Jedro

Čim je prvotožena stranka plačala solidarno obveznost in je zato tožeča stranka tožbo umaknila tudi zoper drugotoženo stranko kot solidarnega dolžnika, v smislu določb 1.odst. 158.čl.Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pomeni, kot da je obveznost poravnala drugotožena stranka in je zato drugotožena stranka dolžna na podlagi teh zakonskih določil povrniti stroške tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe pravdni postopek ustavilo. Toženo stranko S., zavarovalniško hišo pa je obvezalo, da mora tožeči stranki plačati stroške za vlogo o umiku tožbe v znesku 39.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.09.2003 dalje do plačila.

Zoper ta sklep se je pritožila drugotožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko drugotoženi stranki ni priznalo nikakršnih pravdnih stroškov, tožniku pa je v celoti priznalo stroške, tudi za vlogo o umiku tožbe. V bistvu je drugotožena stranka v konkretnem pravdnem postopku v celoti uspela, oziroma sploh ni bila pravnomočno obsojena, pa je kljub temu zavezana plačati stroške, njenih pravdnih stroškov pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je tožba zoper drugotoženo stranko utemeljena v enakem obsegu kot zoper prvotoženo stranko. Po mnenju tožene stranke tega sodišče v konkretni zadevi sploh ne bi smelo ugotavljati, saj je za zadevo brez pomena. Sodišče prve stopnje že z izpodbijano sodbo drugotožni stranki ni priznalo nikakršnih stroškov, čeprav je tožnik s tožbo v celoti uspel. Glede na to, da je tožbo umaknil, mu sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov za vlogo za umik tožbe in bi stroške moralo priznati drugotoženi stranki. Če pa je sodišče stroške tožniku že priznalo, potem bi o stroških celotnega pravdnega postopka drugotožene stranke moralo odločiti glede na uspeh v pravdi. Drugotoženi stranki bi pripadli vsaj stroški za pritožbo zoper sodbo, s katero je v celoti uspela. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zapisalo, da je bila tožba tudi zoper drugotoženo stranko v celoti utemeljena. Po mnenju sodišča prve stopnje bi drugotožena stranka z nesoglasjem k umiku tožbe lahko dosegla, da bi se pravdna razmerja med njo in tožnikom pravnomočno razrešila. Obenem pa ugotavlja, da bi se postopek tako in tako za drugotoženo stranko končal neugodno, zato tudi do stroškov za pritožbo zoper sodbo ni upravičena. Iz tega razlogovanja sodišča je mogoče sklepati, da pritožba drugotožene stranke zoper sodbo sploh ni imela nobenega smisla, saj bi drugotožena stranka tako in tako bila obsojena. Po mnenju drugotožene stranke je taka uporaba materialnega prava zmotna. Dejstvo je, da je med postopkom prišlo do umika tožbe. Stranka, ki tožbo umakne, pa je dolžna nasprotni stranki povrniti stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je bila tožba vložena zoper dve toženi stranki kot solidarni zavezanki zaradi plačila odškodnine, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči. Sodišče prve stopnje je obe toženi stranki obsodilo na solidarno plačilo odškodnine, vendar pa je bila sodba po pritožbi drugotožene stranke zoper njo razveljavljena. Prvotožena stranka je nato v celoti tožniku plačala prisojeno odškodnino in stroške, zato je tožeča stranka umaknila tožbo zoper drugotoženo stranko, zahtevala pa je povrnitev stroškov postopka. Drugotožena stranka se je z umikom strinjala, vendar pa je tudi sama uveljavljala stroške postopka. Sodišče prve stopnje je glede na določbo 158.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, moralo ugotoviti, ali gre za situacijo, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek in je zato tožeča stranka umaknila tožbo. Prav iz tega razloga je sodišče prve stopnje moralo ugotavljati ali je bila tožba zoper drugotoženo stranko utemeljena v enakem obsegu kot zoper prvo toženo stranko, kar v pritožbi neupravičeno izpodbija drugotožena stranka. Da je pri drugotoženi stranki šlo za solidarno obveznost pritožba ne oporeka, ampak le zatrjuje, da prvotožena stranka tožniku odgovarja za škodo na podlagi določb predpisov o obveznih zavarovanjih v prometu. Ne pove pa, da je tožeča stranka z drugotoženo stranko imela sklenjeno zavarovanje AO plus, kjer se je tožniku zavezala kot subsidiarni porok. V 2.odst. 4.čl. pogojev AO plus 90 za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb zavarovanja C.D.D. je namreč določeno, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana oziroma je v tem primeru zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti porok za plačilo odškodninske obveznosti teh oseb pod pogojem, da ji upravičenec ali njegov svojec omogoči sodelovanje pri ugotavljanju škode, na primer, da jo je obvestil o pravdi. Iz te določbe torej izhaja, da se je drugotožena stranka zavezala tožniku kot subsidiarni porok za povrnitev škode za katero kot glavni dolžnik odgovarja povzročitelj škode oziroma zavarovalnica pri kateri ima ta zavarovano odgovornost. Od subsidiarnega poroka pa se sme izpolnitev obveznosti zahtevati šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi (1.odst. 1004.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tem primeru uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila in je zato zapadla v plačilo subsidiarna obveznost drugotožene stranke in je tako z dnevom zapadlosti postala solidarna z obveznostjo glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bila tožba, ki je bila vložena zoper drugotoženo stranko utemeljena v enakem obsegu kot zoper prvotoženo stranko, kajti šlo je za solidarno obveznost. Solidarna obveznost pa preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. To v konkretnem primeru pomeni, čim je prvotožena stranka plačala solidarno obveznost in je zato tožeča stranka tožbo umaknila tudi zoper drugotoženo stranko kot solidarnega dolžnika, v smislu določb 1.odst. 158.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pomeni, kot da je obveznost poravnala drugotožena stranka in je zato drugotožena stranka dolžna na podlagi teh zakonskih določil povrniti stroške tožeči stranki. Napačno pa je razlogovanje prvotožene stranke, da bi sodišče moralo stroške porazdeliti skladno z uspehom v sporu. V tem primeru ne gre za uporabo določb 154.čl. ZPP ampak za uporabo določbe 1.odst. 158.čl. ZPP, ker je tožeča stranka tožbo umaknila in je zato sodišče prve stopnje moralo odločiti o stroških postopka v celoti, katere pa mora tožeči stranki povrniti drugotožena stranka in ne glede na to, da je tekom tega postopka s pritožbo celo uspela. Ker je pritožba drugotožene stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2.tč. 365.čl. ZPP).