Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili verižni kompenzaciji simulirana pravna posla; dejansko je šlo za odpust obveznosti.

Odpust obveznosti pomeni oškodovanje stečajne mase, saj predstavlja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti medsebojnih kompenzacij z dne 25. 7. 2014 za 5.000,00 EUR in za dne 15. 10. 2014 za 3.000,00 EUR; (II.) delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tako, da se v razmerju med tožečo in prvotoženo stranko razveljavijo učinki pravnega posla medsebojnih kompenzacij z dne 25. 7. 2014 za 5.000,00 EUR in z dne 15. 10. 2014 za 3.000,00 EUR; (III.) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na drugotoženo stranko; (IV.) prvotoženi stranki je naložilo plačilo tožeči stranki zneska 8.000,00 EUR s pripadki; (V.) zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper drugotoženo stranko za plačilo tega zneska; (VI.) prvotoženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v znesku 960,98 EUR s pripadki in (VII.) tožeči stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka drugotožene stranke v znesku 696,84 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila prvotožena stranka, in sicer zoper odločitev v točkah II., IV. in VI. Pritožbo vlaga iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili verižni kompenzaciji z dne 25. 7. 2014 (A6) in 15. 10. 2014 (A7) simulirana pravna posla; dejansko je šlo za odpust obveznosti (drugi odstavek 50. člena in 319. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je namreč ugotovilo, da prvotožena stranka ni uspela dokazati, da je imela terjatev do drugotožene stranke, pa tudi terjatve drugotožene stranke do tožeče stranke ni bilo.

7. Za verižno kompenzacijo je značilno, da gre za vrsto sporazumov o odpustih dolgov in ne gre za pobotanje po določbah OZ. Verižna kompenzacija v smislu 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pomeni izpodbojno pravno dejanje, če je posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (tako imenovani objektivni pogoj izpodbojnosti pravnih dejanj).

8. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prvotožena stranka do drugotožene stranke nima terjatve, enako pa velja tudi za terjatev drugotožene stranke do tožeče stranke. Verižna kompenzacija ni bila sklenjena, kar bi bil predpogoj, da bi bilo sploh mogoče razpravljati o morebitnem zmanjšanju stečajne mase kot posledici verižne kompenzacije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta kompenzaciji dejansko predstavljali odpust obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke, saj na drugi strani ni bilo obveznosti tožeče stranke. Zato je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika v višini odpuščene obveznosti (8.000,00 EUR s pripadki).

9. Ko navaja pritožnica, da se je sodišče prve stopnje v celoti oprlo na izpovedbi zakonite zastopnice prvotožene stranke in drugotožene stranke, ni pa upoštevalo podanih trditev, višje sodišče odgovarja, da so podane trditve relevantne le toliko, kolikor so dokazane v dokaznem postopku (8. člen ZPP). Dokazni postopek je pokazal ravno nasprotno, kot je bilo zatrjevano v vlogi, to je, da prvotožena stranka do drugotožene stranke nima zatrjevane terjatve, še pomembnejše za to odločitev pa, da tudi drugotožena stranka do tožeče stranke ni imela terjatve. Zato tudi ne more biti uspešna pritožbena navedba, da je tožeča stranka v zameno za prenehanje obveznosti prvotožene stranke imela odpuščeno obveznost do drugotožene stranke (s tem je pritožba skušala relativizirati ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo obveznosti drugotožene do prvotožene stranke in že zato ni bil sklenjen krog obveznosti).

10. Že zgolj zato ne more biti utemeljena pritožbena navedba, da drugotožena stranka ni vedela nič povedati o tem, kaj naj bi posodila tožeči stranki, saj naj bi pred uvedbo stečaja posle tožeče stranke v celoti vodil in obvladoval pokojni oče. Drugotožena stranka ni vedela povedati, da bi imela kakšno terjatev do tožeče stranke. Pritožbeno vztrajanje na tem, da bi o stanju terjatve, zlasti terjatve drugotožene stranke do tožeče stranke (ki naj bi bil vračilo kredit; VK), vedel povedati le pokojni oče, ne more vzdržati resne presoje, ker je oče umrl 16. 12. 2013 (glej zapisnik na list. št. 18), verižni kompenzaciji pa sta bili podpisani kasneje, to julija in oktobra 2014. Že to zadošča za odločitev višjega sodišča. Glede terjatve prvotožene do drugotožene stranke pa je zakonita zastopnica prvotožene stranke, ko je bila zaslišana kot stranka postopka, na vprašanje, kaj je bila drugotožena stranka dolžna prvotoženi, odgovorila, da nič.

11. Pritožnica še navaja, da bi moralo sodišče upoštevati celotni korpus izvedenih dokazov, torej tudi vsebino listin, ki jih je predložila tožeča stranka, ne pa samo rezultat zaslišanja zakonite zastopnice prvotožene stranke in drugotoženca. Ker pa zatrjevani celotni korpus dokazov obsega sporni medsebojni kompenzaciji (A6 in A7), za kateri je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da sta bili sklenjeni le navidezno, z namenom odpusta obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke, pritožnica s tem argumentom ne more uspeti. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolnoma.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, da odpust obveznosti pomeni oškodovanje stečajne mase, saj predstavlja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. S tem je izpolnjen pogoj iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Glede na način oškodovanja stečajne mase je v nadaljevanju tudi pravilno upoštevalo, da je vprašanje védenja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izključeno (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Iz povedanega izhaja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da v obrazložitvi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Zatrjevana kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožnica sama krije svoje stroške. Odločitev temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Odločanje je priglašenih stroških odgovora na pritožbo je odpadlo, ker Zakon o sodnih taksah (ZST-1) za odgovor na pritožbo ne predvideva sodne takse.