Jedro

Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke. V nasprotju z novo OT je namreč ZOdvT v 6. poglavju določal (nižje) nagrade za postavljene oziroma dodeljene odvetnike. Postopno sproščanje začasnih varčevalnih ukrepov pri proračunskih uporabnikih, ki jih našteva tožnik, zato avtomatično ne napotuje na spremembo ureditve glede plačil odvetnikom, zlasti ob upoštevanju, da sporna ureditev, kot to izhaja iz zakonodajnega gradiva, zasleduje predvsem trajni cilj, ki je v omejitvi javno finančnih učinkov nove OT.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot pristojni organ tožniku z izpodbijanim sklepom v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči priznalo stroške za odvetniške storitve in izdatke v znesku 2.458,65 EUR, v presežku pa je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Odmerjeni znesek se nakaže iz proračunskih sredstev sodišča na transakcijski račun tožnika v 30 dneh od prejema računa, ki ga je odvetnik dolžan izstaviti sodišču. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je odvetnik A.A. dne 27. 6. 2017 predložil napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) upravičenki B.B., in sicer v obliki sestave in vložitve vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Odvetnik je upravičenko zastopal v pravdnem postopku III P 502/2016 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru in sicer v postopku zaradi ugotovitve skupnega premoženja, ustvarjenega v času trajanja izvenzakonske zveze med upravičenko in C.C. Pristojni organ je odvetniku priznal naslednje stroške: 413,10 EUR za sestavo in vložitev tožbe z dne 23. 6. 2016 (tar. št. 18/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 22,95 EUR za sporočilo sodišču z dne 6. 10. 2016 (tar. št. 19/4 OT), 413,10 EUR za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2017 (tar. št. 19/1 OT), 413,10 EUR za zastopanje na poravnalnem naroku dne 9. 2. 2017 (tar. št. 20/1 OT), 55,08 EUR urnine za čas potovanja dne 9. 2. 2017 (tar. št. 6/3 OT), 309,83 EUR za sestavo druge pripravljalne vloge z dne 20. 3. 2017 (tar. št. 19/2 OT), 413,10 EUR za zastopanje na prvem naroku dne 30. 3. 2017 (tar. št. 20/1 OT), 55,08 EUR urnine za čas potovanja dne 30. 3. 2017 (tar. št. 6/3 OT), 206,55 EUR za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 8. 5. 2017 (tar. št. 19/3 OT), 206,55 EUR za zastopanje na naroku dne 22. 6. 2017 (tar. št. 20/2 OT), 826,20 EUR za sklenitev sodne poravnave na naroku dne 22. 6. 2017 (tar. št. 3/1 OT) in 55,08 EUR urnine za čas potovanja dne 22. 6. 2017 (tar. št. 6/3 OT). V skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) mu je sodišče priznalo polovico zneska, ki bi mu sicer pripadal po odvetniški tarifi, in sicer 1.694,86 EUR. Sodišče je priznalo še kilometrino na relaciji Ljubljana - Maribor - Ljubljana v znesku 281,94 EUR z dne 9. 2. 2017, 30. 3. 2017 in 22. 6. 2017 ter izdatke poštnih in telefonskih storitev ter kopiranja v znesku 38,49 EUR, in od priznanih in odmerjenih stroškov v višini 2.015,29 EUR obračunalo 22% DDV. Sodišče ni priznalo stroškov za konference in poizvedbe ter stroškov za predlog za preložitev obravnave, priznalo tudi ni višje priglašenih stroškov za tretjo pripravljalno vlogo. Odvetnik je upravičen do povračila stroškov v skupnem znesku 2.458,65 EUR.

3. Tožnik meni, da je izpodbijani sklep nepravilen. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na peti odstavek 17. člena ZOdv, ki pa je po mnenju tožnika protiustaven, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in načelom enakega varstva pravic. Iz obrazložitve predloga Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu izhaja, da se zaradi varčevalnih ukrepov države določajo nižja plačila za odvetnike. Primerjava položaja odvetnikov, ki opravljajo storitve BPP in zastopanja po uradni dolžnosti in so uporabniki proračunskih sredstev, s položajem javnih uslužbencev, prav tako uporabnikov proračunskih sredstev, kaže na neenako obravnavo državljanov Republike Slovenije. V nadaljevanju tožnik opisuje varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti zaradi zaostrenih ekonomskih in javnofinančnih razmer. Meni, da ponovna vzpostavitev napredovanja javnih uslužbencev v višje plačne razrede in v naziv, kaže na nepotrebnost varčevalnih ukrepov. Varčevalni ukrepi tudi niso več potrebni pri proračunskih uporabnikih iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker so javni uslužbenci in upokojenci dve največji skupini proračunskih uporabnikov, za katere je zakonodajalec ocenil, da varčevalni ukrepi niso več potrebni, saj Slovenija v zadnjih letih beleži gospodarsko rast, javni dolg pa se znižuje, so odpadli razlogi za varčevalne ukrepe. Čeprav gre za iste razloge, zakonodajalec vztraja pri varčevalnih ukrepih, ki jih za odvetnike določa peti odstavek 17. člena ZOdv. Posledično je navedena določba protiustavna. Uporaba protiustavne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv je privedla do napačne odločitve tožene stranke v zavrnilnem delu sklepa. V tožbi predlaga, da sodišče postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in spremeni tako, da se mu v celoti priznajo priglašeni stroški za opravljene odvetniške storitve, oziroma da se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter da se mu povrnejo stroški upravnega spora.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bil tožnik določen za izvajalca BPP, da je storitev opravil in pravočasno vložil stroškovnik za opravljeno storitev. Sporno tudi ni, da je pristojni organ za BPP tožniku odmeril stroške na podlagi stroškovnika ter skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in OT. Sporno pa je upoštevanje petega odstavka 17. člena ZOdv, zaradi katerega je tožniku v konkretni zadevi pripadlo plačilo za delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, in za katerega tožnik trdi, da je v nasprotju z Ustavo.

7. Sodišče kljub obsežnim tožbenim navedbam v tej zvezi, zatrjevane neustavnosti 17. člena ZOdv ne vidi in zato ne sledi tožbenemu predlogu za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem.

8. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. To pomeni, da se z zakonom lahko določijo omejitve pri njenem izvajanju. Sporna zakonska ureditev zato ustavnemu položaju odvetništva kot takemu ne nasprotuje. V šestem odstavku 30. člena ZBPP je določeno, da je odvetnik za pravno pomoč po ZBPP upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi. ZBPP torej napotuje na uporabo odvetniške tarife, ob uporabi le-te pa je potrebno upoštevati tudi ZOdv. Ta v 17. členu ureja vprašanje plačila odvetnikov in povračila stroškov, v petem odstavku 17. člena pa določa plačilo odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti in odvetnikom, ki izvajajo storitve BPP, v višini polovice zneska, ki bi jim pripadal po OT.

9. Iz Poročevalca Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014 (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7) je razvidno, da je predlagatelj zakona že v postopku sprejemanja Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D) podal razlago za posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo, s katero se sodišče v celoti strinja. V obrazložitvi je pojasnjeno, "da bo nova OT iz naslova plačil za delo odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, povečala proračunske izdatke. Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve BPP in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT za državni proračun dolgoročno ustrezno omejeni." Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke. V nasprotju z novo OT je namreč Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v 6. poglavju določal (nižje) nagrade za postavljene oziroma dodeljene odvetnike. Postopno sproščanje začasnih varčevalnih ukrepov pri proračunskih uporabnikih, ki jih našteva tožnik, zato avtomatično ne napotuje na spremembo ureditve glede plačil odvetnikom, zlasti ob upoštevanju, da sporna ureditev, kot to izhaja iz zakonodajnega gradiva, zasleduje predvsem trajni cilj, ki je v omejitvi javno finančnih učinkov nove OT. Vprašanje primernosti zakonske ureditve ni predmet presoje Ustavnega sodišča, sodišče pa tudi ne ugotavlja zatrjevane neskladnosti zakona s 14. členom URS, ki terja enako obravnavanje enakih položajev, saj se položaj odvetnikov v pogledu doseganja dohodkov pomembno razlikuje od položaja javnih uslužbencev in prejemnikov pokojnin.

10. Sodišče torej nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo sklepa, ni našlo, zato je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker dejansko stanje ni sporno, je bilo v zadevi odločeno izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 12. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.