Jedro

Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, ter glede na povzete relevantne določbe zadevne pogodbe, se zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki od 21. 8. 2015 dalje ni bila več samozaposlena za polni delovni čas, dolžna tožeči stranki povrniti sorazmeren del prejete subvencije za samozaposlitev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, izkaže kot pravilen.

Pritožbene navedbe, da omenjeni spor ni spor majhne vrednosti, ker naj bi bila odločilna vrednost celotne zadevne pogodbe - t. j. 5.000,00 EUR, niso utemeljene. Tožeča stranka namreč ne zahteva vrnitve celotne izplačane subvencije, pač pa le njen sorazmeren del, in sicer 700,34 EUR. Skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP pa so v gospodarskih sporih spori majhne vrednosti tisti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato zadevni postopek pravilno vodilo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 25787/2017 z dne 27. 3. 2017 v 1. in 3. odstavku izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da v 8 dneh tožeči stranki plača znesek 700,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2015 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 58,00 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka zahteva od tožene povrnitev sorazmernega dela prejete subvencije za samozaposlitev (t. j. 700,34 EUR), ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti po Pogodbi o dodelitvi subvencije za samozaposlitev št. 000 z dne 3. 1. 2014 (v nadaljevanju pogodba) - po določilih te bi morala samozaposlitev tožene stranke za polni delovni čas trajati neprekinjeno najmanj dve leti (24 mesecev), in sicer od 2. 12. 2013 do 1. 12. 2015, dejansko pa je trajala od 2. 12. 2013 do 20. 8. 2015 (20 mesecev in 19 dni).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili zadevno pogodbo o dodelitvi subvencije za samozaposlitev (priloga A2 spisa). Z navedeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo sredstva v obliki subvencije za samozaposlitev v enkratnem znesku 5.000,00 EUR nakazala toženki v roku 120 dni od prejetja popolnega zahtevka za izplačilo subvencije (3. in 6. člen pogodbe), toženka pa se je zavezala, da bo neprekinjeno samozaposlena za polni delovni čas dve leti, in sicer od 2.12.2013 do 1. 12. 2015 (4. in 5. člen pogodbe). V 1. odstavku 2. člena pogodbe je določeno, da je predmet pogodbe sofinanciranje samozaposlitve udeleženca (t. j. tožene stranke) ter ohranitev samozaposlitve neprekinjeno najmanj dve leti, kar predstavlja projekt. Po 2. odstavku istega člena pogodbe se za samozaposlitev šteje samozaposlitev udeleženca za polni delovni čas (razen invalidov, ki se samozaposlijo za delovni čas v skladu z izdano odločbo o invalidnosti) kot samostojni podjetnik posameznik (šifra zavarovalne podlage 005) ali kot poslovodna oseba oziroma direktor v lastniški ali solastniški gospodarski družbi (šifra zavarovalne podlage 040). V 3. odstavku navedenega člena pa je določeno, da se za prenehanje samozaposlitve, subvencionirane s to pogodbo, med drugim šteje tudi sprememba - zmanjšanje polnega delovnega časa oziroma delovnega časa, določenega z odločbo o invalidnosti, razen v primeru izdaje odločbe, s katero se staršem priznava pravica do krajšega delovnega časa po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke. V skladu s 1. odstavkom 8. člena pogodbe so sredstva, izplačana na podlagi te pogodbe, namenjena spodbujanju podjetništva v obliki subvencij za samozaposlitev. 2. odstavek 8. člena pogodbe nadalje določa, da je namen dosežen, če je bila samozaposlitev ohranjena najmanj dve leti. V skladu s 3. odstavkom navedenega člena se za nenamensko porabo sredstev med drugim šteje tudi, če se zmanjša polni delovni čas samozaposlitve oziroma delovni čas, določen s pogodbo o invalidnosti, razen v primeru izdaje odločbe, s katero se staršem priznava pravica do krajšega delovnega časa po zakonu, ki ureja starševsko varstvo in družinske prejemke. V 4. odstavku istega člena je nadalje določeno, da če Zavod (t. j. tožeča stranka) ugotovi nenamensko porabo sredstev iz te pogodbe, se z dnem te ugotovitve pogodba šteje za razvezano, do udeleženca pa se vzpostavi terjatev - v primeru, ko se zmanjša polni delovni čas samozaposlitve, je udeleženec dolžan vrniti sorazmeren del prejetih sredstev v znesku 208,33 EUR za vsak manjkajoči mesec pogodbeno dogovorjene ohranitve samozaposlitve oziroma 6,85 EUR za vsak manjkajoči dan v posameznem mesecu. Udeleženec je dolžan ta sredstva povrniti v roku 30 dni od pisne zahteve Zavoda skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dneva zamude do dneva vračila (5. odstavek 8. člena pogodbe).

8. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila in toženki dne 26. 2. 2014 nakazala 5.000,00 EUR. Ugotovilo je tudi, da je bila toženka samozaposlena s polnim delovnim časom kot samostojna podjetnica od 2. 12. 2013 do 20. 8. 2015, od 21. 8. 2015 dalje (do 17. 11. 2016) pa je toženka delo kot samostojna podjetnica opravljala s polovičnim delovnim časom (20 ur tedensko), s polovičnim delovnim časom pa se je zaposlila v svoji gospodarski družbi T. d. o. o., vendar ne kot poslovodna oseba oziroma direktor, pač pa kot oseba v delovnem razmerju, in sicer kot natakar.

9. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP), ter glede na povzete relevantne določbe zadevne pogodbe, se zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ki od 21.8.2015 dalje ni bila več samozaposlena za polni delovni čas (kot samostojni podjetnik posameznik ali kot poslovodna oseba oziroma direktor v lastniški ali solastniški gospodarski družbi), dolžna tožeči stranki povrniti sorazmeren del prejete subvencije za samozaposlitev (t. j. 700,34 EUR1) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi2, izkaže kot pravilen.

10. Pritožbene navedbe, da omenjeni spor ni spor majhne vrednosti, ker naj bi bila odločilna vrednost celotne zadevne pogodbe - t. j. 5.000,00 EUR, niso utemeljene. Tožeča stranka namreč ne zahteva vrnitve celotne izplačane subvencije, pač pa le njen sorazmeren del, in sicer 700,34 EUR. Skladno s 1. odstavkom 495. člena ZPP pa so v gospodarskih sporih spori majhne vrednosti tisti, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zato zadevni postopek pravilno vodilo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (442. od 458. člen ZPP).

11. Tožena stranka v pritožbi ne konkretizira svojih očitkov, da ji v postopku v sporu majhne vrednosti ni bilo omogočeno dokazovanje dejanskega stanja, da tožeča stranka ni imela osnove za odpoved zadevne pogodbe. Tako se do teh pritožbenih očitkov niti ni mogoče opredeliti. Pritožbeno sodišče le dodaja, da čeprav se zadevni spor vodi po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti, je imela tožena stranka možnost dokazovati neutemeljenost tožničinega zahtevka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter nato še v prvi pripravljalni vlogi, v drugi pripravljalni vlogi pa je lahko odgovorila še na navedbe tožeče stranke iz njene druge pripravljalne vloge3, prav tako pa je sodišče prve stopnje v navedeni zadevi opravilo tudi narok za glavno obravnavo. Vendar, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (na to ugotovitev pa je pritožbeno sodišče vezano skladno s 1. odstavkom 458. člena ZPP), tožena stranka dokaznega bremena, da bi bila od 21. 8. 2015 do 1. 12. 2015 za polovični delovni čas samozaposlena kot samostojna podjetnica, za polovični delovni čas pa kot kot direktor oziroma poslovodna oseba v svoji družbi T. d. o. o., ni zmogla.

12. Ne držijo pritožbeni očitki, da se je sodišče prve stopnje oprlo na tožničine navedbe iz njene (nedopustne) tretje pripravljalne vloge z dne 20. 10. 2017 (list. št. 34). Sodišče prve stopnje namreč dejstev in dokazov iz navedene vloge tožeče stranke skladno 453. členom ZPP ni upoštevalo (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 12. 11. 2018 na list. št. 51 spisa ter 6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je tožeča stranka že v svoji prvi pripravljalni vlogi trdila, da tožena stranka od 20. 8. 2015 do 1. 12. 2015 ni bila samozaposlena za polni delovni čas. Navedbe, da tožena stranka od 20. 8. 2015 do 1. 12. 2015 ni bila samozaposlena (za polovični delovni čas) v svoji družbi T. d. o. o. kot poslovodna oseba oziroma direktor, pač pa je bila zaposlena kot natakar, kar skladno s pogodbo ne šteje kot samozaposlitev, pa je tožeča stranka podala v svoji drugi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na navedbe tožene stranke (iz njene prve pripravljalne vloge), da naj bi bila od 20. 8. 2015 do 16. 11. 2016 za 20 ur tedensko samozaposlena kot direktor svojega podjetja (T. d. o. o.). Omenjene navedbe je torej tožeča stranka podala že v vlogah iz 452. člena ZPP (t. j. v prvi in drugi pripravljalni vlogi), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

13. S pritožbenimi navedbami o spoštovanju zadevne pogodbe tožena stranka izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa, kot je bilo že obrazloženo, v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

14. Pritožbene navedbe v smeri zmote oziroma prevare pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi se povprečno skrbna pogodbena stranka z določili pogodbe seznanila in se o njih poučila, preden bi pogodbo podpisala (6. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Četudi pa bi se izkazalo, da je tožena stranka zadevno pogodbo sklenila v zmoti (oziroma da bi le-to povzročila tožeča stranka), to ne bi pomenilo, da lahko tožena stranka obdrži, kar je s pogodbo prejela. V primeru razveljavitve pogodbe zaradi zmote ali prevare (ki se uveljavlja s posebno tožbo), mora namreč vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela (96. člen OZ).4

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Tožena stranka od 21. 8. 2015 dalje ni bila več samozaposlena za polni delovni čas, kar je 3 mesece in 11 dni manj od pogodbeno dogovorjene ohranitve samozaposlitve 24 mesecev. 208,33 EUR x 3 mesece + 6,85 EUR x 11 dni = 700,34 EUR. 2 Trditev tožeče stranke o zapadlosti zadevne terjatve tožena stranka ni obrazloženo prerekala (2. odstavek 214. člena ZPP). 3 V konkretni zadevi, ko se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, imata pravdni stranki možnost, da po ugovoru proti izdanemu sklepu o izvršbi, vsaka od njiju še v eni pripravljalni vlogi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, nato pa v nadaljnji pripravljalni vlogi odgovarja še na navedbe nasprotne stranke (smiselno 452. člen ZPP ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1807/2008 z dne 24. 9. 2008 in opr. št. II Cpg 293/2017 z dne 14. 6. 2017). 4 Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 833/2017 z dne 11. 10. 2017.