Jedro

Glede vrstnega reda, po katerem se upošteva višina posebne olajšave za posameznega otroka, je v zvezi z razlago oziroma uporabo vsebinsko enakih določb takrat veljavnega ZDoh že zavzelo stališče tako Upravno kot Vrhovno sodišče. Tudi v tem primeru sodišče razume zakon tako, da gre pri omenjenih določbah 108. člena ZDoh-1 za vrstni red otrok, ki se ravna po njihovem rojstvu. Prav tako v ZDoh-1 ni določb, po katerih bi se davčne olajšave upošteval skupno, za vse vzdrževane družinske člane. Zato se tožnikov prispevek za vsakega od treh otrok presoja individualno, z ozirom na višino olajšave, ki se sicer po zakonu prizna za vsakega otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2006 odmeril dohodnino v znesku 2 533,17 EUR, ugotovil, da plačana akontacija dohodnine presega odmerjeno dohodnino ter odločil, da se tožniku razlika v znesku 829,44 EUR, zmanjšana za znesek zapadlih davčnih obveznosti v skupnem znesku 18,36 EUR, vrne v roku 30 dni od vročitve odločbe. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku osnova za dohodnino med drugim zmanjšana tudi na podlagi 108. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 59/06 - v nadaljevanju: ZDoh-1) za posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane - otroke A.A., B.B. in C.C. Ker se po določbi sedmega odstavka 108. člena ZDoh-1 posebna olajšava za istega družinskega člana prizna samo enemu zavezancu in ker se zavezanca nista sporazumela, kdo izmed njiju bo uveljavljal olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana, se je tožniku priznal sorazmerni del olajšave v višini 769 671 SIT. Ker je bil prispevek tožnika za preživljanje vzdrževanega družinskega člana manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave, mu je bila po osmem odstavku 108. člena ZDoh-1 posebna olajšava za otroka A.A. in C.C. priznana v višini njegovega prispevka za preživljanje.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se sklicuje na določbe 108. člena ZDoh-1 in Odredbe o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2006 (Uradni list RS, št. 117/05), po kateri se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za prvega vzdrževanega otroka 484 873 SIT letno, za drugega 527 040 SIT in za tretjega 702 754 SIT. Kot je razvidno iz davčne napovedi, je tožnik uveljavljal posebno olajšavo za sina A.A., rojenega 1992, ter hčeri B.B., rojeno 1987 in C.C., rojeno 1982. Navedel je tudi znesek prispevkov za preživljanje, ki so znašali za sina 286 581 SIT, za B.B. 318 417 SIT in za C.C. 219 570 SIT. V izpodbijani odločbi je bila tožniku, po presoji pritožbenega organa pravilno, priznana posebna olajšava za C.C. v višini 219 570 SIT in s tem v višini dejanskega prispevka za preživljanje, za B.B. v višini 263 520, kar predstavlja polovico olajšave za drugega otroka, in za A.A. v višini 286 581 SIT, kar je višina dejanskega prispevka za preživljanje. S stališčem tožnika, da bi mu morala biti olajšava za hčer B.B. priznana v višini 318 417 SIT in s tem v višini dejansko plačane preživnine, se drugostopni organ ne strinja. Res je sicer, da noben predpis natančno ne določa, kako se določi vrstni red otrok. Zato je treba uporabiti slovnično razlago. Po tej razlagi pa je prvi tisti otrok, ki je prvi po letnici rojstva, besede drugi, tretji in vsi nadaljnji otroci pa pomenijo otroke po vrstnem redu, prav tako glede na letnico rojstva. Vrstni red otrok, napisan v napovedi ali v odločbi, na vsebino odločitve o olajšavi zato nima nobenega vpliva. Zakon namreč ne določa, da lahko zavezanec ali davčni organ sama izbirata vrstni red otrok. Zato je pravilno, da je z ozirom na datum rojstva C.C. prvi vzdrževani otrok, B.B. drugi in A.A. tretji. Tožnik je navedel, da je za preživljanje B.B. v letu 2006 prispeval 318 417 SIT, kar presega sorazmerni (polovični) del olajšave za drugega otroka. Če zavezanec za konkretnega otroka prispeva vsaj toliko, kot znaša pripadajoči del posebne olajšave, se mu prizna zakonsko določena posebna olajšava, oziroma njen sorazmerni del. Zato je priznana olajšava za B.B. v višini 263 520 SIT kot sorazmerni del posebne olajšave za drugega otroka popolnoma v skladu z zakonom.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, zato predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov sodnega postopka. Ne strinja se z razlago 108. člena ZDoh-1, ker meni, da je nepravilna in neustavna. Trdi, da je s takšno razlago, kot jo zastopa davčni organ, postavljen v neenakopraven položaj s starši, ki živijo skupaj z vzdrževanimi člani, ter vztraja, da mu pripada olajšava v skupnem znesku plačane preživnine, ki je kot taka manjša od polovice olajšave za tri vzdrževane otroke. Pri določanju, kateri otrok je prvi, drugi in naslednji se ne more upoštevati slovnična razlaga, ampak smiselna, tako da se za tri otroke prizna sorazmerni del olajšave, ne glede na to, koliko je bilo plačanega za posameznega otroka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodatno pojasni še, da je stališče o vrstnem redu otrok že zavzelo Upravno in Vrhovno sodišče v sodbi z opr.št. I Up 255/2001-2 z dne 12. 10. 2004. V ostalem pa poudarja, da je iz besedila 108. in 109. člena ZDoh razvidno, da se posamezni otroci kot vzdrževani družinski člani presojajo povsem individualno. Za vsakega otroka se posebej ugotavlja, koliko je star, ali živi z davčnim zavezancem v skupnem gospodinjstvu, koliko zavezanec prispeva za njegovo preživljanje ipd. Prav tako se za vsakega posameznega otroka ugotovi, kateri otrok po vrsti je in kolikšna je višina posebne olajšave. Zato mora biti tudi presoja, kolikšen je prispevek zavezanca in ali je manjši od njemu pripadajočega dela posebne olajšave, individualna za vsakega otroka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi dejanske okoliščine niso sporne. Sporna je uporaba prava, konkretno določb 108. člena ZDoh-1, ki se nanašajo na uveljavljanje posebne olajšave za otroke kot vzdrževane družinske člane. V tem pogledu pa se sodišče v celoti strinja tako z odločitvijo kot z razlago prava, kakršno sta zavzela davčna organa v svojih odločbah.

Glede vrstnega reda, po katerem se upošteva višina olajšave za posameznega otroka, je v zvezi z razlago oziroma uporabo vsebinsko enakih določb takrat veljavnega ZDoh že zavzelo stališče tako Upravno kot Vrhovno sodišče. Tudi sodišče namreč razume zakon tako, da gre pri omenjenih določbah za vrstni red otrok, ki se ravna po njihovem rojstvu. To izhaja iz gramatikalne in sistematične razlage, pri čemer drugostopni davčni organ, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, pravilno poudari, da v ZDoh-1 ni določb, ki bi pooblaščale pristojni organ za določanje vrstnega reda otrok kot vzdrževanih članov, niti ni takšen učinek dan vpisom v davčni napovedi.

Prav tako v ZDoh-1 ni določb, po katerih bi se davčne olajšave upoštevale skupno, za vse vzdrževane družinske člane, kot to uveljavlja tožnik v tožbi. Posamezni otroci se, kot pravilno poudari že tožena stranka v odgovoru na tožbo, kot vzdrževani družinski člani, vključno z zneskom davčne olajšave, v zakonu obravnavajo individualno, zato se tudi tožnikov prispevek za vsakega od treh otrok presoja individualno, z ozirom na višino olajšave, ki se sicer po zakonu prizna za vsakega otroka.

Tožnik pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Dejanski položaj staršev, ki živijo skupaj s svojimi otroki in tistih, ki z njimi skupaj ne živijo, je namreč v pogledu vzdrževanja otrok bistveno različen. To pa pomeni, da je v takšnem primeru, skladno z načelom enakosti, po katerem se enaki položaji urejajo enako in različni različno, na mestu tudi različna zakonska ureditev, kakršna je obravnavana in na kateri temelji izpodbijana odločitev.

Ker je torej odločitev tožene stranke pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.