Jedro

V konkretnem primeru, ko je tožnik delo opravljal na utečen (nevaren) način, ki ga je toženka (več let) dopuščala (in ni zagotovila drugačnega varnega načina opravljanja dela), upoštevanje skrbi delavca za lastno varnost ne privede do odločitve, za katero se zavzema v pritožbi, da bi se štelo, da je tožnik prispeval k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati odškodnino v višini 68.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 4.528,84 EUR (točka III izreka), tožniku pa, da jih plača stranskemu intervenientu v višini 3,38 EUR (točka IV izreka), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Kot zavezanca za plačilo sodne takse je v deležu 91 odstotkov določilo toženko (točka V izreka).

2. Toženka se pritožuje delno zoper ugodilni del sodbe (za 23.975,00 EUR, delno točka I izreka) in posledično odločitev o pravdnih stroških (točki III in V izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Oporeka stališču sodišča prve stopnje, da bi morala imeti ustna ali pisna navodila za odvoz hlevskega gnoja. Gre za enostavno opravilo, ki so ga opravljali delavci, ki so imeli navodila glede oskrbe konj in so delo znali opravljati (izpovedi prič A. A., B. B.). To opravilo posebnih navodil ne zahteva. Tožnik je bil izkušen delavec, delo je opravljal vrsto let. Vedeti bi moral, da je hoja po deski nevarna. Poskrbeti bi moral za lastno varnost; dela ne bi smel opravljati na način, ki ni varen. Soprispeval je k nastanku škode. S tem v zvezi izpodbijana sodba nima razlogov, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Način dela, kot se ga je poslužil tožnik, je nevaren, pri toženki so ugotavljali, kako bi delo opravljali na varnejši način (izpovedi prič C. C., A. A. in B. B.). Tožnik je imel popoldansko dejavnost s področja gradbeništva, kar pomeni, da so mu bila tovrstna dela poznana. Študentje so pri toženki delo pretežno opravljali na varnejši način, tako da so gnoj z vilami premetali v zabojnik. Kot je razvidno iz vprašalnika o varnosti pri delu, je tožnik vedel, da ima pravico odkloniti opravljanje dela, če to ne poteka na varen način. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s sodno prakso (odločbe VDSS Pdp 1404/2014, Pdp 268/2014, Pdp 500/2010, Pdp 1372/2014, Pdp 1067/2013, Pdp 1015/2013, sodba VSC Cp 107/2021, sodba VSL II Cp 3653/2011). Zmotno je uporabilo materialno pravo. Tožnikov soprispevek je vsaj v deležu 35 odstotkov. Tožnik bi moral predvideti, da mu na deski lahko spodrsne in da pade, še posebej v zgodnjih jutranjih urah, ko je bila deska mokra od vlage in tako spolzka. Z izbiro načina, ki ni bil varen, je prevzel tveganje nastanka škode. Delo bi lahko opravljal na varen način. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Ni upoštevalo načela objektivizacije. V podobnih primerih so bili za telesne bolečine prisojeni nižji zneski (zadeva Okrožnega sodišča v Celju P 295/2016 – sodba VSC Cp 572/2017, odločbe VSL I Cp 657/2020, III Cp 2648/2016, II Cp 453/2018, sodba VSRS II Ips 802/2009), zadeva, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (sodba VSC Cp 107/2021), ni primerljiva. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prisojeni znesek ne ustreza 26 plačam; če sodišče meni, da je tožnik upravičen do takšne odškodnine, bi mu moralo priznati 33.500,00 EUR in ne 37.000,00 EUR. Tudi sicer je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka (zadeva Okrožnega sodišča v Celju P 295/2016, odločbi VSL I Cp 657/2020, II Cp 453/2018), v zadevi VSC Cp 107/2021 je oškodovanka utrpela hujše duševne bolečine. Pravična denarna odškodnina v tožnikovem primeru bi bila 30.000,00 EUR ali 23 plač. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da prisojeno odškodnino zniža, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka toženkine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženka zgolj dopuščala nevaren način dela. Takšen način dela je bil tožniku pokazan, ko se je zaposlil pri toženki, kar je potrdil priča C. C. Tožnik se je vključil v organiziran delovni proces pri toženki in je delo opravljal po njenih navodilih, kot je bila utečena praksa. Toženka je financirala nakup desk, dne 1. 10. 2010 je v zvezi s tem izdala naročilnico. Vztrajala je pri takšnem načinu dela, čeprav se je zgodilo več nesreč. Način dela, ki ga je navedla, da se vodi samokolnico po deski in hodi poleg nje, je fizikalno neizvedljiv, pa tudi nevaren. Način dela, da se gnoj strese pred zabojnik in premeče notri, je bil prepovedan, kot je izpovedal tožnik in potrdil priča B. B. Vodil bi do zamakanja jaškov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka v celoti odgovorna za škodo. Za soprispevek tožnika ni podlage. Tudi priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo je primerna, tožnik je bil ob škodnem dogodku razmeroma mlad (39 let), od takrat dalje je v bolniškem staležu in bo v kratkem invalidsko upokojen. Bolečine, ki jih še trpi, so nepredstavljive. Svojega dela ne more opravljati. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; izpodbijani del sodbe vsebuje razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, tako da ga je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Do navedb toženke, ki so bile pred sodiščem prve stopnje povezane z zavzemanjem, da je tožnik sam povzročil škodo, ki jo je utrpel (da njena odgovornost ni podana; posebej glede soprispevka tožnika navedb ni podala), se je opredelilo v točki 19 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče podanim razlogom sledi.

7. Tožnik se je poškodoval 13. 3. 2015 zjutraj, ko je pri čiščenju hleva odvažal gnoj s samokolnico po leseni klančini (deski) na višino enega metra, da bi ga stresel v za to predvideni zabojnik. Podano je protipravno ravnanje toženke kot eden od elementov odškodninskega delikta, ki izhaja iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) z zvezi s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker ni poskrbela za varen način dela oziroma je dopuščala, da se je to opravljalo na nevaren način, pri čemer niti ne gre za vprašanje, kakšna (pisna ali ustna), če sploh, navodila bi bila dolžna v zvezi s tem sprejeti.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja določbo prvega odstavka 171. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pred sodiščem prve stopnje se na navedeno določbo ni sklicevala niti ni podala posebnih navedb glede soprispevka tožnika, svoje prizadevanje, da bi sodišče presodilo, da je tožnik tisti, ki je sam povzročil škodo (in odgovornost oziroma odškodninska obveznost toženke ni podana), pa je utemeljila s sledečim: - da je tožnik izbral način opravljanja dela, ki ni bil dovoljen, in da je ravnal v nasprotju z navodili delodajalca (kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži); - da je bil seznanjen, da se ne sme hoditi po deski (kar prav tako ne drži); - da je bil seznanjen z varnim načinom dela vodenja samokolnice po deski (v zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ne gre za varen način opravljanja dela), - da je ravnal na način, ki ni bil varen, oziroma da se je zavedal, da je hoja po deski nevarna (in bi moral odkloniti delo) ter - da je bil izkušen delavec in da je imel popoldansko dejavnost s področja gradbeništva (kar je tožnik opravljal izven delovnega razmerja pri toženki, za odločitev ni bistveno), ki ne bi rabil posebnih navodil in nadzora ter - da je vedel, da bi moral nevarno delo odkloniti.

9. Pritožbene navedbe, da so študentje pri toženki delo opravljali na varnejši način, in sicer tako, da so gnoj stresli pred zabojnik in ga z vilami premetali notri, so, enako kot navedbe, da bi tožnik moral predvideti, da mu na deski lahko spodrsne, še posebej v zgodnjih jutranjih urah, ko je bila deska mokra od vlage in zato spolzka, kot novote neupoštevne (prvi odstavek 339. člena ZPP). Toženka je pred sodiščem kot varen način dela navedla, da se vodi samokolnico po deski in hodi poleg nje, le za primer, če za posameznega delavca (ali študenta) to ne bi bilo fizično izvedljivo, pa, da se gnoj strese pred zabojnik in premeče z vilami. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je način dela, da se vodi samokolnico po deski in hodi poleg nje, fizikalno skoraj neizvedljiv, saj ima samokolnica, če je le do polovice napolnjena, 30 kilogramov (če je polna, pa 60), zabojnik pa je visok en meter, kar pomeni, da bi moral delavec na višini več kot dva metra, če prištejemo še samokolnico, iz nje stresti gnoj v zabojnik; v primeru, če bi na vrhu deske prijel samokolnico z delom, ki je sicer na tleh, in jo spodnesel, pa bi bil takšen način dela (še bolj) nevaren; gre za vsaj 30-kilogramsko breme na višini, ki bi, če bi padlo, lahko osebo, ki delo opravlja, hudo poškodovalo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka v zvezi z odvozom gnoja oziroma stresanjem gnoja v zabojnik ni imela (pisnih ali ustnih) navodil, bila pa je utečena praksa, za katero je vedela in jo dopuščala, da so delavci hodili po deski, naslonjeni na zabojnik, skupaj s samokolnico, s katere so gnoj stresli v zabojnik. Že pred tožnikovo poškodbo je prišlo v letu 2012 do nesreče pri delu, na podlagi česar je v izpodbijani sodbi pravilno razlogovalo, da je bila toženka s takšnim nevarnim načinom opravljanja dela seznanjena, vendar kljub temu ni uredila, da bi se delo opravljalo na drugačen, varen način (še več, financirala je nakup desk; do nesreče pri delu je prišlo ponovno po tožnikovi poškodbi v letu 2016).

11. Skrb za varno delo je primarno na delodajalcu. Prvi odstavek 45. člena ZDR-1, ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, določa, da mora delodajalec zagotoviti pogoje za varnost in zdravje delavca v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tako 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu; v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da so ugotavljali, kako bi se delo opravljalo na varnejši način in se sklicuje na izpovedi prič, saj drugačnega (razen prav tako nevarnega načina) opravljanja dela ni zagotovila. Dolžnost organizirati delovni proces, podati navodila za opravljanje dela in skrbeti, da se to opravlja varno, je bila na njej.

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da mora (tudi) delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, kot določa drugi odstavek 12. člena ZVZD-1, oziroma izpostavlja, da je bil tožnik izkušen delavec, ki bi moral vedeti, da je hoja po deski nevarna, da bi moral poskrbeti za lastno varnost in dela ne bi smel opravljati na način, ki ni varen. V konkretnem primeru, ko je tožnik delo opravljal na utečen (nevaren) način, ki ga je toženka (več let) dopuščala (in ni zagotovila drugačnega varnega načina opravljanja dela), upoštevanje skrbi delavca za lastno varnost ne privede do odločitve, za katero se zavzema v pritožbi, da bi se štelo, da je tožnik prispeval k nastanku škode. Do tega tudi ne privede dejstvo, ki ga nadalje poudarja toženka v pritožbi, da je tožnik vedel, da ima pravico odkloniti opravljanje dela, če to ne poteka na varen način, pri čemer niti ni šlo za grozečo neposredno nevarnost, da bi prišlo v poštev ravnanje delavca na podlagi 52. člena ZVZD-1. 13. V zadevah, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, je šlo za bistveno drugačne dejanske okoliščine, na katerih je temeljila presoja, da je podan soprispevek oškodovanca k nastanku škode; oškodovanec je ravnal v nasprotju z navodili delodajalca (sodbi VDSS Pdp 1404/2014 z dne 13. 11. 2014, Pdp 1372/2014 z dne 27. 11. 2014), delo je opravljal na nepravilen način (sodbi VDSS Pdp 268/2014 z dne 17. 9. 2014, Pdp 1067/2013 z dne 5. 12. 2013, sodba VSC Cp 107/2021 z dne 13. 5. 2021) oziroma je bil seznanjen z varnim načinom dela ter o nepravilnostih ni obvestil delodajalca (sodba in sklep VDSS Pdp 1015/2013 z dne 3. 4. 2014; s sklepom VDSS Pdp 500/2010 z dne 4. 11. 2010 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje).

14. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine, pri čemer je pravilo upoštevalo ne le načelo individualizacije, ampak tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tožniku, ki je utrpel posebno hudo telesno poškodbo, je priznalo 68.500,00 EUR za vso nepremoženjsko škodo in v tem okviru 30.000,00 EUR za telesne bolečine (23 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji) in 37.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (28 plač) (ter 1.500,00 EUR za strah). Priznana odškodnina ustrezno odraža poškodbo tožnika in njene posledice ter navzgor ne odstopa od primerljivih primerov sodne prakse (sodbe VSRS II Ips 94/2002 z dne 20. 2. 2003, II Ips 525/2003 z dne 27. 10. 2004, II Ips 1077/2007 z dne 10. 9. 2009); sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo sodbo VSC Cp 107/2021 z dne 13. 5. 2021, v kateri je šlo za oškodovanko, ki se je zdravila šest let in pol (tožnik od nesreče pri delu 13. 3. 2015 dalje vsaj do odločanja sodišča prve stopnje 29. 8. 2022, kar je več kot sedem let), zdravljenje v bolnišnici je sicer trajalo dlje kot pri tožniku, so bile pa s posledicami poškodbe prav tako povezane psihične težave; prisojena ji je bila odškodnina v višini 67 plač, kar je več, kot je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku (52,5 plač). Prizadevanje toženke za nižjo odškodnino je neutemeljeno.

15. Tožnik je utrpel udarnino spodnjega dela hrbta in medenice ter udarnino desnega zapestja, ki se uvrščata med zelo lahke primere, in udarnino ter zvin desnega kolena s posledično raztrganino medialnega meniskusa, ki je posebno huda telesna poškodba in se uvršča v hude primere po Fischerjevi kvalifikaciji; poškodba je bila vzrok za nastanek kroničnega bolečinskega sindroma; pri tožniku so se zaradi nesreče pri delu in bolečin razvile psihične težave. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožnikovo izpoved in mnenje sodnega izvedenca, da so bile bolečine prisotne ves čas in so še vedno; najprej so bile blažje, po 14 dneh pa so postale hujše; tožnik je hujše bolečine trpel sedem do 10 dni po fizioterapijah in vsaki artroskopiji; v mirovanju so bile bolečine lažje, ob obremenitvah pa srednje hude. Tožnik je opravil 127 pregledov pri izbranem zdravniku, tri artroskopije, 98 pregledov pri specialistih in 96 fizioterapij. 18 dni je bil hospitaliziran. Opravil je tri rentgenska slikanja, računalniško tomografijo, štiri magnetne resonance, elektromiografijo, dvakrat je bil punktiran. Prejemal je različna zdravila. Od nesreče pri delu dalje je bil do odločanja sodišča prve stopnje v bolniškem staležu. Glede na navedeno je utemeljena odškodnina za telesne bolečine (in nevšečnosti pri zdravljenju) v prisojenem znesku.

16. Zadeve, na katere se sklicuje toženka v pritožbi, niso primerljive oziroma upoštevne. Slednje velja za zadevo Okrožnega sodišča v Celju P 295/2016 – sodba VSC Cp 572/2017, ki jo je toženka priložila pritožbi in se pretežno nanaša na stroškovno odločitev. Sicer je šlo v teh zadevah za drugačne dejanske okoliščine; za oškodovanca, pri katerih je zdravljenje trajalo krajši čas kot pri tožniku, posledično je bilo krajše trajanje bolečin in manj nevščenosti med zdravljenjem (sodba VSL I Cp 657/2020 z dne 17. 6. 2020, enako sodba VSRS II Ips 802/2009 z dne 21. 1. 2010 - revizija tožnika) oziroma za oškodovanca, ki sta utrpela lažjo poškodbo kot tožnik (srednje hud primer po Fischerjevi klasifikaciji), in je bilo zdravljenje prav tako krajše in z manj nevšečnostmi (sodba in sklep VSL III Cp 2648/2016 z dne 26. 10. 2016 - pritožba tožnice, sodba VSL II Cp 453/2018 z dne 22. 8. 2018).

17. Zaradi nesreče pri delu tožnik ni več pridobitno sposoben in je nezmožen, ne le za opravljanje dela, ampak tudi za ukvarjanje s športom in rekreacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pri njem podano bistveno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter mu za duševne bolečine priznalo 37.000,00 EUR. Navedeni znesek ustreza 28 plačam in ne 26, kot je navedlo v obrazložitvi sodbe. Vendar zaradi tega ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge sodbe, ki bi bili sami s seboj v nasprotju (le preračun je napačen).

18. V zadevah, ki jih izpostavlja pritožba, je bila v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti ugotovljena omejena gibljivost kolena, ki pomembno ovira oškodovanca tudi pri vsakdanjih aktivnostih, kar je še vedno manjše zmanjšanje kot pri tožniku (sodba VSL II Cp 453/2018 z dne 22. 8. 2018), oziroma je šlo za oškodovanca, ki je bil že pred škodnim dogodkom uvrščen v III. kategorijo invalidnosti (sodba VSL I Cp 657/2020 z dne 17. 6. 2020), zaradi česar je v tožnikovem primeru prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljeno višja.

19. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, tožnik pa svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo, v katerem v pretežni meri oporeka razlogom izpodbijane sodbe (se ne šteje za pravdo potreben strošek; prvi odstavek 155. člena ZPP).