Jedro

Tožnik je znesek 10.293,97 EUR podaril toženki s katero sta živela v izvenzakonski skupnosti, kasneje pa v zakonski zvezi in tako sta kupila stanovanje, v katerem sta nato tudi živela. V primeru razveze zakonske zveze pa se večja darila, kar navedeni znesek zagotovo je, vračajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 560,85 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na vračilo darila ½ nepremičnine parc. št. 1.E, vpisane v vl. št. 874/19 k.o. X (točka I izreka sodbe), delno pa je ugodilo podrednemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 10.293,97 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2007 dalje do plačila, v presežku za znesek 6.564,65 EUR pa je zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe), odločilo pa je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti 2.772,89 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila toženka. V pritožbi najprej podaja ugovor aktivne legitimacije. Če bi bila kupnina plačana s strani L. K. bi to pomenilo, da je aktivno legitimiran le on. Nepojasnjeno ostaja, kako naj bi sredstva predstavljala darilo toženi stranki, ko pa jih slednja nikdar ni prejela. Sodišče je spregledalo, da sta pravdni stranki solidarna dolžnika za plačilo kupnine. Od toženke bi tožnik lahko karkoli terjal le na podlagi pravil o solidarnih dolžnikih, za kar pa ni postavil ustrezne trditvene podlage. Tožnik nikoli ni navedel na kakšen način je oče zaslužil in tudi prihranil znesek 48.812,00 DEM. Sodišče je zaslišalo L. K. v informativne namene in v posledici sodišče ne more šteti za dokazano, da je z delom v Nemčiji zaslužil toliko, da je ustvaril zatrjevane prihranke, ker ta dejstva niso vključena v tožnikovo trditveno podlago. V primeru ustrezne trditvene podlage bi tožnik lahko predlagal dokaz z izvedencem finančno ekonomske stroke. Pravdni stranki sta po prvem naroku predlagali izvedbo dokaza o dohodkih staršev pravdnih strank. Dokazna predloga pa nista substancirana ker ob predlogu ni bilo pojasnjeno, kateri sklop trditev se z njimi dokazuje. Tudi potrdilo nemškega pokojninskega zavarovanja je tožnik predložil prepozno, čemur je toženka ugovarjala že v postopku. Sicer pa listina ni pristna – nima žiga, ne podpisa. Tudi dokazna ocena je nepravilna, nelogična in nepopolna. Prvo sodišče je bilo izrazito naklonjeno tožniku. Toženki očita, da z vsako vlogo pove nekaj novega in je zato neverodostojna, po drugi strani pa spregleda navedbe tožnika, da je njegov oče v Nemčiji zaslužil 3.500,00 do 4.000,00 DEM mesečno, potrdilo nemškega pokojninskega sklada pa je vložil šele v ponovljenem postopku. Sodišče ni dosledno pri navedbah v točkah 17, 18 in 20 sodbe. Kriterij, da ni nič nenavadnega če se kdo točno ne spominja posameznih obrokov vendar to velja za obe, ne le za eno stranko. Toženka, njen oče in njena mati so izpovedali, da je toženka s strani očeta prejela 24.000,00 DEM a jim sodišče ne verjame, izpovedbam nasprotne stranke pa verjame. Težko je pojasniti, zakaj je bilo potrebno kupnino plačati v več obrokih. Verjetno je, da si je v treh mesecih denar izposodil pri prijateljih, kar pa je zmanjkalo do popolnega poplačila kupnine, pa je gospod V. najel posojilo. Pomembna ali celo ključna je okoliščina, ki jo je prvo sodišče prezrlo in sicer, da je L. K. delal v Nemčiji od leta 1992 do 1996. Denar za nakup svojega stanovanja si je poleg prihrankov sposodil pri bratu, ki mu je posojeno vrnil, preden je tožnik kupoval stanovanje. Denar mu je vračal dve leti in to 10.000,00 DEM, kar pove, koliko je v teh letih privarčeval. Sodišče šteje za bolj verjetno, da je tožnikov oče v Nemčiji zaslužil in privarčeval dvakrat višjo vsoto, kot starša toženke v 22 letih. Tožnikove navedbe sta potrdila njegova starša, toženkine pa njena starša. Ob odsotnosti drugih trditev in relevantnih dokazov bi sodišče moralo šteti, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, v posledici bi moralo zahtevek zavrniti. Glede na vsebinsko nepravilno odločitev je nepravilna tudi odmera stroškov. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Zavrača vse pritožbene navedbe toženke, pritrjuje sodišču prve stopnje in njegovi obrazložitvi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. Nedvomno gre v tem primeru za darilo, ki ga je L. K. dal svojemu sinu za nakup stanovanja. Sin (tožnik) pa je polovico podaril svoji ženi (toženki). Poleg podarjenega denarja je tožnik vzel tudi stanovanjski kredit, ki je bil odplačevan v času trajanja izvenzakonske skupnosti oziroma kasneje zakonske zveze, zato predstavlja skupno premoženje. S tako pridobljenimi sredstvi sta pravdni stranki kupili stanovanje in sicer vsak eno polovico. V takšnem deležu pa sta tudi vknjiženi v zemljiški knjigi. Ne drži pritožbena navedba da ni pojasnjeno, kako naj bi sredstva predstavljala darilo toženki, ko pa jih ta nikdar ni prejela. Denarja verjetno toženka fizično ni imela v rokah, je pa po plačilu kupnine postala solastnica do ½ stanovanja. Izročitev denarja – darila v roke ni pogoj za veljavnost darila (namesto denarja na roke je toženka postala solastnica stanovanja). Pritožbi tudi ni slediti ko pravi, da sta bili pravdni stranki solidarna dolžnika za plačilo celotne kupnine. Tudi če bi bili, za rešitev te zadeve odnos kupec - prodajalec ni relevanten. Zadeva obravnava pravni odnos med kupcema (bivšima zakoncema). Sodišče prve stopnje pa je pravilno izvajalo dokaze glede dohodkov oziroma prihodkov staršev pravdnih strank. Dokaz sta predlagali obe pravdni stranki, napačno pa je prvo sodišče pred izdajo sodbe, ki je bila s sklepom pritožbenega sodišča razveljavljena, izvedlo le dokaz s poizvedbami o dohodkih staršev toženke, ne pa tudi staršev tožnika, zato je v ponovljenem postopku sedaj pravilno upoštevalo tudi potrdilo nemškega pokojninskega zavarovanja o dohodkih tožnikovega očeta. Potrdilo je naslovljeno na očeta tožnika. Res nima štampiljke in ni podpisano, je pa napisano na obrazcu urada, ki je potrdilo izdalo. Tožnik je povedal da je predložil potrdilo kakršnega je prejel, tožena stranka pa (razen da potrdilo nima štampiljke in podpisa) ne pove, zakaj dvomi v njegovo pristnost. 6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvega sodišča ki jo je tudi jasno in prepričljivo utemeljilo. Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na to obrazložitev in jo povzema kot svojo. Drži kot pravi pritožba, da se ujemajo izpovedi tožnika in njegovih staršev, prav tako pa tudi izpovedi toženke in njenih staršev, med seboj pa se te izpovedi izključujejo. Prvo sodišče je povedalo zakaj verjame izpovedbam tožnika in ne toženke. Kot povedano, pritožbeno sodišče temu sledi, saj so izpovedi tožnika potrjene tudi z listinskimi dokazi, nasprotno pa toženka svoje izpovedbe dokazuje le s svojim zaslišanjem in zaslišanjem staršev. Izpovedi slednjih pa niso potrjene z nobenim drugim dokazom. Pritožba očita sodbi, da v točkah 17, 18 in 20 ni dosledna, nakar pravi, da bi moral kriterij, da ni nič nenavadnega, če se kdo točno ne spominja posameznih obrokov, veljati za obe stranki. Pritožbeno sodišče očitane nedoslednosti ne vidi. Iz obrazložitve izhaja, da so bili tožnik in njegova starša prisotni, ko so zaarali stanovanje in se tudi dogovorili za višino kupnine in način plačila (4 obroki – zadnji obrok je posojilo za mlade družine). Dogovor o obročnem plačilu visokega zneska ni neobičajen, prej je tak način plačila običajen. Starša tožnika sta povedala koliko denarja skupaj sta podarila sinu in to se je ujemalo s trditvami in dokazi, ki so trditve potrjevale. Oče toženke je povedal, da sicer ne ve koliko je znašala kupnina, da pa so dali za stanovanje polovico oz. 24.000,00 DEM (kupnina je znašala 80.000,00 DEM). Da sta starša toženke razpolagala s tako vsoto denarja pa ni bilo podano nobenih trditev in dokazov. Delnice, ki jih je imel toženkin oče pa so bile prodane več kot eno leto pred nakupom stanovanja, ko se o nakupu še ni govorilo, vrednostno pa niso dosegle niti 3.000,00 DEM. Stvar dokazne ocene je, komu sodišče bolj verjame. Utemeljeno je sodišče bolj verjelo tožeči stranki. Pritožbeno sodišče po povedanem ne dvomi, da je tožnik zatrjevani znesek (48.812,00 DEM oz. 20.587,94 EUR) prejel kot darilo od očeta, ki je denar zaslužil z večletnim delom v Nemčiji, nekaj pa si je tudi izposodil. Tožnik je polovico tega zneska (10.293,97 EUR) podaril toženki s katero sta živela v izvenzakonski skupnosti, kasneje pa v zakonski zvezi in tako sta kupila stanovanje v U.,v katerem sta nato tudi živela. V primeru razveze zakonske zveze pa se večja darila, kar navedeni znesek zagotovo je, vračajo (drugi odstavek 84. člena ZZZDR).

7. V posledici odločitve prvega sodišča ki jo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče, je pravilna tudi odločitev glede stroškov postopka.

8. Pritožba toženke ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V posledici neuspeha s pritožbo tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

9. Tožnik je podal odgovor na pritožbo in obenem priglasil stroške, ki so mu v zvezi s tem nastali. Pritožbeno sodišče mu je priznalo stroške v višini 560,85 EUR. To so stroški sodne takse v znesku 111,40 EUR, sestave vloge in prejema odločbe ter končnega poročila stranki, 2% pavšal in 20% DDV, vse v skupnem znesku, 449,45 EUR.