Jedro

Tožnica ne izpodbija z zadevno tožbo same odločitve o dodelitvi nujne BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep, a vztraja, da bi morala tožena stranka odločiti tudi o njeni preostali prošnji za BPP, tj. v delu pravnega svetovanja in zastopanja v tem prekrškovnem postopku ter o predlogu za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja. Odločba ni pomanjkljiva. Govori sicer res le o pritožbi zoper sklep, vendar kot ukrepu nujne BPP in se zato ni opredeljevala do preostale tožničine prošnje, za katero je štela, da niso bili izpolnjeni pogoji za nujno BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ugodila in ji odobrila nujno BPP v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju PR 673/2021 z dne 31. 5. 2021, od 8. 6. 2021 dalje.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP 8. 6. 2021 zaradi sestave pritožbe zoper predmetni sklep. Tožena stranka navaja, da prosilka izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP (saj povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega z zakonom določenega cenzusa, je lastnica avtomobila, ki ne presega zakonsko določenega zneska in ne šteje v njeno premoženje, drugih dohodkov in premoženja pa, po do sedaj znanih podatkih, nima), da pa bo organ naknadno pridobil še podatke o višini ostalih morebitnih dohodkov in premoženja prosilke in njenih družinskih članov. Sklicuje se na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da zadeva očitno ni nerazumna in je pomembna za prosilkin osebni in socialno - ekonomski položaj. Navedeno sodišče je namreč izdalo sklep z dne 31. 5. 2021, s katerim je zavrnilo ugovor obdolženke (prosilke) zoper sklep, s katerim ji je sodišče začasno odvzelo vozniško dovoljenje. Prosilka navaja, da želi zoper navedeni sklep vložiti pritožbo ter da je v slabem finančnem stanju in da sama preživlja mld. otroka, pri čemer pa ni navedla konkretnih razlogov za izpodbijanje navedenega sklepa. Iz njenih navedb pa izhaja, da je redno zaposlena in da živi zelo daleč stran od podjetja, v katerem je zaposlena, zato avto nujno potrebuje za prevoz v službo ter njene in otrokove potrebe. Iz spisa izhaja, da se rok za vložitev pritožbe izteče z dnem 10. 6. 2021. Zato tožena stranka ugotavlja, da so podani tudi objektivni pogoji za dodelitev nujne BPP v skladu s 24. členom ZBPP. Prosilki teče prekluzivni rok za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep, zato ji je organ za BPP na podlagi 36. člena ZBPP v tem delu odobril nujno BPP. Navaja še, da če bo prosilka potrebovala pravno pomoč tudi kasneje v navedenem postopku, lahko ponovno vloži prošnjo za BPP.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da bi ji morala biti odobrena tudi redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem postopku, kot tudi za vložitev predloga za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja, za kar je tudi zaprosila. Meni, da izpodbijana odločba nima odločitve in nikakršnih odločilnih razlogov o tem, zakaj tožnici ni bila odobrena tudi BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem postopku oz. za vložitev predloga za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja, da so odločilni razlogi izpodbijane odločbe napačni in nepopolni ter kontradiktorni, saj ni zaprosila le za BPP za vložitev pritožbe. Tožnica je 11. 6. 2021 toženo stranko pozvala, da se v celoti (z dopolnilno odločbo) odloči o njeni prošnji za BPP, 23. 6. 2021 pa je prejela odgovor tožene stranke, da mora vložiti novo prošnjo za BPP, zato je sprožila upravni spor. Tožnica nima dodeljene BPP za že izveden narok 18. 6. 2021 v postopku, kljub temu, da je tožena stranka bila seznanjena z narokoma, saj sta bili obe vabili za dne 18. 6. 2021 in 2. 7. 2021 k prošnji priloženi. V vsakem primeru pa tožnica meni, da bi jih morala biti odobrena redna BPP. Navaja, da ni življenjsko in ekonomično, da bi morala za vsako vlogo, pravno sredstvo, predlog ali narok vedno znova skozi vso birokratsko proceduro z vlaganjem novih prošenj za BPP, da se tožnico s tem po nepotrebnem obremenjuje, in da izpodbijana odločba nima odločilnih dejstev, zakaj organ BPP tožnici ni priznal (ali zavrnil) BPP za pravno svetovanje in zastopanje v navedenem postopku ter za vložitev predloga za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt ter se tožnici dodeli celotna zaprošena BPP oziroma podredno, da se po odpravi zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Priglaša pa tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

**K I. točki izreka:**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbi 36. člena ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev nujne BPP. Prvi odstavek 36. člena ZBPP določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP).

7. Tožena stranka je – kljub šele začasni ugotovitvi o izpolnitvi tožničinega subjektivnega pogoja po BPP, glede na sedaj znane podatke, saj še ni razpolagala z vsemi dokumenti glede njenega finančnega in premoženjskega stanja tožnice, tožničini prošnji ugodila v delu sestave in vložitve pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju PR 673/2021 z dne 31. 5. 2021. Ugotovila je namreč, da se tožnici prekluzivni rok za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep izteče 10. 6. 2021, pri čemer je prošnjo za BPP podala pri toženi stranki 8. 6. 2021 (dejansko priporočeno oddana 7. 6. 2021). Zaradi teka prekluzivnega roka za vložitev pritožbe pa je ob presoji pogojev 24. člena ZBPP ugotovila, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za njen socialno - ekonomski položaj. Pritožbo želi namreč tožnica vložiti zoper sklep, s katerim ji je sodišče začasno odvzelo vozniško dovoljenje, sama pa stanuje daleč stran od podjetja, v katerem je zaposlena, zato avto nujno potrebuje za prevoz v službo ter za svoje in otrokove potrebe. Vse navedeno je sicer med strankama nesporno. Nesporno med strankama je tudi, da tožena stranka o preostali prošnji tožnice ni (še) odločila in tudi ne o njenem za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja (ne kot o redni ne kot o nujni BPP).

8. Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz izpodbijanega akta je razvidno, da je bil izdan na podlagi 36. člena ZBPP kot nujna BPP, brez vseh listin za celovito ugotavljanja subjektivnega pogoja tožnice za dodelitev BPP ravno zaradi prekluzivnega teka roka za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep, pri čemer je predlog za BPP prispel k tožnici dva dneva pred iztekom tega roka. Tožnica pa ne izpodbija z zadevno tožbo same odločitve o dodelitvi nujne BPP tožnici za sestavo in vložitev pritožbe zoper navedeni sklep. Sodišče v zvezi z navedeno odločitvijo tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica pa vztraja, da bi morala tožena stranka odločiti tudi o njeni preostali prošnji za BPP, tj. v delu pravnega svetovanja in zastopanja v navedenem postopku ter o predlogu za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja. Tožnica sicer ugovarja tudi temu, da ji tožena stranka ni dodelila BPP za vložitev predloga za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja, vendar je sama navedla, da je šele 23. 6. 2021 prejela potrdilo o opravljenem zdravniškem pregledu, na podlagi katerega bo navedeni predlog lahko tudi podala (in torej o tem organ za BPP še ni mogel presoditi kot o nujni BPP, saj tega pogoja niti ob času izdaje izpodbijane odločbe tožnica še ni izpolnjevala). Tožnica pa je sicer navedla in izkazala okoliščine, da bi morala tožena stranka kot o BPP odločati tudi o zastopanju tožnice na naroku 18. 6. 2021, saj je predlogu predložila tudi vabilo tožnici na navedeni narok, kot izhaja že iz izpodbijane odločbe. Vendar pa tožena stranka o navedenem kot o (nujni) BPP (še) ni odločala (narok je bil razpisan 10 dni po izdaji izpodbijane odločbe), sodišče pa presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta.

9. Odločba tudi ni pomanjkljiva oz. kontradiktorna. Govori sicer res le o pritožbi zoper navedeni sklep, vendar kot ukrepu nujne BPP na podlagi 36. člena ZBPP, o katerem je kot o nujnem BPP tožena stranka odločala (in se zato ni opredeljevala do preostale tožničine prošnje, za katero je štela, da niso bili izpolnjeni pogoji za nujno BPP po 36. členu ZBPP). Kot namreč izhaja iz navedene določbe ZBPP, lahko organ za BPP dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, v konkretni zadevi to predstavlja sestavo in vložitev navedene pritožbe, za katero se je prekluzivni pritožbeni rok iztekel 10. 6. 2021. Za dodelitev redne BPP pa mora organ poleg izpolnjevanja objektivnega pogoja za BPP preučiti izpolnjevanje tudi subjektivnega pogoja za BPP na strani tožnice (13. člen ZBPP), pri čemer je tožena stranka že v izpodbijani odločbi pojasnila, da še ne razpolaga z vsemi podatki v zvezi s tožničinim finančnim in premoženjskim stanjem in jih bo morala še pridobiti iz uradnih evidenc.

10. Iz priloge A10, ki se kot listina nahaja tudi v upravnem spisu, je sicer razvidno, kot zatrjuje tožnica tudi v tožbi, da je tožnica istega dne po prejemu izpodbijane odločbe pozivala toženo stranko na odločitev še o preostalem delu njene prošnje v roku treh dni (kot o nujni ali redni BPP), tj. zahtevala izdajo dopolnilne odločbe (220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Vendar pa niso izpolnjene vse predpostavke po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ter v zvezi z 222. členom ZUP (saj je tožnica takoj po izdaji izpodbijane odločbe že zahtevala izdajo dopolnilne odločbe in ni čakala na popolnost vloge (z vsemi dokazili o njenem finančnem in premoženjskem stanju) ter ni čakala na pretek zakonsko določenega roka za izdajo odločbe, zato je posledično v smislu 28. člena ZUS-1 preuranjen tudi njen poziv na izdajo dopolnilne odločbe), zato sodišče navedene tožbe tudi ni moglo presojati z vidika morebitne vložene tožbe zaradi molka organa po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1; o tem 7. do 10. točka obrazložitve), pač pa le, ali pravilno tožena stranka ni odločila o celotnem predlogu tožnice. Navedeno pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

**K II. točki izreka:**

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.