Jedro

Prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca ne pomeni avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja, saj je zasebni delodajalec lahko zavezan delavcu tudi še naprej v svojstvu fizične osebe, če je nezakonito izvedel postopek prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.11.1996 in 27.12.1996 o razporeditvi in prenehanju delovnega razmerja tožnika, nadalje zavrnilo zahtevek za tožnikovo reintegracijo, plačila nadomestila plače in stroškov postopka. Poleg tega je zavrnilo podredni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino kot trajno presežnemu delavcu z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1997 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožnik kot invalidna oseba pravilno razporejen na ustrezno delovno mesto in da mu je dejansko prenehalo delovno razmerje z dnem 31.12.1996 zaradi prenehanja dejavnosti tožene stranke, pri čemer predstavlja sklep z dne 27.12.1996 le ugotovitev tožnikovega prenehanja delovnega razmerja.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje na šikanozen način, ko ga je tožena stranka načrtno spravila v zmoto, da naj se najprej začasno prijavi pri zavodu za zaposlovanje in da ga bo potem ponovno zaposlila pri njeni vzporedni družbi. Zanika, da bi prejel sklep z dne 29.11.1996. Meni, da ga je tožena stranka enostavno priredila za potrebe sodnega postopka. Ker izpodbijana sklepa nimata pravnega pouka, mu takšna procesna opustitev ne more biti v škodo, zaradi česar je še nadalje upravičen do pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Tudi sklep o razporeditvi je bil izdan zgolj formalno in z ciničnim nazivom novega delovnega mesta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zahtevkom v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Tožnik ne izpodbija sklep o odpovedi delovnega razmerja z dne 29.11.1996, temveč sklepa o razporeditvi z dne 4.11.1996 in prenehanju delovnega razmerja z dne 27.12.1996, izdanim na podlagi določbe 36.e čl. zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ki opredeljuje trajno presežne delavce in določa 6-mesečni odpovedni rok. Pritožbeno sodišče glede razporeditvenega sklepa navaja, da ga je tožena stranka sicer izdala po določbi 22. čl. ZDR, vendar pa ima sklep dejansko podlago v določbi 140. čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l., št. 12/92), saj je šlo v konkretnem primeru za razporeditev delavca invalida, s spremenjeno delovno zmožnostjo. V skladu z navedeno določbo pa delodajalci z manj kot 5 zaposlenimi delavci niso dolžni izpeljati postopka razporeditve, če nimajo ustreznega delovnega mesta za njihovo prezaposlitev. Ne glede na to je tožena stranka razporedila tožnika na novo delovno mesto in čeprav izpodbijani sklep nima pravnega pouka, se je tožnik očitno z razporeditvijo strinjal, saj je v nadaljevanju dne 11.11.1996 podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z pritožbo, da odločba brez pravnega pouka ne more biti v škodo delavcu. Vendar delavec tudi takšne odločbe ne more izpodbijati z vložitvijo tožbe neposredno pri sodišču, temveč se mora najprej obrniti na pristojen organ delodajalca, kot to v zvezi z ugovornim postopkom določa 44. čl. kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD, Ur. l. RS, št. 26/91). Ker tožnik zoper sklep z dne 4.11.1996 ni ugovarjal, kot tudi ga kasneje v vlogi z dne 26.5.1997 ni izpodbijal njegov pooblaščenec, ki se v tej vlogi sklicuje le na sklep z dne 27.12.1996, predstavlja to dejstvo obstoj procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva zoper sklep o razporeditvi, o čemer bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti sodišče prve stopnje.

Nadalje je iz podatkov v spisu razvidno, da je bil izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja očitno izdan v začetku leta 1997 in datiran za nazaj z dnem 27.12.1996. Tožnik je pri pristojnem zavodu uveljavljal status brezposelnega delavca le s tem sklepom, ki mu sicer zagotavlja tudi pravice kot trajno presežnemu delavcu. Ob tem, da obstoji še sklep z dne 29.11.1996, ki določa tožnikovo prenehanje delovnega razmerja zaradi prenehanja dejavnosti zasebnega delodajalca, s katerim je bil tožnik seznanjen, saj nenazadnje priznava svoj podpis na sklepu, ni popolno ugotovljeno iz kakšnega razloga, predvsem pa s kakšnim namenom je bil izdan izpodbijani sklep. Tožena stranka se sicer v svoji izpovedbi sklicuje na to, da je sklep napravila tajnica V. V. na tožnikovo prošnjo. Ker pa je tožena stranka takšen sklep, ki ima podlago v določbi 36.e čl. ZDR tudi podpisala, ni razčiščeno ali je tožniku s tem priznala še status in pravice presežnega delavca, saj pa je predhodno že razpolagala s sklepom z dne 29.11.1996, s katerim bi tožnik tudi lahko uveljavljal svoje pravice pri zavodu. V tej zvezi je potrebno poudariti, da gre pri prenehanju delovnega razmerja iz operativnih razlogov in na drugi strani pri prenehanju delovnega razmerja zaradi prenehanja dejavnosti zasebnega delodajalca za različna pravna inštituta, vsak z drugačnimi pravnimi posledicami, ki se nanašajo na pravice in obveznosti delavcev. V tej zvezi je potrebno dodati, da prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca ne more pomeniti že avtomatično prenehanje delovnega razmerja delavca, saj je ta lahko zavezan delavcu tudi še naprej v svojstvu fizične osebe. Glede na to, da izpodbijani sklep z dne 27.12.1996 ne vsebuje pravnega pouka, tožnik pa je zoper sklep po svojem pooblaščencu dne 26.5.1997 ugovarjal, pri čemer je tožena stranka na njegovo vlogo odgovorila dne 18.6.1997, to pomeni ugotovitev, da je izpodbijani sklep postal dokončen, kar lahko podaljša tožnikove pravice iz delovnega razmerja do tega datuma. Ker je na podlagi ugotovljenih dejstev odločitev v izpodbijani sodbi preuranjena, je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v skladu z navedenimi dejstvi popolno ugotoviti dejansko stanje in v zvezi z izdajo sklepa z dne 27.12.1996 zaslišati tajnico, ki je takšen sklep napravila, z zaslišanjem tožnika in toženca pa razčistiti iz katerih razlogov oz. namenov je bil izdan takšen sklep. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, pri čemer bo moralo preiskusiti še odločitev v zvezi s sklepom z dne 4.11.1996, bo lahko v zadevi ponovno razsodilo, kot tudi odločilo o stroških postopka, ki so pridržani za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP).