besedilo knjige, ki bo na napovedanem kulturnem dogodku prvič predstavljena javnosti. Razen tega se vsebina elektronskega sporočila z dne 19.4.2011 ni skladala z vsebino sporočilu priloženih prilog (priponk). Toženi stranki je bilo sporočeno, da se ji zaradi objave pošiljajo: recenzija knjige, biografija avtorja in naslovnica knjige. Dokazni postopek je pokazal, da je o ne/objavi odločala administratorka, ki očitno vsebine priponk niti pogledala ni. Če bi to storila, bi se ji nedvomno porodil sum, da se ji besedilo knjige pošilja nenamerno oz. bi posumila na možnost kršitve avtorjevih pravic. Če pa ta oseba tovrstnih sposobnosti nima, bi tožena stranka pred objavo spletnih vsebin morala zagotoviti dodatno kontrolo. Ni mogoče spregledati, da je tožena stranka društvo, katerega dejavnost je ravno skrb za avtorje in njihova dela. Ker je zaradi proste dostopnosti avtorskega besedila tožnik uspel prodati manj knjig v fizični obliki, kot bi jih prodal, če besedilo knjige ne bi bilo prosto dostopno na spletu, je nastala škoda – preprečeno je povečanje tožnikovega premoženja (132. čl. Obligacijskega zakonika). Škoda je posledica nedopustnega ravnanja – objave avtorskega besedila na spletu (vzročna zveza). Založnikovo ravnanje je kršitev avtorske pravice omogočilo, ni pa pretrgalo vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, kot smiselno zatrjuje pritožba. Odškodninska odgovornost tožene stranke je torej podana.

14. Tožena stranka zatrjuje, da je glavnino ogledov datoteke z besedilom knjige opravil tožnik sam, česar pa ni uspela dokazati. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi tožnika in priče A. A., da je tožnik o objavi izvedel šele na predstavitvi knjige v Zasavju dne 15.9.2011, dejansko pa šele 16.9.2011, ko je na spletu preveril resničnost trditve enega od obiskovalcev o objavi. Pritožbeno sodišče soglaša, da je izpoved priče prepričljiva. Skladna je s tožnikovo izpovedjo. Tožena stranka ni uspela dokazati, da se je do objavljenega besedila knjige dostopalo iz računalnikov, ki jih je v službi in doma uporabljal tožnik, saj tovrstni podatki niso več dosegljivi. Z indicem, da so do datoteke dostopali (tudi) Telekomovi uporabniki interneta, tožnik pa je Telekomov uporabnik, prepričljiva izpoved A. A. ni ovržena. Enako prepričljivo je o svoji seznanitvi z objavo izpovedal tožnik. Neskladnost tožnikove izpovedi o 16.9.2011 izvršenem vpogledu iz službe (internetni ponudnik Arnes), s podatki, da je tega dne vpogled izvršil Telekomov uporabnik, do drugačne odločitve ne more privesti. Gre za nepomemben podatek o kraju, iz katerega je bil vpogled izvršen, zato je o tem tožnik lahko nehote napačno izpovedal. 15. Sodišče prve stopnje je pri izračunu škode izhajalo iz podatka, da je bilo v času od 21.4.2011 do 16.9.2011, ko je tožena stranka na podlagi tožnikove intervencije avtorsko delo iz spleta odstranila, avtorsko delo ogledano 121 krat, to pomeni 121 krat preneseno na osebne računalnike. Ugotovilo je, da so bili trije ogledi izvršeni 16.9.2011, ko je ogled opravil tožnik, zato je pri izračunu škode upoštevano 118 ogledov. Upoštevalo je cene elektronskih knjig podobnega žanra, kot je tožnikovo avtorsko delo. Pri tem se je oprlo na izpovedi prič, ki se ukvarjajo z izdajanjem knjig v elektronski obliki na slovenskem trgu, kjer ponudnikov tovrstnih knjig še ni veliko. Upoštevalo je podatek, da so cene elektronskih knjig za cca 30 % nižje od knjig v fizični obliki in glede na ceno tožnikove knjige v fizični obliki (30,00 EUR) ter upoštevajoč 25 % maržo in 118 dostopov ugotovilo tožnikovo oškodovanje v višini 1.851,42 EUR.

16. Pritožnik utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil dostop izvršen le iz 76 različnih ID naslovov, kar pomeni, da je ogled izvršilo (avtorsko delo na svoje računalnike preneslo) le toliko uporabnikov interneta. Očitno je, da so nekateri to storili večkrat. Ker ni pomembno število ogledov, ampak število uporabnikov, ki so si vsebino datoteke ogledali, je pri izračunavanju odškodnine treba upoštevati podatek o številu uporabnikov, ki so se z avtorskim delom seznanili ne skupno število ogledov. Uporabniki, ki so avtorsko delo večkrat prenesli na svoj računalnik, so si ga ogledovali (brali) neposredno preko spleta. Datoteke očitno niso shranili na svoj računalnik. Uporabnikom, ki so na svoj računalnik preneseno datoteko shranili, se na spletno stran ni bilo treba vračati, saj so kasneje do datoteke lahko dostopali in lahko še vedno dostopajo neposredno iz svojega računalnika. Pritožbeno sodišče zato meni, da je za izračun odškodnine relevanten podatek, da se je s tožnikovim avtorskim delom seznanilo 76 uporabnikov interneta(2), ki so tožnikovo avtorsko delo lahko shranili na svoj računalnik in jim je, če so to storili, še vedno dostopno. Zelo dvomljivo pa je, da bi vsi uporabniki, ki so si sporno datoteko ogledali (jo prenesli na svoj računalnik), kupili tožnikovo knjigo. Treba je upoštevati, da avtorsko delo ni bilo objavljeno na internetni strani, na kateri bi se knjiga prodajala, ampak gre za internetno stran tožene stranke, ki se ukvarja z osveščanjem bralcev, s promoviranjem branja knjig, z organizacijo kulturnih dogodkov ... Le deloma je zato utemeljena tožnikova trditev (ne gre za ugotovitev sodišča), da prodaja zaradi sporne objave ni stekla kot bi sicer (19. točka prvostopenjske sodbe). Pritožnik utemeljeno opozarja, da ni bila objavljena knjiga v elektronski obliki, ampak besedilo literarnega dela. Pa tudi, da sodišče prve stopnje izhaja iz zelo visoke cene elektronske knjige, saj je razpon cen elektronskih knjig na trgu zelo velik. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da založba R. e-knjige (romane) – tudi zelo znanih avtorjev – prodaja po 4,00 EUR do 6,00 EUR (dokaz B6). Razen tega tožnikov dohodek znaša zgolj 80 % neto dohodka, to je ostanka dohodka po plačilu stroškov izdaje. Ker se je 75 oseb seznanilo z besedilom knjige, in je verjetno, da bi vsaj kateri od njih knjigo kupil, če mu besedilo knjige ne bi bilo dostopno na spletu, je tožnik oškodovan. Cena knjige v elektronski obliki je lahko izhodišče za izračunavanje škode, ni pa škoda ugotovljiva z računsko operacijo na njeni podlagi, ampak z oceno vseh zgoraj navedenih podatkov. Upoštevajoč vse zgoraj navedene okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku povzročena materialna škoda znaša 500 EUR.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni upoštevano dejstvo, da je tožena stranka objavo iz spleta umaknila takoj, ko jo je tožnik nanjo opozoril. Dejstvo, da je tožena stranka objavo umaknila takoj, ko je bila pozvana oz. s strani tožnika nanjo opozorjena, je upoštevano v okviru števila ogledov. Če tožena stranka tega ne bi storila, bi bilo ogledov več in posledično višja odškodnina.

18. Ravnanje tožene stranke, zaradi katerega je do objave prišlo, je sodišče prve stopnje ocenilo za hudo malomarno in prisodilo tudi civilno kazen v višini 130 % prisojene odškodnine, to je dodatnih 2.406,84 EUR. Ni res, da ugotovljena stopnja malomarnosti ni obrazložena, saj je sodišče ugotovilo vse okoliščine sporne objave. Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženkino ravnanje hudo malomarno. Že v 13. točki te sodbe je pojasnjeno, da je tožena stranka nekritično objavila poslano ji datoteko; njene vsebine očitno ni preverila. Upoštevajoč, da ji je to vsebino posredoval založnik, ki pazi na avtorjeve interese in dejstvo, da je objavo izvajala zaradi promocije tožnikove knjige in pri tem sama ni imela koristi, je primerno, da plača 100 % civilno kazen, to je 500,00 EUR, oz. skupaj dvakratnik ugotovljene škode (1.000,00 EUR).

19. Odškodnina za nematerialno škodo je prisojena zaradi tožnikovega duševnega trpljenja, ki je bilo povzročeno z nepooblaščeno uporabo njegovega avtorskega dela. Tudi povrnitev te vrste škode je s 169. čl. ZASP predvidena. Nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi objave, je sodišče prve stopnje ovrednotilo na 1.000,00 EUR. Ugotovilo je tožnikovo prizadetost na čustvenem področju in za to duševno trpljenje določilo satisfakcijo v obliki odškodnine. Pravilna je ugotovitev, da je bilo avtorsko delo objavljeno 21.4.2011 ob 9.59 uri (na dan predstavitve knjige pri toženi stranki), saj je to potrdil skrbnik spletne strani (dokaz B3). Tožnik je za objavo izvedel več mesecev kasneje. Komunikacijo, ki je s toženo stranko tekla po odstranitvi avtorskega dela iz spleta, je dojel kot žalitev, zato je pravilno, da je tudi to dejstvo pri odmeri odškodnine upoštevano. Ne gre za pravno odločilno dejstvo, ki bi ga bilo treba predhodno zatrjevati, ampak za tožnikovo izpoved o trpljenju, ki je bilo zatrjevano. Tudi to obliko trpljenja je v okviru zatrjevane škode mogoče upoštevati.

20. Ni mogoče slediti pritožbi, da bi tožnik škodo lahko preprečil ali znatno zmanjšal, če bi – glede na to, da bi se z objavo promocije na internetni strani tožene stranke lahko seznanil – internetno stran tožene stranke pregledal. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi tožnik to moral storiti. Take skrbnosti tožniku ne nalaga noben predpis ali kakšna druga norma. Nerazumljiva je pritožbena trditev, da bi tožnik moral ravnati enako skrbno kot v lastnih zadevah, saj datoteke on ni objavljal. 21. Obresti od prisojene odškodnine za materialno škodo in civilne kazni so prisojene od 20.9.2011, kakor je tožeča stranka zahtevala. Tožeča stranka je obrestni del zahtevka utemeljila s trditvijo, da obrestovanje zahteva od dne, ko je toženo stranko opozorila na kršitev avtorske pravice in zahtevala pojasnilo, na kakšen način je do objave prišlo in koliko obiskovalcev si je spletno stan ogledalo. Z dopisom, ki to pojasnilo terja (dokaz A8), plačila odškodnine in civilne kazni ni zahtevala. Tožena stranka je obrestnemu delu zahtevka ugovarjala na naroku 20.11.2014 (list. št. 68) z navedbo, da civilna kazen 20.9.2011 še ni bila določena. Ker tožeča stranka obrestnega dela zahtevka ni argumentirala s trditvijo, da je bila tožena stranka 20.9.2011 pozvana, da odškodnino in civilno kazen plača, je odločitev o obrestovanju prisojenih zneskov napačna. Tožeča stranka je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, ko je postavila zahtevek za plačilo odškodnine in civilne kazni. Tedaj je tožena stranka prišla s plačilom v zamudo (drugi odstavek 299. čl. ZPP). Z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002 je obrestovanje predvideno tudi v primeru ugotavljanja terjatve na podlagi razmer v času sojenja.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči, dokazna ocena je preverljiva. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je odločitev spremenjena, kakor je zgoraj pojasnjeno (358. čl. ZPP).

23. Kadar pritožbeno sodišče odločbo spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka je zahtevala plačilo denarnega zneska 9.982,69 EUR, uspela pa uveljaviti 2.000,00 EUR, kar je 20 % uspeh. Tožena stranka in intervenient sta se uspela ubraniti 80 % zahtevka. V tem obsegu so udeleženci postopka upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jim v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali v sledeči višini: zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (tar. št. 3100 Odvetniške tarife) 409,50 EUR in na narokih (tar. št. 3102) 378,00 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 985,26 EUR. Poleg tega je tožeča stranka imela stroške s plačilom sodne takse v višini 375,00 EUR, intervenient pa stroške pritožbe v višini 50,00 EUR z DDV in 33,00 EUR sodne takse. Skupni stroški tožeče stranke znašajo 1.360,26 EUR, tožene stranke 985,26 EUR in intervenienta 1.079,26 EUR. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 272,00 EUR stroškov, tožena do povrnitve 788,00 EUR stroškov in intervenient do povrnitve 863,20 EUR stroškov. Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 652,00,00 EUR, intervenientu pa 727,20 EUR pravdnih stroškov.

24. Uspeh strank je merilo tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožena stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala ugodilni del v višini 5.258,26 EUR, uspela pa prisojeno terjatev znižati za 3.258,26 EUR, kar je 62 % uspeh. Upravičena je do povrnitve stroškov sestave pritožbe (tar. št. 3210) 350,40 EUR in materialnih stroškov (tar. št. 6002) 20,00 EUR, skupaj z DDV ter 255,00 EUR sodne takse. Upoštevajoč uspeh s pritožbo je upravičena do povrnitve 438,34 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo 312,00 EUR (tar. št. 3210) in materialnih stroškov (tar. št. 6002) 20,00 EUR, skupaj z DDV. Glede na uspeh je upravičena do povrnitve 153,90 EUR pritožbenih stroškov. Po pobotu je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 284,44 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tudi založnik je nepooblaščeno posredoval avtorsko delo, kar pa pasivne legitimacije tožene stranke ne izključuje.

Op. št. (2): Med njimi je tudi tožnik – avtor, zato je treba upoštevati, da se je z avtorskim delom seznanilo 75 uporabnikov interneta.