Jedro

Presoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede na dejansko ugotovitev, da posojilno razmerje med pravdnima strankama ne obstoji, je neuporaba 105. člena ZOR pravilna in je revizijski očitek v tej smeri neutemeljen. Predpostavka ničnosti je namreč obstoj pogodbe.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Revizija tožene stranke se glede odločitve o stroških postopka zavrže, v preostalem pa zavrne.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 49.493,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2001 dalje. Ugotovilo je (kar je bilo predmet tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi), da je posojilna pogodba, ki sta jo dne 29. 9. 1993 sklenili pravdni stranki, nična. Odločilo je o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in zahtevek po nasprotni tožbi glede ugotovitve ničnostni posojilne pogodbe zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta obe pravdni stranki vložili reviziji.

4. Vsaka od revizij je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki. Toženka je na tožnikovo revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožnikovo revizija ni utemeljena. Toženkina revizija glede odločitve o stroških ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

K tožnikovi reviziji:

6. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so revizijsko sodišče in stranke v tej fazi postopka vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in so prestale pritožbeni preizkus. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre velik del revizijskih navedb prav v tej nedovoljeni smeri (npr. da vsi izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je toženka listino, imenovano posojilna pogodba, lahkomiselno podpisala, graja dokazne ocene tožnikove izpovedbe itd.), zato jih ni upoštevalo.

7. Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju metodološkega napotka 8. člena ZPP ugotovilo, da posojilnega razmerja med pravdnima strankama ni bilo, saj ni bilo soglasja o njegovih bistvenih sestavinah. To je ugotovilo na podlagi izpovedb strank in prič, ki jih je sodišče ocenilo v medsebojni povezavi in upoštevaje še druge, tudi listinske dokaze. Glede ugotovitev o medsebojnem zaupanju pravdnih strank ni nasprotij; v reviziji se ti razlogi povzemajo iztrgano iz konteksta. Revizijska navedba, da sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem priče A. P., branjem pisnih izjav prič in vpogleda albuma družinskih fotografij, zaradi česar je prišlo do napačnih zaključkov o medsebojni čustveni navezanosti pravdnih strank v spornem obdobju, ni utemeljena, saj tožnik pod krinko procesne kršitve izraža svoje nezadovoljstvo z dokazno oceno. To pa ni več procesni očitek, marveč graja dokazne ocene, kar na revizijski stopnji sojenje, kot navedeno že zgoraj, ni dovoljeno. Enako velja za revizijsko zatrjevanje, da je podana kršitev 8. člena ZPP, ker sta nižji sodišči pri presoji izvenzakonske skupnosti naredili zmotno presojo dokazov. Sicer pa so navedeni ustrezni razlogi za zavrnitev prej omenjenih dokaznih predlogov na strani šest sodbe sodišča druge stopnje ter na straneh šest in sedem sodbe sodišča prve stopnje. Z navedbami, da je zmotna presoja sodišča druga stopnje, da ni bila podana trditvena podlaga v zvezi z neupravičeno obogatitvijo, kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljena. Protispisnost v pomenu navedene določbe pomeni zgolj razhajanje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Presoja višjega sodišča o obsegu trditvene podlage je pravilna. Tožnik je zahteval plačilo vtoževanega zneska iz naslova posojila toženki in podrejeno kot izplačilo njegovega deleža na skupnem premoženju (primerjaj list. št. 118 in 148). Ne drži, da je trdil, da je vlagal v tožničino stanovanje, ker je pričakoval, da se bo med njima ponovno vzpostavila življenjska skupnost, zato je pravilno stališče višjega sodišča o neuporabi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), posledično pa so neutemeljena tudi revizijska zatrjevanja glede uporabe 285. člena ZPP in ugovora zastaranja.

8. Glede na dejansko ugotovitev, da posojilno razmerje med pravdnima strankama ne obstoji, je neuporaba 105. člena ZOR pravilna in je revizijski očitek v tej smeri neutemeljen. Predpostavka ničnosti je namreč obstoj pogodbe. Glede na dejstvo, da vtoževani znesek ni predstavljal posojila toženki, je nerelevantno, ali je pravilna presoja, da je šlo za darilo ali za poračun preživninskih obveznosti. Tudi po presoji revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, da med pravdnima strankama ni bilo ne skupnega gospodinjstva ne ekonomske skupnosti, niti posebne čustvene navezanosti in naklonjenosti, ne daje podlage za ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank.

K toženkini reviziji:

9. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se lahko izpodbija pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP) in sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil pravdni postopek pravnomočno končan, toženkina revizija v delu, s katerim izpodbija odločitev o stroških postopka, ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je v tem delu zavrglo na podlagi 377. člena ZPP.

10. Pravni interes toženke je sodišče presojalo glede na trditveno podlago nasprotne tožbe, kjer je bilo zatrjevano, da je posojilna pogodba nična, ker nima kavze. Presoja (ne)obstoja posojilnega razmerja je stvar dejanskih ugotovitev, zato je sodišče ob ugotovitvi, da to ne obstoji, tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Zatrjevane procesne kršitve tako niso podane. Pritožnik je v pritožbi navajal razloge, zakaj pogodba ni nična. Glede na dejanske ugotovite, da ta sploh ni bila sklenjena, je sodišče druge stopnje zaključilo, da ta ne obstoji. Zmotno je prepričanje revidentke, da bi jo moralo sodišče zato pozvati na spremembo tožbenega zahtevka, saj to presega materialno procesno vodstvo sodišča, opredeljeno v 285. členu ZPP, niti za kaj takega ni pooblastila v 273. členu ZPP.

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilih 154. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.