Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pritožnica delavcu A. A. dopuščala način dela, da je delal pod nastreškom in znotraj delavnice, da je tudi zaradi narave svojega dela (pripravljal je omarice za nadaljnje delo sodelavcev) predstavljalo prenašanje omaric, da ga ni v zadostni meri podučila glede varnega prenosa in da je bila zagotovo omarica na tleh, saj se sicer A. A. ne bi spotaknil, kar vse predstavlja protipravno ravnanje toženke, ko ni ravnala v skladu s predpisi varstva pri delu.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 8.183,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2019 dalje do plačila v 15-tih dneh (I. izreka). Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 19.095,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2019 dalje pa je zavrnilo (II. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.718,35 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala da ji višje sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila v odgovor vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva škodo, ki ji je nastala zaradi zdravljenja njenega zavarovanca A. A., ki se je pri delu pri toženi stranki poškodoval. Do nezgode je prišlo, ko je poškodovani delavec nesel električno omarico preko delovnega prostora ter na poti zadel v drugo tam stoječo električno omarico, zaradi česar mu je električna omarica, ki jo je nosil, zdrsnila iz rok in ga porezala ter mu poškodovala globoki fleksor sredinca leve roke. Zdravljenje je potekalo z zapleti, saj je zahtevalo šest operacij in dolgotrajni bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana protipravnost ravnanja delodajalca oškodovanca A. A., saj je kršil 52. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca na delovnih mestih, ki določa, da mora delodajalec zagotoviti, da so poti za gibanje delavcev tako široke, da omogočajo varno gibanje. Glavne poti za gibanje morajo biti široke najmanj 1,5 m, stranske pa najmanj 1 m. Iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da je bila pohodna pot v delavnici, kjer se je A. A. poškodoval zadosti široka in sicer 1,5 m, kot določa pravilnik, ob upoštevanju dejstva, da so se vozički, na katerih so delavci opravljali svoje delo, lahko umaknili. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi specifičnih okoliščin, ko je delodajalec A. A. dopuščal, da je delal zunaj, torej izven običajnega delovnega procesa, in bi ga zato moral natančneje poučiti glede gibanja pri transportiranju omaric, predvideti bi moral, da lahko delavec v takem primeru odstopa od ustaljenega načina dela, uporabi vhodna vrata namesto garažnih, prenaša omarice z rokami in ne z vozičkom, kot je opisano. Zato je ravnal delodajalec v nasprotju s 5. členom Zakona o varstvu in zdravju pri delu, saj ni izvedel vseh ukrepov za varnost in zdravje delavcev pri delu. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da je krivda, da je prišlo do obravnavane nezgode, deljena in da je prispevek delavca bistveno večji kot prispevek delodajalca. Razmerje je postavilo tako, da je odgovornost delavca podana v višini 70 %, delodajalca pa 30 %.

6. Pritožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje brez dokazov ugotovilo, da so se v delavnici občasno nahajale omarice, ki so čakale nadaljnji proces bodisi na vozičkih bodisi na tleh. Takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje oporeka, saj je zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. povedal, da je A. A. delal v delavnici in ni nikdar dobil drugačnih navodil, da delo opravlja pod nadstreškom. Zato ni bilo nobene potrebe po prenašanju omarice in so bili za to vozički. Pritožnica tudi očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovilo, da A. A. ni bil poučen, kako se vrši transport omaric. Meni, da je bilo delo A. A., da je prenašal omarice pod nadstrešek popolnoma samovoljno.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče tako presodilo brez dokazov, saj je priča A. A., ki ni zainteresirana za izzid postopka za razliko od zakonitega zastopnika tožene stranke B. B., izpovedal, da mu je zakoniti zastopnik dovolil (ozr. mu ni prepovedal), da dela pod nadstreškom, kar pomeni, da je pristal tudi na to, da A. A. električne omarice prenaša. Tudi iz trditev in izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ne izhaja, da bi bilo A. A. prepovedano delo pod nadstreškom. Pritožnik ne pojasni, zakaj sodišče prve stopnje naj ne bi verjelo priči A. A., torej zakaj njena izpovedba ni verodostojna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je delo A. A. obsegalo tudi prenašanje elektičnih omaric in bi ga delodajalec moral podučiti, kako jih varno prenaša, torej samo z vozički, skozi katera vrata, itd. kar pa glede na izveden dokazni postopek in pravilni zaključek sodišča prve stopnje ni bilo narejeno.

8. Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice ne bi smelo verjeti A. A., da so bile pred garažnimi vrati ovire – vozički z omaricami in da se je zato kljub težjemu odpiranju vhodnih vrat odločil za prehod skozi vhodna vrata, ker naj bi bila garažna založena. Stališče sodišča je tudi samo s sabo v nasprotju, ko ugotavlja, da bi A. A. moral omarico predhodno premakniti oziroma biti bolj pozoren pri gibanju. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z omarico na tleh, saj so vse ostale priče, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo, povedale, da so omarice ves čas na vozičku, ki se nahaja na delovnem pultu in da se med delovnim procesom vozički ne nahajajo pred garažnimi vrati.

9. Pritožbeno sodišče meni, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje niso v nasprotju z izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je pritožnica A. A. dopuščala način dela, da je delal pod nastreškom in znotraj delavnice, da je tudi zaradi narave svojega dela (pripravljal je omarice za nadaljnje delo sodelavcev) predstavljalo prenašanje omaric, da ga ni v zadostni meri podučila glede varnega prenosa in da je bila zagotovo omarica na tleh, saj se sicer A. A. ne bi spotaknil, kar vse predstavlja protipravno ravnanje toženke, ko ni ravnala v skladu s predpisi varstva pri delu in sicer 52. členom Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavca na delovnih mestih in 5. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ni izvedla vseh ukrepov za varno delo). Pravilno pa je zaključilo, da je krivda za nastalo škodo deljena in da je večja na strani delavca (70 %), saj je bil malomaren pri prenašanju omarice.

10. Da se je A. A. ob prenašanju električne omarice spotaknil ob drugo električno omarico, ki je bila na tleh, izhaja iz njegove izpovedbe ter zapisnika zakonitega zastopnika tožene stranke B. B. takoj po dogodku z dne 8. 9. 2017 na prilogi A2 z izjavo A. A. in iz vprašalnikov o poškodbi. Ne držijo torej navedbe, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo brez dokazov. Te dokaze je ocenilo in ugotovilo, da pretehtajo izpovedbe prič, ki so zaposlene pri toženki in izpovedbo njenega zakonitega zastopnika.

11. Pritožnica še navaja novo dejstvo in sicer, da je le A. A. sam lahko puščal omarice na transportnih poteh in jih ni v skladu z navodili delodajalca spravljal v za to namenjen prostor. V postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik te trditve ni postavil, zato je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (337. člen ZPP).

12. Pritožnica se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, da ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko ugotovil ali je bilo za vreznino na prstu potrebno tako dolgo zdravljenje. Vprašanje je tudi ali se je A. A. držal navodil zdravnikov ali pa je sam soprispeval k temu, da se je podaljšalo zdravljenje. Takšne navedbe so pavšalne glede na to, da je tožnica predložila obsežno zdravniško dokumentacijo glede višine nastale škode in bi ji morala pritožnica že pred sodiščem prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom za ugotavljanje višine škode z izvedencem medicinske stroke konkretizirano ugovarjati, česar ni storila, niti ni storila tega v pritožbi, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Navesti bi morala razloge, zakaj trditve in predloženi dokazi tožnice v zvezi z nastalo škodo niso ustrezni. Ni odveč opozoriti, da so A. A. nesporno izvedli 6 operacij in vsaki je sledila rehabilitacija, zato se je zdravljenje poškodbe globokega fleksorja sredinca leve roke tako zavleklo.

13. Glede na vse navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).