Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V 78. členu ZTPDR ni izrecno določeno, da pomanjkanje pravnega pouka glede uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu ne more biti v škodo delavcu, zato je tako stališče, upoštevajoč 2. odstavek 102.a člena ZDR, ki govori o dokončni odločbi delodajalca, sprejela sodna praksa.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 80. in 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 in Ur. l. RS, št. 4/91), prezrlo pa je tudi nedvoumno in jasno določilo 102. a člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zlasti njegovega 2. odst., po katerem odločba o prenehanju delovnega razmerja brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodu delavcu. Zato je sodišče prve stopnje, ki spornega razmerja sploh ni vsebinsko presojalo, napačno uporabilo materialno pravo oz. celo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je tožbo tožnika zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ker je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z odpovedjo delovnega razmerja najkasneje dne 10.7.1996, po pooblaščencih pa je vložil zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki šele dne 8.10.1996, torej prepozno. Po zaključku sodišča prve stopnje, torej ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe na sodišče, saj tožnik ni zahteval varstva pravic pri toženi stranki pravočasno.
Pritožbeno sodišče sicer soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da po določbi 2. odst. 83. člena ZTPDR delavec ne more zahtevati varstva pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen, ko gre za pravico do denarne terjatve, vendar pa v predmetnem primeru ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni zahteval pravočasno varstva pravic pri toženi stranki.
Pravilno opozarja pritožba tožeče stranke na 102. a člen ZDR, ki določa, da mora vsaka dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja, ne glede na to, kakšen je razlog za prenehanje delovnega razmerja, vsebovati pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavlja pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti, odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom pa ne more biti v škodo delavca. V 78. členu ZTPDR sicer ni izrecno določeno, da pomanjkanje pravnega pouka glede uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu ne more škoditi delavcu, ampak je tako stališče sprejela sodna praksa.
Sklep o prenehanju delovnega razmerja brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti delavcu v škodo, zato delavec pravočasno ugovarja tudi, če prekorači prekluzivni 15-dnevni rok iz 2. odst. 80. člena ZTPDR (ki ni podaljšljiv). Ta rok se namreč lahko nanaša le na primere, ko delodajalčev prvostopni sklep vsebuje tudi pravilni pravni pouk, saj je njegova obveznost, da takšen pravni pouk vnese tudi v sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato ima delavec pravico ugovarjati sklepu tudi po preteku tega roka, vendar le v okviru še razumnih rokov. Razumni rok za ugovor v predmetnem sporu je spoštovan, saj je tožnik vložil zahtevo za varstvo pravic 8.10.1996, o katerem pa tožena stranka ni odločila.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.