Jedro

Po določbi noveliranega 40. člena ZZRZI, ki ne ločuje med delodajalcem z več kot petimi zaposlenimi in delodajalci z manj kot petimi zaposlenimi, velja za vse delodajalce enaka obveznost glede zagotavljanja drugega ustreznega dela invalidu oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Po tej ureditvi lahko delodajalec (tudi, če ima manj kot pet zaposlenih) odpove pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti le v primeru, če komisija ugotovi, da mu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je novela ZZRZI pričela veljati 13.8.2005, torej po uveljavitvi ZPIZ-1 in ker je glede na 7. člen ZZRZI ta zakon v odnosu do ZPIZ-1 lex specialis, je potrebno upoštevati določbe ZZRZI, ne glede na to, da so se določbe od 102. do 105. člena ZPIZ-1 pričele uporabljati kasneje (dejansko s 1.1.2006).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, s katero je tožena stranka 31.3.2006 tožniku odpovedala delovno razmerje, nezakonita. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 16.5.2006 dalje do ponovne reintegracije v delovno razmerje, v roku 15 dni, pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati vse zapadle bruto plače in ostale prejemke in od njih odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa izplačati neto plače in ostale prejemke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo, do plačila. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da jih povrne tožniku v višini 154.380,00 SIT v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, ob čemer naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti III. kategorije, kar dopušča 102. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Citirani zakon je uvedel poseben, nov razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se razlikuje od odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Za utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti II. ali III. kategorije morajo biti izpolnjene samo predpostavke iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) v tem primeru ne pridejo v poštev, kar je razvidno iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1384/2005. Glede na to sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo zato, ker tožena stranka pri podaji odpovedi ni upoštevala 114. člena ZDR. 114. člen ZDR namreč nudi pravno varstvo pred odpovedjo starejšemu delavcu le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V primeru, če je starejšemu delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi invalidnosti, starejši delavec ni zaščiten po 114. členu ZDR. Razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ne izvira iz sfere delodajalca, temveč iz delavčeve sfere. Iz istega razloga zakon ni zaščitil starejšega delavca v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Nasprotno stališče se tudi v konkretni življenjski situaciji pokaže kot povsem nesprejemljivo. Toženec je namreč proti svoji volji izgubil tožnika kot delavca, zaradi česar je moral skleniti pogodbo o zaposlitvi z novim delavcem za delo, ki ga je opravljal tožnik. Po sodbi sodišča prve stopnje bi moral tožnika zaposlovati do avgusta 2010, poleg tega pa skleniti pogodbo o zaposlitvi še z novim delavcem, kar za toženca, ki je vključno s tožnikom zaposloval le tri delavce, pomeni takšno finančno breme, da mu grozi ekonomski propad.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 7.7.2004 (priloga A3) je bil tožnik zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ni dela na višini, dela ob ali z nevarnimi stroji, ob katerih bi v primerih nezgode lahko poškodoval sebe ali druge, niti za delo v prometu, niti za delo, ki bo pretežno s prepogibanjem ali ki bo zahtevalo dvigovanje predmetov, težkih nad 10 kilogramov, s polnim delovnim časom. Ker tožena stranka, ki je poleg tožnika zaposlovala še dva delavca, ki sta opravljala enako delo kot tožnik, drugih delovnih mest ni imela in tožniku ni mogla zagotoviti premestitve v skladu z odločbo ZPIZ, je tožniku, ki je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8.7.1999 (A2), zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu "pomožni monter gorilnikov in toplotne tehnike" od 1.8.1999 dalje, 31.3.2006 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (A4). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bilo po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.) z ozirom na določbo 102. do 105. člena ZPIZ-1 možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga. Te določbe ZPIZ-1 so se začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005), ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - uradno prečiščeno besedilo (Ur. l. RS, št. 100/2005; ZZRZI-UPB1). Ta Uredba je pričela veljati 1.1.2006. Glede na to je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bilo od 1.1.2006 dalje delovnemu invalidu II. ali III. kategorije invalidnosti mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi invalidnosti ob predpostavkah iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. V postopku je ugotovilo, da so bile izpolnjene vse predpostavke za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 in da tožena stranka glede na dejstvo, da je zaposlovala manj kot pet delavcev, ni bila dolžna zagotoviti, da bi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi razloge za odpoved te pogodbe ugotavljala posebna komisija iz 103. člena ZPIZ-1. Poleg tega je zaključilo, da toženi stranki tudi ni bilo potrebno tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti obveščati v skladu z določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Prvostopenjsko sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zato, ker je zaključilo, da je bil tožnik, ki je imel status starejšega delavca, varovan po določbi prvega odstavka 114. člena ZDR. Ker je z ozirom na določbo 117. člena ZDR ugotovilo, da je močnejše pravno varstvo za tožnika izhajalo iz 114. člena ZDR in ker za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek 114. člena ZDR, je tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo možno po uveljavitvi Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (ki je pričela veljati s 1.1.2006 in ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 62. člena ZZRZI-UPB1) na podlagi določbe 102. člena ZPIZ-1 (102. člen je bil spremenjen in podrobneje razdelan v Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZPIZ-1, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 135/2003) odpovedati pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti ni bil dolžan delavca pred podajo te odpovedi obveščati o nameravani odpovedi, kot to določa tretji odstavek 83. člena ZDR. Ta določba nalaga delodajalcu, da o nameravani redni odpovedi pisno obvesti delavca le v primeru, če gre za redno odpoved iz poslovnega razloga. Razen tega tudi opustitev te obveznosti sama po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (takšno stališče je bilo oblikovano v uveljavljeni sodni praksi - sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1037/2004 z dne 25.11.2004, sklep Pdp 1496/2004 z dne 21.10.2004, sklep Pdp 1996/2003 z dne 3.6.2004,...).

Po stališču pritožbenega sodišča pa tožena stranka prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očita zmotno uporabo določbe 114. člena ZDR. 114. člen ZDR nudi posebno pravno varstvo pred odpovedjo starejšemu delavcu. Prvi odstavek citiranega člena določa, da delodajalec ne sme starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. To varstvo ne velja v primeru prenehanja delodajalca (114/2 člen ZDR). Glede na to, da citirana določba nudi posebno pravno varstvo pred odpovedjo le tistemu starejšemu delavcu, kateremu bi želel delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da tega posebnega pravnega varstva pred odpovedjo ni mogoče širiti na primere, ko je podana starejšemu delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. oziroma III. kategorije.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Kot je bilo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljeno in kar med strankama niti ni bilo sporno, je tožena stranka delodajalec, ki je v času, ko je odpovedal pogodbo o zaposlitvi tožniku, zaposloval manj kot pet delavcev. 103. člen ZPIZ-1 je v prvem odstavku določil, da pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 posebna petčlanska komisija, ki jo sestavljajo predstavnik ZPIZ-a, Inšpektorata RS za delo, Zavoda za zaposlovanje RS, delodajalcev in sindikatov. Delodajalec, ki je zaposloval najmanj pet delavcev, je moral pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 102/1 členu ZPIZ-1 ugotovitev te komisije obvezno pridobiti. Drugi odstavek 103. člena ZPIZ-1 pa je delodajalcem, ki imajo zaposlenih manj kot pet delavcev, nalagal, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz člena 102/1 ZPIZ-1 pridobijo odločitev komisije o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz člena 102/1 ZPIZ-1 le v primeru, če je tako predlagal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavod za zaposlovanje RS, zavarovanec ali delodajalec. Če torej takega predloga od pristojnih predlagateljev ni bilo, delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po členu 102/1 ZPIZ-1 ni bilo potrebno pridobiti ugotovitve komisije iz člena 103/1 ZPIZ-1. 103. člen ZPIZ-1 se od uveljavitve ZPIZ-1, torej od 1.1.2000 dalje, ni spremenil, določba 102. člena ZPIZ-1 pa je bila spremenjena (Zakon o spremembah in dopolnitvah - ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 135/2003, ki je sicer pričel veljati s 1.1.2004, s tem, da so se določbe členov od 102 do 105 ZPIZ-1 uporabljale šele od 1.1.2006 dalje glede na 110. člen ZZRZI-UBP1, v zvezi z uveljavitvijo Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov). ZZRZI pa je bil noveliran v letu 2005 (ZZRZI-A, Ur. l. RS, št. 72/2005; uradno prečiščeno besedilo obeh zakonov pa je bilo objavljeno v Uradnem listu RS št. 100/2005). ZZRZI-A je dodobra spremenil 40. člen ZZRZI, ki je opredeljeval način zagotovitve drugega ustreznega dela invalidu. Prvi odstavek 40. člena ZZRZI je po noveli med drugim dopuščal, da je lahko delodajalec delovnemu invalidu tudi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije odpovedal pogodbo o zaposlitvi, če mu je hkrati ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu oziroma če mu je na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovil, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Četrti odstavek noveliranega 40. člena ZZRZI je določal, da v primeru, če delodajalec delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom citiranega člena, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. To komisijo opredeljuje že omenjeni 103. člen ZPIZ-1. 40. člen ZZRZI-UPB1 pri obveznostih delodajalca glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije, kar je predmet tega individualnega delovnega spora) ne ločuje delodajalce na tiste, ki zaposlujejo več kot pet oziroma manj kot pet delavcev. Vsem delodajalcem brez izjeme nalaga, na kakšen način morajo zagotoviti drugo ustrezno delo invalidu oziroma kdaj lahko invalidu redno odpovejo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju četrtega odstavka 40. člena ZZRZI-UBP1 torej lahko delodajalec (tudi delodajalec, ki zaposluje manj kot pet delavcev) odpove pogodbo o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti le v primeru, če komisija iz 103. člena ZPIZ-1 ugotovi oziroma odloči, da delodajalec invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI-UPB1. Z ozirom na to, da je ZZRZI-A pričel veljati 13.8.2005, torej po uveljavitvi ZPIZ-1 (katerega 102. člen je bil noveliran v letu 2003) in ker je glede na 7. člen ZZRZI-UPB1 ta zakon v odnosu do ZPIZ-1 lex specialis, je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča kljub določbi člena 103/2 ZPIZ-1 ugotoviti, da mora glede na določbo 40/4 člena ZZRZI-UPB1 tudi delodajalec, ki ima manj kot pet zaposlenih delavcev, pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu pridobiti mnenje oziroma odločitev komisije iz člena 103/1 ZPIZ-1. Dejstvo, da so se določbe členov 102 do 105 ZPIZ-1 na podlagi določbe člena 446 ZPIZ-1 pričele uporabljati kasneje (dejansko šele s 1.1.2006) na odnos med ZZRZI-UPB1 in ZPIZ-1 po stališču pritožbenega sodišča nima bistvenega vpliva, saj je bil razlog za odložitev uporabe citiranih določb prav sprejem ZZRZI-UPB1 (74. člen ZPIZ-1C, Ur. l. RS, št. 109/2001). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je zakonodajalec v členu 103/2 ZPIZ-1 poskušal poenostaviti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu pri delodajalcu, ki zaposluje manj kot pet delavcev. Določbe, ki olajšujejo poslovanje manjšega delodajalca (po členu 5/3 ZDR je sicer manjši delodajalec tisti, ki zaposluje deset ali manj delavcev) je zakonodajalec vnesel tudi v ZDR (na primer člen 20/2 ZDR, 52/2 ZDR, 88/4 ZDR, 91 ZDR,...). S takšno ureditvijo je zakonodajalec poskušal racionalizirati poslovanje pri manjših delodajalcih in jih razbremeniti določenih obveznosti, ki jih sicer morajo izpolnjevati delodajalci, ki nimajo statusa manjšega delodajalca. Po drugi strani pa je bil zakonodajalec že na podlagi 52. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki določa pravice invalidov, dolžan sprejeti ustrezne zakonske in podzakonske akte za uresničevanje pravic invalidov v cilju zaščite invalidov. Eden od teh aktov je tudi ZZRZI-UPB1, ki z namenom varstva invalidov med drugim točno določa način zagotavljanja drugega ustreznega dela invalidu in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če drugega ustreznega dela za nedoločen čas ni na razpolago (40. člen ZZRZI-UPB1). Glede vprašanja, katero zakonsko določbo je potrebno uporabiti pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti v zvezi z predhodnim pridobivanjem mnenja komisije iz člena 103/1 ZPIZ-1 (določba člena 103/2 ZPIZ-1, določba člena 40/4 ZZRZI-UPB1) je potrebno po prepričanju pritožbenega sodišča primarno upoštevati določbe predpisov, ki zagotavljajo varstvo invalidov in njihovo enakost pred zakonom, ne glede na to, pri katerem delodajalcu so zaposleni. Člen 40/4 ZZRZI-UPB1 namreč nalaga vsakemu delodajalcu, da pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije pridobi ustrezno mnenje komisije iz člena 103/1 ZPIZ-1 o tem, da delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi skladno s prvim odstavkom 40. člena ZZRZI-UPB1. Ker tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ni pridobila mnenja komisije iz člena 103/1 ZPIZ-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti tožnika iz tega razloga nezakonita. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP), saj ni bil podan s pritožbo uveljavljani razlog, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni določalo, ker jih ta ni priglasila.