Jedro

Toženo stranko kljub pokojnikovi bolezni srca in dejstvu, da je bil v času nezgode vinjen, bremeni odgovornost za hujšo posledico. Vzrok za nastanek škode je bilo dejanje zavarovanca tožene stranke, saj sicer poškodbe sploh ne bi bilo. Pokojnikovo zdravstveno stanje oziroma njegova vinjenost v sporni zadevi nista pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v "deljeno vzročnost".

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode in rente.

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 80 %.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožnikov po podlagi utemeljen do 20 %. Izhajajoč iz teorije adekvatne vzročnosti, je ocenilo, da so pri nastanku škode pokojnega očima oziroma očeta tožnikov S. M. součinkovali njegova bolezen (70 %), alkoholiziranost (5 %) in škodni dogodek (25 %). Upoštevalo je še pokojnikovo sokrivdo (1/5 od 25 %), ker je pristal na vožnjo z vinjenim voznikom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Navaja, da je sodišče druge stopnje le delno odgovorilo na pritožbene navedbe, s čimer je kršilo 22. člen Ustave RS. Opozarja, da je izvedenec za sodno medicino v mnenju navedel, da obstaja posredna zveza med smrtjo in dogodkom, kar pomeni, da če dogodka ne bi bilo, tudi ne bi prišlo do maščobne embolije v pljučih, dodatne obremenitve srca in posledične smrti. Upoštevati je treba tudi izjavo zavarovanca tožene stranke, da pokojni ni mogel zaznati, da je bil vinjen. Tožeči stranki sta na obravnavi 9. 11. 2005 zaradi prekluzije ugovarjali izvedbi dokaza z izvedencem za sodno medicino, česar pa sodišče ni protokoliralo v zapisniku o glavni obravnavi. Uporaba teorije adekvatne vzročnosti je napačna. Bolezensko stanje pokojnega ni bil tisti vzrok, ki je privedel do smrti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode oziroma rente, ni dovoljena, sicer je revizija delno utemeljena.

6. O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo oziroma rento Dovoljenost revizije zoper vmesno sodbo je treba presojati na enak način kot zoper končno odločbo. Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000,00 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 116,84 EUR za vsakega tožnika in rente, ne dosega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

7. Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O delni ugoditvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo

8. Kar zadeva očitek, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene ugovore tožeče stranke, je treba pojasniti, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Temu standardu je sodišče druge stopnje v celoti zadostilo, saj se je opredelilo do bistvenega vprašanja v tej pravdi, to je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo teorijo adekvatne vzročnosti, pri čemer se je strinjalo, da je k nastopu smrti pokojnega S. M. prispevalo več vzrokov. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo.

9. Očitek, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem za sodno medicino kljub ugovoru tožeče stranke, da je tožena stranka dokazni predlog podala prepozno (kršitev iz prvega odstavka 339. v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP), je neutemeljen že zato, ker tožeča stranka te relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala v pritožbi (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

10. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke, so naslednje: - tožnika zahtevata plačilo škode zaradi smrti očima oziroma očeta S. M., ki se je kot sopotnik smrtno ponesrečil v prometni nesreči 17. 1. 1996; - stranski intervenient oziroma zavarovanec tožene stranke, ki je vozil avto, zaradi vinjenosti vozila in vožnje ni imel več v oblasti, zato je na prehodu iz desnega ostrega nepreglednega ovinka na ravni del ceste izgubil kontrolo nad vozilom in zapeljal z desne na levo stran vozišča, od tam pa na levo bankino in travnik, kjer se je vozilo bočno prevračalo po klancu navzdol, pri prevračanju pa je iz avtomobila delno izpadel S. M.; - S. M. je utrpel odrgnine in modrice na glavi ter obtolčenine desnega ramena in prsnega koša, kar je privedlo do pljučne embolije, vse to pa je povzročilo odpoved srca in smrt; - odpoved srca je bila pretežno posledica bolezni srca - hipertrofične kardiomiopatije; - zdrav človek, ki bi utrpel takšne poškodbe kot S. M., bi prometno nesrečo preživel; - pokojni zaradi bolezni srca ni imel nobenih težav, srčna smrt pa je bila prva in edina manifestacija te bolezni; - koncentracija alkohola v krvi pokojnega je bila 1,51 g/kg, v urinu pa 2,76 g/kg; - pokojni je vedel za alkoholiziranost voznika.

11. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Revizijska navedba, da bi se moralo sodišče opreti na izjavo zavarovanca tožene stranke na obravnavi 9. 11. 2005, kjer je izpovedal, da pokojni ni mogel zaznati, da je on vinjen, je po vsebini prikrita polemika z dokazno oceno, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje in kasneje sprejelo sodišče druge stopnje, da je S. M. mogel zaznati vinjenost I. D., zato je ni mogoče upoštevati.

12. Vpliv zdravstvenega stanja oškodovanca na pojmovanje vzročne zveze med povzročiteljevim ravnanjem in hujšo posledico, ki nastane zaradi tega, terja v odškodninskem pravu posebno pozornost. Sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru toženo stranko kljub pokojnikovi bolezni srca in dejstvu, da je bil v času nezgode vinjen, bremeni odgovornost za hujšo posledico. Vzrok za nastanek škode je bilo dejanje zavarovanca tožene stranke, saj sicer poškodbe sploh ne bi bilo. Pokojnikovo zdravstveno stanje oziroma njegova vinjenost v sporni zadevi nista pravno relevanten vzrok, ki bi lahko vodil v "deljeno vzročnost". Upoštevati je treba konkretnega oškodovanca, takega, kakršen je, in z vsemi posebnostmi, ne pa nekega "povprečnega" ali "običajnega" oškodovanca.

13. Takšno gledanje je v skladu s pravilom o popolni odškodnini (190. člen ZOR), po katerem se pri neposlovni odškodninski odgovornosti pri določanju obsega škode upoštevajo tako običajne kakor tudi posebne okoliščine (primerjaj s tretjim odstavkom 189. člena ZOR). Poleg tega je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje vzročne zveze med dejanjem in škodnim dogodkom ter vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode oziroma med predvidljivostjo škodnega dogodka in predvidljivostjo konkretne pojavne oblike škode. Prometna nesreča je bila v obravnavani pravdni zadevi vsekakor predvidljiva posledica vožnje zavarovanca tožene stranke v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, medtem ko pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje opore za izključitev ali omejitev neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca.

14. Materialnopravni sklep, da toženo stranko kljub določenim osebnim lastnostim oškodovanca bremeni odgovornost za hujšo posledico, ni v nasprotju s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15. 12. 1998.(1) Le-to je po svoji vsebini zgolj napotek sodišču, naj skrbno ovrednoti vse okoliščine, ki so povezane z nastankom škode in nato med več normativno možnimi rešitvami sprejme odločitev, ki ustreza okoliščinam primera.

15. Materialnopravno pravilno in v skladu z določbo 192. člena ZOR pa sta nižji sodišči presodili ravnanje pokojnega S. M., ki je vedel oziroma mogel vedeti, da je I.D. vinjen, pa je kljub temu pristal na vožnjo s pijanim voznikom. V celoti se je mogoče strinjati, da znaša njegov prispevek k nastanku škode 20 %.

16. Ker sta sodišči ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 80 % (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem delu je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (1): Pravna mnenja 2/98, str. 12. Pravno mnenje se glasi: Pri ugotavljanju vzročne zveze je treba po teoriji o adekvatni vzročnosti med več okoliščinami, ki so povezane z nastankom škode, za pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene posledice. Če se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanje samega oškodovanca, je za presojo adekvatnosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico treba raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze.