Jedro

Ker je bila v skladu s 6. odstavkom 170. člena ZKP obtožnica vložena brez preiskave, obsojenec ni podal zagovora pred preiskovalnim sodnikom ampak šele na glavni obravnavi v navzočnosti svojega zagovornika, s čimer njegova pravica do obrambe ni bila prekršena.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 100.000 (stotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega M.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Izreklo mu je kazen eno leto zapora, mu na podlagi določb 95. in 96. člena KZ odvzelo premoženjsko korist v znesku 286.792 SIT ter mu po določbi 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obtoženca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 2.1.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz 1., 2. in 3. točke 420. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da razveljavi pravnomočno sodbo ter da odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 19.1.2005, predlaga, da se ta kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Kršitve kazenskega zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti: Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli sodišče prve in druge stopnje, predvsem glede ugotovitve, da je bil prav obsojenec oseba, ki je v noči od 7. na 8. april 2002 z vlomom prišel v trgovino in gostinski lokal v S., kjer je vzel in si prilastil blago v vrednosti 286.792 SIT. Po vsebini te navedbe predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa, kot to v zahtevi navaja obsojenec, kršitve kazenskega zakona. S tem, ko obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče z obsodilno sodbo prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (2. točka 372. člena ZKP) in v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (3. točka 372. člena ZKP), ker je obsodilno oprlo na najdeno sled njegove krvi (DNK) v toaletnem prostoru za osebje v trgovini, ne da bi sledilo njegovemu zagovoru, kako naj bi se njegova krvna sled tam znašla in da so vsa ostala dejstva in dokazi, na katere se pravnomočna sodba opira, nesprejemljivi in jim sodišče ne bi smelo slediti in upoštevati, obsojenec ne uveljavlja navedenih kršitev kazenskega zakona, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

III. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva: Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prekršilo določbe 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. S tem v zvezi navaja, da je sodišče sicer rešilo predmet obtožbe, vendar nepopolno. Sodba se ne bi smela opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave predvsem zato, ker ni skladno z izpovedbami prič M.H. in D.H. glede mesta najdbe krvne sledi; njegova kri v lokalu pa je bila najdena zato, ker se je porezal, ko je neki starejši ženski z rdečim avtom znamke "Š." pomagal prenesti zaboj steklenic v trgovino in zaradi česar ga je prodajalka D.H. napotila v toaletni prostor, da si spere kri, čemur pa sodišče ni sledilo.

Te obsojenčeve navedbe, ki se po vsebini ne razlikujejo od pritožbenih navedb obsojenčevih zagovornikov v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in na katere je že sodišče druge stopnje tudi obširno odgovorilo in jih utemeljeno zavrnilo (stran 2, 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje), pa po vsebini ne predstavljajo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

IV. Obsojenec v zahtevi tudi navaja, da v tej zadevi "ni bil niti zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, da bi lahko podal svoj zagovor v predkazenskem postopku". Kolikor s tem obsojenec nakazuje, da mu je bila na ta način kršena pravica do obrambe (in nakazuje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 420. člena ZKP), njegovim navedbam ni moč pritrditi.

Po določbi 6. odstavka 170. člena ZKP sme državni tožilec vložiti obtožnico tudi brez preiskave, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen zapora do osmih let in če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo. Državno tožilstvo je zoper obsojenca dne 12.6.2003 vložilo obtožnico brez preiskave na podlagi določbe 6. odstavka 170. člena ZKP, ker je ob izpolnjenem formalnem pogoju (za kaznivo dejanje velike tatvine je po določbi 1. odstavka 212. člena KZ predpisna kazen zapora do petih let) ocenilo, da dajejo zbrani podatki dovolj podlage za obtožbo. Ker je bila vložena obtožnica brez preiskave skladno z določbami Zakona o kazenskem postopku, obsojenec tudi ni podal zagovora pred preiskovalnim sodnikom, temveč je zagovor podal šele na glavni obravnavi dne 30.3.2004 v navzočnosti svojega zagovornika, s tem njegova pravica do obrambe v ničemer ni bila prekršena.

V. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na to tudi ni razloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe (4. odstavek 423. člena ZKP).

VI. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.