Jedro

Tožnik o tem, da mu je toženka terjatev plačala, sodišča prve stopnje sploh ni obvestil, zato navedenega ni moglo upoštevati oziroma ni moglo postopati po prvem odstavku 158. člena ZPP (tudi če bi bil umik pravočasen). To dejstvo je tožnik navedel šele v pritožbi, kar pa je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Tožnik ne zatrjuje, še manj izkaže, da tega, da mu je toženka dolg poravnala, ni mogel navesti prej, to je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za neupoštevno pritožbeno novoto. Ker tako izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti (vse) pravdne stroške. Mednje sodijo tudi stroški izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. Da krije vsaka stranka svoje stroške, bi lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo le v primeru delnega uspeha v pravdi, za kar pa ne gre, če je postopek zaradi umika tožbe ustavljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača stroške postopka v višini 204,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni del (II. točko izreka) sklepa sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik. Pojasnjuje, da je na podlagi 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) oproščen plačila sodne takse, saj skladno s Pravilnikom o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov sodi med posredne proračunske uporabnike. Toženkini stroški so nastali v izvršilnem postopku. Predlog za izvršbo je bil vložen upravičeno, saj je toženka 29. 11. 2022 in 5. 1. 2023 stroške izvršbe poravnala ter s tem pripoznala tožbeni zahtevek. Tudi če bi tožnik v tistem trenutku posredoval umik na sodišče, bi ti stroški že nastali, in sicer po toženkini krivdi. Ker je bil s strani prvostopenjskega sodišča opozorjen, da bo ob neplačilu sodne takse tožbo štelo za umaknjeno, in ker je dolžnica svoj dolg poravnala, tožnik ni odgovoril na plačilni nalog. Ne gre šteti, da je v postopku propadel, saj je toženka s plačilom tožbeni zahtevek pripoznala. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v II. točki razveljavi in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Pritožbi prilaga seznam odprtih postavk za leto 2022. 3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik pravilno izpostavlja, da je na podlagi 10. člena ZST-1 v zvezi s Pravilnikom o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov kot posredni proračunski uporabnik opravičen plačila sodnih taks. Plačilo sodne takse za tožbo mu je bilo tako naloženo neutemeljeno (vendar je tožnik ni plačal). Posledično je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zaradi neplačila sodne takse tožba šteje za umaknjeno in se postopek ustavi (I. točka izpodbijanega sklepa), nepravilna. A tožnik se zoper to odločitev ni pritožil in je ta po poteku pritožbenega roka postala pravnomočna, zato pritožbeno sodišče vanjo ne more posegati.

6. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tudi če gre šteti, da je tožnik umaknil tožbo,2 uporaba prvega odstavka 158. člena ZPP ni mogoča, saj bi bilo to mogoče le ob takojšnjem umiku tožbe po izpolnitvi tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je do umika tožbe oziroma ustavitve postopka zaradi fikcije umika prišlo več kot tri mesece po zatrjevanem plačilu. Tožnik namreč v pritožbi trdi, da mu je toženka terjatev poravnala 29. 11. 2022, postopek pa je bil zaradi fikcije umika tožbe ustavljen šele s sklepom sodišča prve stopnje 16. 3. 2023. 7. Tožnik o tem, da mu je toženka terjatev plačala, sodišča prve stopnje sploh ni obvestil, zato navedenega ni moglo upoštevati oziroma ni moglo postopati po prvem odstavku 158. člena ZPP (tudi če bi bil umik pravočasen).3 To dejstvo je tožnik navedel šele v pritožbi, kar pa je glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Tožnik ne zatrjuje, še manj izkaže, da tega, da mu je toženka dolg poravnala, ni mogel navesti prej, to je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Gre za neupoštevno pritožbeno novoto.4 Ker tako izjema iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni podana, je treba uporabiti temeljno pravilo glede obveznosti povrnitve pravdnih stroškov, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti (vse) pravdne stroške. Mednje sodijo tudi stroški izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine.5 Da krije vsaka stranka svoje stroške, bi lahko sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo le v primeru delnega uspeha v pravdi, za kar pa ne gre, če je postopek zaradi umika tožbe ustavljen.

8. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere v povezavi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu (II. točki izreka) potrdilo.

9. Tožnik stroškov pritožbe ni priglasil, zato je izrek o njih odpadel. 1 Skladno s 366. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj znaša vrednost izpodbijanih stroškov 204,38 EUR. 2 Prim. VSL Sklep II Cpg 71/2021. 3 Prim. VSL Sklep I Ip 396/2023, VSL Sklep III Ip 1262/2018, VSC Sklep Cpg 370/2012, VSL Sklep I Cpg 825/2014. 4 Prim. VSL sklep II Cpg 283/2021. 5 Prim. VSL Sklep I Cpg 55/2018, VSL Sklep II Cpg 732/2014.