Jedro

Pri presoji obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja, je bistveno vprašanje, ali bi sporna okoliščina (nevodenje predpisanih evidenc), če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Gre za presojo kvalificiranosti, in ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, tudi v resnici obstaja.

Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil izdan 16. 4. 2012 in tožniku vročen 25. 4. 2012. Izpodbijani sklep pa je bil izdan 25. 9. 2012, kar pomeni, da je bil izdan v okviru predpisanega šest-mesečnega subjektivnega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Carinski urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom obnovil odločbo 42301-4075/2009-3 z dne 25. 8. 2009, s katero je ugodil zahtevku tožnika in izvršil vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, za mesec julij 2009, ki se nanaša na vračilo trošarine za 235 litrov plinskega olja v znesku 30,55 EUR. V obnovljenem postopku je odločil, da je tožnik dolžan plačati trošarino za 235 litrov plinskega olja D2, ki mu je bila vrnjena 9. 9. 2009, kar skupaj z obrestmi znaša 31,68 EUR. Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški v zvezi s postopkom niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) ter sklepa z dne 30. 11. 2011 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor poslovanja v skladu s predpisi, katerih izvajanje je v pristojnosti carinske službe z namenom, da se prepriča v točnost in pravilnost poslovanja tožnika ter preveri upravičenost do vračila trošarine za komercialni namen za obravnavano obdobje. O ugotovitvah je izdal zapisnik 0610-51/2010-41 z dne 16. 4. 2012, ki je bil tožniku vročen 25. 4. 2012. Tožnik je zoper naveden zapisnik vložil pripombe. V postopku je bil izdan dopolnilni zapisnik. Tožnik je uveljavljal vračilo trošarine po računu družbe A. d.d. 26290702 z dne 31. 7. 2009. V spornem mesecu leta 2009 je tožnik uveljavljal trošarino za dve motorni vozili znamke Mercedes UNIMOG U 300 in avtocisterno ATEGO 815 za skupaj 235 litrov porabljenega goriva. Prvostopenjski organ se sklicuje na dvajseti, enaindvajseti in dvaindvajseti odstavek 54. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) ter 3. člen in 4. člen Pravilnika o vračilu trošarine za komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih citira. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so podatki iz evidence tožnika med seboj neskladni in da tožnik kot imetnik internega pretakališča plinskega olja ni vodil predpisanih evidenc in tudi ni dokazal, da je gorivo polnil in porabil v navedenih vozilih za komercialni namen, kot tudi ni zagotovil podatkov o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen (4. člen Pravilnika). Tožnik ni izpolnil pogojev za vračilo trošarine na podlagi dvajsetega odstavka 54. člena ZTro in prvega odstavka 4. člena Pravilnika za 50 litrov plinskega olja porabljenega v motornem vozilu Mercedes UNIMOG 300 in za 185 litrov plinskega olja porabljenega v vozilu ATEGO 815, saj ni vodil evidence o polnitvah v druga vozila in o porabi goriva za drug namen. Sklep o obnovi postopka je prvostopenjski organ sprejel na podlagi določbe drugega odstavka 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tožnik nabavljenega goriva ni natakal direktno v predmetna vozila, marveč v svoje interno pretakališče in šele od tu v predmetna vozila. Za interno pretakališče pa je potrebno voditi evidence, kot jih določa 4. člen Pravilnika. Imetnik internega pretakališča mora zagotavljati podatek o zalogi plinskega olja v rezervoarju po datumu nabave in polnitve. Evidenca mora omogočati spremljanje razpoložljive količine plinskega olja glede na posamezno nabavo in posamezno polnitev. Takšne evidence pa tožnik ni vodil. Tožnik podatkov iz ročne evidence ni shranjeval, marveč jih je zavrgel. Tako nobena evidenca ni omogočala spremljanja vnosa in stanja zalog oz. razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču. Glede na navedeno pritožbeni organ ocenjuje, da tožniku ni priznati vračila trošarine, ker v skladu s predpisi kot imetnik internega pretakališča ni zagotovil predpisane evidenc spremljanja vnosa ter stanja zaloge oz. razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču glede na posamezno nabavo in polnitev. Glede roka za obnovo postopka pa je navedel, da je bila obnova postopka pravočasna, saj je prvostopenjski organ zvedel za nova dejstva in nove dokaze na dan sestave zapisnika, kar pa je bilo 16. 4. 2012 in tako šest mesečni rok za obnovo postopka iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil prekoračen.

3. Tožnik je vložil tožbo po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da obnova postopka po uradni dolžnosti ni dovoljena, ker je že potekel šest mesečni subjektivni rok iz drugega odstavka 89. člena ZDavP-2. Ta je ta začel teči 30. 11. 2011, ko je bil izdan sklep o inšpekcijskem nadzoru in se je carinski organ prvič seznanil z novimi dejstvi in novimi dokazi. V konkretnem primeru z evidenčno knjigo listin, iz katere naj bi izhajalo, da navedeni delovni stroji v kritičnem obdobju niso delovali. Prvostopenjski organ je postopek obnove začel prepozno. Glede naložitve obveznosti v obnovljenem postopku pa je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami organa prve stopnje. Trdi, da sta oba delovna stroja in sicer ATEGO 815 reg. ozn. CE ... in UNIMOG U 300 reg. ozn. CE ..., delovala. Tožnik prilaga overjene izjave delavcev – B.B. in C.C. ter gradbene dnevnike, ki potrjujejo, da sta omenjena stroja v navedenih dnevih skupno porabila 235 litrov goriva. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep in odločbo v izpodbijanemu delu odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

4. V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je pravočasnost izdaje sklepa o obnovi predmetnega postopka vračila trošarine za mesec julij 2009 in v obnovljenem postopku naloženega plačila trošarine, ki je bila tožniku vrnjena z odločbo 42301-4075/2009-3 z dne 25. 8. 2009. Ker po sedmem odstavku 89. člena ZDavP-2 zoper sklep o obnovi ni dovoljena samostojna pritožba, je mogoče sklep o obnovi postopka izpodbijati le v pritožbi zoper odločbo, tako kot v obravnavanem primeru. Glede vprašanja ali je izpodbijani sklep o obnovi izdan pravočasno, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je izpodbijani sklep o obnovi izdan v okviru šest mesečnega subjektivnega roka. Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v primeru, da če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. Po preteku 5 let od vročitve odločbe zavezancu za davek, se obnova po uradni dolžnosti ne more začeti. Po šestem odstavku 89. člena ZDavP-2 se, če se pri davčnem nadzoru ugotovijo dejstva in dokazi, ki so pomembni za obdavčenje na podlagi obnove postopka oz. v drugih postopkih, ta dejstva posredujejo davčnemu organu. Šteje se, da je davčni organ izvedel za nova dejstva na dan sestave zapisnika. Sodišče ne sledi razlogom tožnika, da je začetek teka roka za obnovo postopka treba šteti od dan izdaje sklepa o inšpekcijskem nadzoru, to je v danem primeru 30. 11. 2011, saj takšno stališče tožnika ni skladno z predhodno citirano določbo ZDavP-2. Po mnenju sodišča je zapisnik z dne 16. 4. 2012 tisti akt, v katerem so se formulirale ugotovitve inšpekcijskega nadzora in v katerem se je na pravno relevanten način izvedelo za nova dejstva in dokaze, ki bi tudi po mnenju sodišča lahko, če se v obnovljenem postopku dokaže njihova utemeljenost, lahko pripeljali do drugačne odločitve glede vračila trošarine.

7. Iz navedenega zapisnika izhajajo ugotovljena nova dejstva oz. novi dokazi, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc glede na obstoječe interno pretakališče, ter da zato ni mogoče spremljati razpoložljive količine plinskega olja glede na posamezno nabavo in polnitev. Navedena dejstva oz. okoliščine so tudi po mnenju sodišča takšna, da bi mogla pripeljati do drugačne odločitve glede vračila trošarine, če bi bila ta dejstva in okoliščine znana in upoštevana v prejšnjem postopku. Pri presoji obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v obravnavanem primeru subsidiarno uporablja (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2) pa je bistveno vprašanje, ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Gre za presojo kvalificiranosti, in ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, tudi v resnici obstaja. Zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora je bil izdan 16. 4. 2012 in tožniku vročen 25. 4. 2012. Izpodbijani sklep pa je bil izdan 25. 9. 2012, kar pomeni, da je bil izdan v okviru predpisanega šest-mesečnega subjektivnega roka (drugi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 89. člena ZDavP-2).

8. V obnovljenem postopku je bilo tožniku naloženo plačilo trošarine za 235 litrov plinskega olja D2, skupaj z obrestmi v višini 31,68 EUR. Iz upravnih spisov je razvidno, da je za sporni mesec julij 2009 tožnik uveljavljal vračilo trošarine za plinsko olje za komercialni namen po dvajsetem odstavku 54. člena ZTro za dve motorni vozili Mercedes UNIMOG U 300 in avtocisterno ATEGO 815. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vodil predpisanih evidenc o nakupu in porabi plinskega olja, kar nalaga dvaindvajseti odstavek 54. člena ZTro. Sodišče se pridružuje dokazni oceni obeh carinskih organov glede tožnikovih evidenc. Tudi po presoji sodišča tožnik z njimi ni izkazal uporabe plinskega olja za komercialni namen. Pravilnik v 3. členu med drugim natančno določa, na kakšen način upravičenec dokazuje količino plinskega olja, za katero uveljavlja vračilo trošarine. Podatke o namenu porabe je potrebno voditi v posebni evidenci (1. in 3. točka 3. člena Pravilnika). Če ima upravičenec interno pretakališče plinskega olja, kot v obravnavanem primeru, pa mora voditi še dodatne evidence, kot to določa 4. člen Pravilnika. Po navedeni določbi mora voditi poleg evidence o polnitvah v posamezno vozilo za komercialni namen iz 3. člena Pravilnika tudi: evidenco o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen; evidenco o nabavi plinskega olja za pogonski namen, ki vsebuje podatke o prostornini rezervoarja na internem pretakališču, datumu in količini prejetega plinskega olja ter evidenco o zalogi - razpoložljivi količini plinskega olja (po datumu nabave in polnitve); zagotoviti evidentiranje količin goriva, ki se točijo v vozila, na podlagi meril iz tretjega odstavka tega člena.

9. V obravnavanem primeru iz upravnih spisov izhaja, da tožnik nabavljenega goriva ni natakal direktno v svoja vozila, temveč najprej v svoje interno pretakališče. Tožnik naj bi v kritičnem obdobji imel podzemni rezervoar in tudi rezervno lokacijo za skladiščenje oz. pretakanje goriva. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa tudi izhaja, da tožnik kot imetnik internega pretakališča ni zagotavljal predpisane evidence po 4. členu Pravilnika glede spremljanja vnosa ter stanja zaloge oziroma razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču. Tako kot pravilno navaja tožena stranka, je namen ureditve iz 4. člena Pravilnika omogočanje spremljanja razpoložljive količine plinskega olja glede na posamezno nabavo in posamezno polnitev. Takšne evidence pa tudi po presoji sodišča v spornem obdobju tožnik ni vodil, kar sta pravilno pojasnila prvostopenjski organ in tožena stranka. Navedeno pa je bilo v predmetni zadevi ključno za (ne)priznavanje pravice do vračila trošarine. Upravičenec za vračilo trošarine za plinsko olje iz dvajsetega odstavka 54. člena ZTro lahko uveljavlja vračilo trošarine le za tisto plinsko olje, za katero lahko dokaže, da ga je polnil in porabil v vozilu za komercialni namen. Za plinsko olje, ki je na zalogi ali je bilo polnjeno v druga vozila ali ni porabljeno za komercialni namen, pa nima pravice do vračila (drugi odstavek 4. člena Pravilnika). Glede na pomanjkanje predpisanih evidenc tožnik tudi po presoji sodišča ni dokazal porabe sporne količine plinskega olja za navedeni vozili za komercialni namen oz. ni dokazal namena porabe. Tožnik ni zagotovil evidence o polnitvah v posamezno vozilo za komercialni namen kot tudi evidence o polnitvah v druga vozila in o porabi za drug namen (prvi odstavek 4. člena Pravilnika). Tožnik tudi ni vodil evidenco o zalogi - razpoložljivi količini plinskega olja po datumu nabave in polnitve. Tožnik podatkov o iztočenih količinah ni shranjeval, temveč jih je po oddaji zahtevka za vračilo zavrgel. V postopku je bil tudi pozvan za predložitev dodatnih dokazil, s katerimi bi izkazoval dejansko stanje porabe goriva. Pojasnilo, v katerem je navedel, da ni vedel, da bi moral evidenco kot dokazila hraniti, na drugačno odločitev ne vpliva. Nobena izmed evidenc, ki jih je tožnik vodil, ne daje možnosti spremljanja vnosa ter stanja zaloge oz. razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču. Tega pa, kot pravilno navaja tožena stranka, ne omogočajo niti listine, ki se nahajajo med spisi zadeve.

10. Ob pomanjkanju evidenc, ki jih je bil tožnik dolžan voditi po Pravilniku v skladu z dvaindvajsetim odstavkom 54. člena ZTro, tožnik ne more uspeti z dokazili, kot npr. overjenimi izjavami zaposlenih in izpiski iz dnevnih listov gradbenih dnevnikov na kar se sklicuje tožnik. Slednji ne morejo nadomestiti obveznih evidenc glede spremljanja razpoložljive količine plinskega olja v internem pretakališču po posamezni dobavi in posamezni polnitvi, v skladu s 4. členom Pravilnika. Takšnih evidenc pa tožnik ni vodil in tega niti ne zatrjuje.

11. Ker sta po povedanem izpodbijani sklep o obnovi postopka in izpodbijana odločba pravilni in zakoniti, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave.

13. Sodišče je na podlagi prve alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.