Jedro

Upnik lahko pridržno pravico na stvareh uveljavlja le če so dolžnikova last, ne pa če jih ima dolžnik le v najemu.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je dolžna tožena stranka izprazniti od oseb in svojih stvari, ki jih predstavljajo material za peko pic in pijačo, ki se streže gostom, poslovne prostore na naslovu Hotel A. in sicer aperitiv bar in nočno restavracijo poleg aperitiv bara, ki je sedaj pizzeria v 15 dneh, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 133.700,00 SIT, v 15 dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej očita sodišču prve stopnje, da ji ni dalo možnosti, da se izjavi o zahtevkih in navedbah tožeče stranke, saj sodišče prve stopnje ni hotelo preložiti glavne obravnave kljub dejstvu, da je bil direktor tožene stranke opravičeno odsoten, moral pa bi biti zaslišan kot stranka. Dalje navaja, da je v obravnavanem primeru šlo za pogodbo na podlagi pristopa, za katero je po zakonu predvideno, da se razlaga v korist druge stranke. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da ima na prostorih pridržno pravico, vse dokler terjatev iz naslova investicij ne bo plačana in vse dokler bo tožeča stranka najemnica teh prostorov po pogodbi s Hotelom A. Tudi stroške postopka je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj glede na postopanje sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti o tem, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Tožena stranka se je o vseh navedbah tožeče stranke lahko izjavila in tudi se je izjavila, saj je celo predložila izvedbo dokaza, ki pa ga sodišče prve stopnje res ni izvedlo. Pri tem je šlo za zaslišanje direktorja tožene stranke kot stranke, dokaz z zaslišanjem strank pa se po izrecni določbi 2. odst. 264. čl. ZPP izvede, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev.

Res je, da je sodišče prve stopnje zaslišalo direktorja tožeče stranke kot stranko, direktorja tožene stranke pa ne, ker je svojo odsotnost z glavne obravnave opravičil, vendar pa s tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 354. čl., ampak bi šlo lahko kvečjemu za relativno kršitev, vendar le v primeru, če bi ta opustitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da opustitev tega dokaza glede na ostale izvedene dokaze na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivala, zato tudi ne gre za tako relativno kršitev, ki pa bi jo tudi sicer morala tožena stranka kot relativno kršitev izrecno uveljavljati. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke o tem, da naj bi v konkretnem primeru, glede na to, da je šlo za pogodbo po pristopu, to je za pogodbo po 100. čl. ZOR, in da je bilo zato potrebno nejasna določila, ki jih je v pogodbo vnesla tožeča stranka, tolmačiti v korist tožene stranke. Gre za to, da je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da gre za povsem jasna določila pogodbe, torej določila, ki jih je potrebno razlagati v skladu z določilom 1. odst. 99. čl. ZOR. Kar pa se tiče navedb tožene stranke glede uveljavljanja pridržne pravice na poslovnih prostorih, pa se tudi pritožbeno sodišče pridržuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da gre v konkretnem primeru za poslovne prostore, katerih lastnik ni tožeča stranka, ampak jih je imela le v najemu, tako da nasproti tožeči stranki tožena stranka pridržne pravice ne more uveljavljati. To izhaja kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje iz določila 1. odst. 286. čl. ZOR, ki govori o pridržni pravici na dolžnikovih stvareh, to je na stvareh, ki so last dolžnika, v konkretnem primeru torej last tožeče stranke. Da je temu tako potrjuje tudi določilo 289. čl. ZOR, saj je učinek pridržne pravice prav v tem, da se lahko upnik poplača iz vrednosti dolžnikove stvari, to pa lahko stori le, če je dolžnik lastnik, na pa če je lastnik tretja oseba. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje tudi samo pravilno ugotovilo in tega dejstva tožena stranka niti ne prereka, da gre za poslovne prostore, ki niso last tožeče stranke, ampak jih ima le-ta le v najemu.

Kar pa se tiče trditev tožene stranke glede nepravilne odmere stroškov postopka, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je za uporabo odvetniške tarife vrednost spora določena na 5.300.000,00 SIT in ne na 55.000,00 SIT.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.