Jedro

Privilegij zoper samo obtožbo v skladu z ustavnosodno prakso začne obdolženca varovati šele v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma storitve kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodnica posameznica prvostopenjskega sodišča, na podlagi prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnila predlog obdolženčevega zagovornika, podan na naroku za glavno obravnavo 30. 1. 2020 s pisno vlogo z dne 29. 1. 2020, za izločitev nedovoljenih dokazov in sicer kazenske ovadbe z dne 29. 4. 2019 s prilogami, naznanila suma storitve kaznivega dejanja z dne 16. 10. 2017, zapisnika z dne 11. 8. 2015, odločbe z dne 28. 11. 2016, zapisnika o izjavi stranke z dne 14. 4. 2016, odstopa dokumentov z dne 31. 5. 2017, uradnega zaznamka o zaznanih dejstvih in okoliščinah z dne 30. 5. 2018, izmenjave informacij, uradnega zaznamka z dne 4. 11. 2014, izmenjave informacij na list. št. 159 do 169, uradnega zaznamka z dne 4. 11. 2014, izmenjave informacij na list. št. 189 do 196, kartice ... na list. št. 200 do 209, odločbe z dne 25. 10. 2018, dopisa z dne 21. 11. 2019 s prilogami, list. št. od 289 do 903, prilog A1 (registrator od list. št. 1 do 446) ter prilog A2 (registrator od list. št. 1 do 324).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativne kršitve določb, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma podredno, da predmetno kazensko zadevo ob razveljavitvi izpodbijanega sklepa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni kazenski zadevi je bil pri Okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah 9. 12. 2019 vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 5. 12. 2019, številka Kt/8778/2019/11, zoper obdolženega M. V. zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zoper obdolženo pravno osebo ..., pa zaradi istega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in 3. točko 4. člena ter 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. V drugem odstavku 235. člena KZ-1 je sankcionirana uporaba lažne poslovne knjige, listine ali spisa kot resnične ali uničenje, skrivanje, precejšnje poškodovanje ali kakšna drugačna naprava neuporabne poslovne knjige, listine ali spisov iz prvega odstavka tega člena.

5. Davčni postopek Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je zoper zavezanca za davek družbo ..., zastopanega po sedaj obdolženemu direktorju M. V., tekel v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora v zvezi z obračunavanjem davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015. V davčnem postopku je FURS 28. 11. 2016 izdala odločbo s katero je bilo davčnemu zavezancu naloženo plačilo odmerjenega DDV in obresti v skupnem znesku 27.546,57 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe. V davčnem postopku je obdolženec kot stranka postopka podal izjavo 21. 4. 2016, ko je bil res poučen v smislu določbe tretjega odstavka 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), izjava M. O. je bila zapisana 14. 4. 2016, izjava N. V. pa 6. 10. 2015. Postopek preveritve poslovanja pri davčnem zavezancu na kraju samem je bil po inšpektorjih FURS opravljen že 4. 11. 2014. V nobenem od omenjenih postopkov ni bil predmet ugotavljanja davčnega organa okoliščina ali gre obdolženca oziroma obdolženo pravno osebo bremeniti kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, pač pa izključno ugotavljanje pravilnosti obračunavanja in odvajanja DDV. Pritožbo zavezanca zoper odločbo z dne 28. 11. 2016 je z odločbo z dne 25. 10. 2018 zavrnil Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev. Naznanilo suma storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku zoper obdolženca, neznano osebo ter družbo Vermina, d. o. o., pa je Generalni finančni urad pri FURS na Policijsko upravo..., Sektor kriminalistične policije podal šele 16. 10. 2017, torej že po izdaji prvostopenjske odločbe o nadzoru z dne 28. 11. 2016. Zato so pravilni zaključki izpodbijanega sklepa, da je bil v skladu z določbo 145. člena ZKP davčni organ dolžan naznaniti kaznivo dejanje, če je zanj izvedel tekom izvedbe davčnega postopka.

6. Res je sicer eno od pravnih jamstev, ki morajo biti po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) zagotovljena obdolžencu v kazenskem postopku tudi to, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo. Gre za t. i. obdolženčev privilegij zoper samoobtožbo, ki mu zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Slednje jamstvo izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 2. do 4. člena Protokola št. 7. V citiranem določilu EKČP sicer ni privilegij zoper samoobtožbo izrecno naveden, vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v tej zvezi zapisalo, da sta pravica do molka med policijskim zasliševanjem in privilegij zoper samoobtožbo splošno priznana mednarodna standarda. Poglavitni dejavnik, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo je, ali je okoliščine, povezane z domnevno samoobtožbo, mogoče šteti za prisilne. Takšne prisilne okoliščine obstajajo, kadar je npr. uslužbenec podjetja prisiljen uradnim organom, ki preiskujejo možne nepravilnosti, dati izjave ali posredovati podatke o dejavnostih podjetja, tako dobljeni podatki pa so navedeni v poznejšem kazenskem postopku proti temu uslužbencu (Saunders proti Združenemu kraljestvu (1996) ter I. J. L. in drugi proti Združenemu kraljestvu (2000)). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s privilegijem zoper samoobtožbo odločalo med ostalim tudi v odločbi z dne 6. 7. 2011, opr. št. Up 1293/08 (na katero se sklicuje tudi pritožnik), in med drugim dognalo, da ta privilegij izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil kazenski postopek formalno uveden. Domet privilegija zoper samoobtožbo se zato razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Za slovensko ustavno presojo je tako odločilna točka, ko nastopi osredotočenost suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Za ugotovitev, ali je prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo ni bistvena okoliščina, kdaj se je kazenski postopek formalno začel, ampak je torej bistveno, kdaj se je dejansko začel. 7. V predmetni kazenski zadevi gre ugotoviti, da se osredotočenost suma zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 zoper obdolženca in obdolženo pravno osebo ni pojavila že z njegovo podajo izjave 21. 4. 2016, niti morebiti izjavama M. O. z dne 14. 4. 2016 in N. V. z dne 6. 10. 2015 oziroma preveritvijo poslovanja pri davčnem zavezancu na kraju samem po inšpektorjih FURS 4. 11. 2014. Iz vsebine relevantne listinske dokumentacije, na katero se izpodbijani sklep sklicuje pod točko 10 obrazložitve, namreč izhaja, da je do osredotočenosti suma zaradi storitve kaznivega dejanja zoper obdolženca in obdolženo pravno osebo prišlo šele potem, ko je davčni organ preveril vse račune in ostalo relevantno dokumentacijo. Vendar pa vseh teh aktivnosti davčni organ ni počel zaradi odkrivanja storitve obravnavanega kaznivega dejanja, ampak v skladu s svojimi pristojnostmi, ki mu jih daje Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2) v določbah 2. in 127. člena. Davčni postopek (davčni inšpekcijski nadzor) je bil v predmetnem primeru primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma obračunavanju in plačevanju DDV za davčno obdobje 1. 6. 2010 do 31. 5. 2015. V zvezi s tem postopkom pa je pojasnilna in sodelovalna dolžnost obdolženca kot davčnega zavezanca upravičena.

8. Zato je napačno stališče obrambe, da obdolženca v davčnem postopku vselej začne varovati privilegij zoper samoobtožbo. Ta privilegij v skladu z ustavnosodno prakso začne obdolženca varovati šele v trenutku, ko nastopi osredotočenost suma storitve kaznivega dejanja. V predmetnem postopku pa je ta nastopila šele po tistem, ko je obdolženec že podal svojo izjavo davčnima inšpektorjema 21. 4. 2016. Tako ni mogoče trditi, da je bil davčni postopek del kazenskega postopka oziroma, da se je kazenska preiskava de facto zoper obdolženca izvajala pod krinko davčnega postopka, in bila že tedaj usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek zoper njega. Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, saj dokazi katerih izločitev je bila predlagana ne predstavljajo nedovoljenih dokazov v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.