Jedro

Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo odpravnine, denarno povračilo in plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta. Gre torej za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki zajema vse zahtevke, razen zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust. Zato je tožnica taksni zavezanec le za plačilo takse za odškodnino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka delno spremeni tako, da se tožnici plačilo sodne takse v znesku 36,00 EUR odloži do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (točka I izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog 1. tožnice za oprostitev sodne takse (točka I izreka) in prvi tožnici dovolilo plačilo sodne takse po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 120,00 EUR v štirih mesečnih obrokih in sicer tako, da znesek posameznega obroka v višini 40,00 EUR zapade v plačilu v roku 15 dni, v roku 45 dni, v roku 75 dni od vročitve sklepa, vse v skladu s priloženimi plačilnimi nalogi (točka II izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo določitev oprlo na ugotovitev, da je bila v času odločanja o predlogu na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje upravičena do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v bruto znesku 722,22 EUR oz. neto 561,96 EUR, po preteku treh mesecev pa je bilo znižano na 433,33 EUR neto. Obročno plačevanje sodne takse v znesku 40,00 EUR mesečno bo ogrozilo njeno preživetje, saj živi v skupnem gospodinjstvu s sinom, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve in se tako oba preživljata samo in izključno s prihodki, ki jih prejme tožnica. Poleg tega pa tožnica še navaja, da se denarni zahtevek tožnice nanaša na premalo izplačano odpravnino in gre za zahtevek iz naslova nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato za plačilo sodne takse ni pravne podlage. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se jo delno oprosti plačila sodne takse.

Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 do 63/2013) v 11. členu določa, da sodišče oprosti stranko plačila takse v celoti, če stranka na podlagi pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prispevke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Drugi odstavek 11. člena ZST-1 določa, da stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prejšnjem odstavku, sodišče delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranki, ki ni prejemnik denarne pomoči po prvem odstavku tega člena, odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče lahko stranki odloži plačilo takse najdlje do izdaje odločbe. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. Nadalje je v opombi 2.2. med drugim tudi določeno, da takse ne plača delavec v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko pri odmeri takse ni upoštevalo opombe 2.2. Taksne tarife ZST-1. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtožuje ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje pravic iz delovnega razmerja, plačilo odpravnine, denarno povračilo in plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta. Gre torej za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki zajema vse zahtevke, razen zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust v višini 142,00 EUR. Tako je tožnica taksni zavezanec le za plačilo takse za odškodnino, ki po tar. št. 2311 znaša 36,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tožničinem primeru niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodne takse. Pri odločitvi, da se tožnici dovoli obročno plačilo sodne takse, pa ni v zadostni meri upoštevalo njenih premoženjskih in socialnih razmer. Tožnica dejansko prejema denarno nadomestilo v višini 433,33 EUR in ta znesek mora zadostovati za preživljanje dveh odraslih članov gospodinjstva. Iz tega razloga so po stališču pritožbenega sodišča podani pogoji za odložitev plačila sodne takse do izdaje odločbe (sodbe sodišča prve stopnje) v smislu 3. odstavka 11. člena ZST-1, saj bi bila s takojšnjim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica oziroma njeni družinski člani.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 5. alineo 353. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in skladno z 2. točko 365. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep.