Jedro

Določba drugega odstavka 72. člena ZPP o časovni omejitvi možnosti uveljavljanja zahteve za izločitev sodnika glede na stadij postopka je jasna in ne terja nobene razlage; po naravi stvari je logično utemeljena z nesmiselnostjo izločevanja sodnika po tem, ko je o stvari že odločil. Problem, ki ga načenja pritožnik, je namišljen, saj od trenutka, ko stranka zve za okoliščine, ki bi utegnile povzročiti suspektnost sodnika, zanjo ni nobenih ovir za (vnaprejšnje) izločevanje takega sodnika – neodvisno od tega, kateri sodnik (sodniki) je (so) naravni sodnik(i) v konkretni zadevi po (tudi sicer) vnaprej določenih in znanih pravilih. Ker je pritožnik zahteval izločitev sodnika v stadiju postopka, v katerem te možnosti ni več imel glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZPP, je izpodbijana odločitev pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je podpredsednik Višjega sodišča v Ljubljani zavrgel predlog za izločitev višjega sodnika A. A. z obrazložitvijo, da je bila zahteva za izločitev podana po tem, ko je senat, v katerem je bil izločevani sodnik v vlogi sodnika poročevalca, o stvari že odločil – torej prepozno, in se pri tem skliceval na določbo drugega odstavka 72. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sklep podpredsednika Višjega sodišča v Ljubljani je odvetnik tožnikov vložil pritožbo (upravičenje za vložitev pritožbe v svojem imenu mu daje pridobljeni status stranke v postopku izreka redovne kazni, ki je bila predmet preizkusa v postopku na drugi stopnji na podlagi njegove tedanje pritožbe). V sedanji pritožbi navaja, da je sodišče druge stopnje odločilo o njegovi pritožbi zoper izrečeno mu denarno kazen brez obravnave, torej v odsotnosti strank, in da se zato zastavlja vprašanje možnosti pravočasnega uveljavljanja zahteve za izločitev sodnika, saj strankam do prejema drugostopenjske odločbe niso znani sodniki, ki so o zadevi odločili. Predlaga, da „se pritožbi ugodi ter višjega sodnika svetnika A.A. izloči iz tega postopka“.

Pritožba ni utemeljena.

Določba drugega odstavka 72. člena ZPP o časovni omejitvi možnosti uveljavljanja zahteve za izločitev sodnika glede na stadij postopka je jasna in ne terja nobene razlage; po naravi stvari je logično utemeljena z nesmiselnostjo izločevanja sodnika po tem, ko je o stvari že odločil. Problem, ki ga načenja pritožnik, je namišljen, saj od trenutka, ko stranka zve za okoliščine, ki bi utegnile povzročiti suspektnost sodnika, zanjo ni nobenih ovir za (vnaprejšnje) izločevanje takega sodnika – neodvisno od tega, kateri sodnik (sodniki) je (so) naravni sodnik(i) v konkretni zadevi po (tudi sicer) vnaprej določenih in znanih pravilih. Ker je pritožnik zahteval izločitev sodnika v stadiju postopka, v katerem te možnosti ni več imel glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZPP, je izpodbijana odločitev pravilna. Zato je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi.