Jedro

Po določbi 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami) pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja načeloma ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov. To načelo je konkretizirano v določbi 5. ostavka 185. člena ZPIZ-92, ki določa, da gre pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Čeprav se je tožnica upokojila v času veljavnosti zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju iz leta 1977 (Uradni list SRS, št. 19/77), lahko zahteva novo odmero pokojnine po sedaj veljavnem zakonu, take zahteve pa ne gre šteti za predlog za obnovo za obnovo postopka. Zavod mora ponovno odmeriti pokojnino po določbah sedaj veljavnega zakona in ne po ZPIZ-77, po katerem je lahko zavarovanka zahtevala ponovno odmero pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, pridobljene po nastanku invalidnosti, če je bilo to zanjo ugodnejše.

Izrek

Pritožbi se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku tako, da je razveljavilo odločbi tožene stranke št. P - 605.550 z dne 22.11.1995 in št. 20 605.550 z dne 7.7.1995 (1. tč. izreka) in toženi stranki naložilo novo odmero invalidske pokojnine, upoštevaje tudi delovno dobo od 1.1.1974 do 30.6.1977 in za ta čas prejete osebne dohodke, v 8-ih dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo (2. tč. izreka). Zaključilo je, da je tožničino zahtevo, dano na zapisnik 15.3.1995, tožena stranka zmotno obravnavala kot predlog za obnovo postopka in zato izpodbijani odločitvi toženca nista nezakoniti. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na odpravo. Meni, da v obravnavani zadevi ni podlage za odločanje po 185. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker v danem primeru ne gre za naknadno izplačano ali ugotovljeno plačo, niti naknadno priznano pokojninsko dobo za čas od 1.1.1974 do 30.6.1977, saj naj bi bilo vse to znano že ob prvi odmeri invalidske pokojnine. Povdarja, da je bila tožnica upokojena po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1977, ki se je prenehal uporabljati koncem leta 1983 in bi zato ob eventuelni ponovni odmeri njene pokojnine bilo potrebno upoštevati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od 1.4.1992, vključno glede oblikovanja pokojninske osnove. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, na katero je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; nadaljevanju ZPP-77), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je v ugoditvenem 1. odst. izreka obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, tožencu pa izdaja nove odmerne odločbe naložena v skladu s 3. odst. 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS). Zmotno in neupoštevno je zato stališče pritožnice, da zahteve za novo odmero invalidske pokojnine, vložene na zapisnik 15.3.1995, ne bi bilo mogoče obravnavati po 185. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92). Tožnici je bila sicer invalidska pokojnina leta 1977 pravnomočno odmerjena v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 19/77) tako, da je bila upoštevana le pokojninska doba, dopolnjena do dneva nastanka invalidnosti 1.1.1974, pri oblikovanju pokojninske osnove pa le plače, prejete do navedenega datuma. Že tedaj ji je bilo v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U II 599/77 z dne 16.9.1977 nedvoumno pojasnjeno, da lahko na podlagi zavarovalne dobe po nastanku invalidnosti, zahteva odstotno povečanje pokojnine oz. na podlagi zavarovalne dobe in osebnega dohodka iz tega časa, novo odmero pokojnine, če bo to zanjo ugodnejše. Res je sicer veljavna pravna ureditev odmere pokojnin, tako glede načina oblikovanja pokojninske osnove oz. vštevnosti plač ter zavarovalne dobe, drugačna od tedanje, vendar pa je ob ustrezni interpretaciji oz. uporabi 185. člena ZPIZ-92, možna ponovna odmera tudi v obravnavanem primeru, zato niso utemeljene navedbe tožene stranke, da za odločanje o zahtevi, vloženi 15.3.1995, ni ustrezne pravne podlage. Zahtevo je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka zmotno obravnavala kot izredno pravno sredstvo po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanašajo na obnovo. Sodišče prve stopnje je zato njeni nezakoniti odločitvi utemeljeno razveljavilo. Pri tem je pravilno izhajalo iz 4. člena citiranega ZPIZ-92, po katerem pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja že načeloma ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov, kar je posledično normativno konkretizirano v 5. odst. 185. člena ZPIZ-92, ki določa, da gre pravica do ponovne odmere pokojnine od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Ob ponovni odmeri invalidske pokojnine po 2. odst. izreka izpodbijane sodbe pa bo seveda mogoče uporabiti le določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992, vključno glede oblikovanja pokojninske osnove in tako odmerjeno pokojnino tožnici priznati, če bo ta ugodnejša od denarne dajatve, ki jo že uživa. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.