Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgolj očitek, da je tožnik predložil toženi stranki lažne podatke o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela, ni zadosti konkretiziran, da bi bila odpoved zadosti določna.

Tožena stranka je šele v sodnem postopku vsebinsko opredelila odpovedni razlog, kar je prepozno. Ta pomanjkljivost vpliva na zakonitost izredne odpovedi, ne glede na to, ali delavec lahko glede na okoliščine, v katerih je prišlo do odpovedi, morebiti sklepa, kaj je imel delodajalec v mislih kot razlog za izredno odpoved. Te pomanjkljivosti ni mogoče sanirati niti z opredelitvijo in dokazovanjem naknadno konkretno opredeljenega odpovednega razloga v sodnem postopku, torej v predmetni zadevi z naknadnimi navedbami, za katere lažne podatke o izpolnjevanju katerih pogojev za opravljanje dela je šlo.

Skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor. Tega tožena stranka ni storila. Ob izostanku pisne seznanitve tožnika z očitanimi kršitvami tudi v primeru, da bi prišlo do razgovora med tožnikom in direktorico tožene stranke, ne bi bilo mogoče šteti, da je tožena stranka kot delodajalec izpolnila svojo obveznost delavcu omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo. Že zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe postopek za plačilo 10.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ustavi. Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 8. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 8. 8. 2016 ni prenehalo in je trajalo do 29. 12. 2016 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnika za obdobje od 9. 8. 2016 do 29. 12. 2016 prijaviti v matično evidenco in mu za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti obračunati nadomestilo plače, in sicer za čas od 9. 8. 2016 do 31. 8. 2016 v višini bruto nadomestila plače za začasno odsotnost z dela zaradi bolezni, ki ni povezana z delom, odvesti davke in prispevke ter mu nato izplačati neto znesek, zmanjšan za 487,33 EUR in za čas od 1. 9. 2016 do 7. 9. 2016, zmanjšan za 107,51 EUR; za čas od 8. 9. 2016 do 1. 12. 2016 obračunati nadomestilo plače 2.201,90 EUR bruto mesečno in od 1. 12. 2016 do 29. 12. 2016 v višini 1.901,90 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoče neto zneske, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; za čas od 9. 8. 2016 do 29. 12. 2016 pa mu obračunati in izplačati pripadajoče dodatke k osnovni plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter obračunati in izplačati vse druge dajatve iz delovnega razmerja (sorazmerni del regresa za letni dopust) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače (višja nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter denarno povračilo namesto reintegracije v višini 11.009,50 EUR) je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper I., II. in III. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da je odpovedni razlog jasno zapisan in utemeljen. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 174/2009 z dne 28. 10. 2009, iz katere izhaja, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, ker delodajalec v njej ni obširneje obrazložil razlogov, zakaj delavec ni uspešno opravil poskusnega dela, saj zakon ne predvideva, da bi moral obširneje obrazložiti razloge, zakaj delavec ni uspešno opravil poskusnega dela, temveč to po vsebini presoja sodišče ob presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da bi moralo to stališče po načelu a simili ad simile upoštevati v predmetni zadevi in šteti, da toženi stranki ni bilo treba podrobneje obrazložiti odpovednega razloga (da je tožnik predložil lažne podatke o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela), torej ji ni bilo treba navajati, točno katere podatke naj bi predložil kot lažne, temveč je to v primeru spora stvar sodnega postopka. Trdi, da ima izredna odpoved vse bistvene sestavine po ZDR-1, zato je zakonita. Nadalje navaja, da jo je sodišče prve stopnje očitno lahko vsebinsko presodilo, saj je v 11. točki obrazložitve sodbe zaključilo, da je tožnik toženo stranko ves čas od razgovora za delo do prenehanja delovnega razmerja zavajal. Glede na to so po njenem mnenju razlogi v sodbi v medsebojnem nasprotju in v nasprotju z izrekom sodbe, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odpoved nima dovolj obrazloženega razloga za odpoved in je zato nezakonita, po drugi strani pa je ugotovilo, da je tožnik predložil lažne podatke o prijavi na delovno mesto in toženo stranko ves čas zavajal. Nadalje nasprotuje zaključku, da tožniku ni omogočila zagovora. Trdi, da je razlog za izredno odpoved jasno naveden v odpovedi in ni sporen, saj tožnik v tožbi navaja, da mu je tožena stranka dala odpoved, ker je zamolčal lastništvo v družbi A. d. o. o., zaradi česar mu ne more več zaupati. Pove, da je direktorica tožene stranke tožnika večkrat (30-krat) pozvala k obrazložitvi spornih okoliščin glede njegove "zaposlitve" pri B. d. o. o. in njegovega statusa v družbi A. d. o. o., pa tega ni storil. Meni, da mu je s tem nedvomno večkrat omogočila zagovor pred podajo izredne odpovedi, zato so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami v spisu (zapisnikom o zaslišanju direktorice tožene stranke in pisne izjave priče C.C.). Nasprotuje tudi zaključku, da narava kršitve ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovora ne omogoči. Trdi, da ne gre za vprašanje narave kršitve, ki naj bi predstavljala okoliščino, zaradi katere tožniku zagovora ne bi bilo treba omogočiti, temveč za vprašanje, ali mu je tožena stranka dala priložnost izjasniti se o okoliščinah, zaradi katerim mu je podala izredno odpoved. Sklicuje se na to, da mu je takšno možnost dala večkrat, kar potrjujejo vsi dokazi, ter da je tudi sam na zaslišanju izpovedal, da je od njega zahtevala pojasnilo glede lastništva in statusa direktorja v družbi A. d. o. o. Meni, da glede na to od nje ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi mu takšen zagovor omogočila še enkrat. Meni, da ozko razlaganje zakonskih določil o izpolnjenosti formalnih pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru glede na specifične okoliščine primera ni ustavno skladno in krši načelo sorazmernosti. Zaradi navedenega zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, pritožbeno sodišče pa je njeno pravilnost lahko preizkusilo. Kolikor tožena stranka to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, pa to pomeni pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava.

7. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni niti v zvezi z izpovedjo direktorice tožene stranke niti v zvezi s pisno izjavo priče C.C.. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožena stranka v resnici nasprotuje zavzetemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje v zvezi s tem, kdaj je delavcu omogočen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma kdaj je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovora ne omogoči. Do tega se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem, da tožniku ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi mu moral biti, niti ni mogoče govoriti o kršitvi načela sorazmernosti, ki ga pritožba pavšalno uveljavlja.

9. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Pravilno je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, - ker njena vsebina ni dovolj določna, saj ne vsebuje vsebinsko konkretiziranih očitkov - navedb o tem, katere lažne podatke naj bi tožnik predložil toženi stranki in v zvezi s katerimi pogoji za opravljanje dela in - ker tožena stranka tožnika pred podajo izredne odpovedi ni vabila na zagovor s pisno obdolžitvijo, prav tako pa tudi niso podane okoliščine, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor.

10. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka ustrezno vsebinsko konkretizirala očitke tožniku v odpovedi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zgolj očitek, da je tožnik predložil toženi stranki lažne podatke o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela, ni zadosti konkretiziran, da bi bila odpoved zadosti določna. Pritožbeno sodišče dodaja, da gre pri navedenem očitku le za prepis zakonskega teksta, kar že pojmovno ne more biti zadosti vsebinsko opredeljen očitek - ta mora biti opredeljen na tak način, da je jasna konkretna vsebina očitka - v konkretnem primeru bi torej moralo biti že iz same odpovedi (in pred tem iz pisne obdolžitve pred odpovedjo) razvidno, kateri podatki, ki jih je tožnik predložil toženi stranki, so bili lažni, in na izpolnjevanje katerega pogoja za opravljanje dela so se nanašali. Bistvo odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je namreč, da je delavec delodajalca zavajal, da izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta, tako da ga je ta izbral, čeprav jih dejansko sploh ni izpolnjeval ali pa jih je izpolnjeval bistveno slabše od drugih kandidatov (prim. I. Robnik v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 655). Sklicevanje tožene stranke na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 174/2009 je neutemeljeno, saj gre za povsem drugačno pravno situacijo - za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Zavzemanje tožene stranke za analogno uporabo stališč iz navedene sodbe tako ni utemeljeno, ob tem pa je treba še dodati, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni obvezni pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. – ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega primera ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

11. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka šele v sodnem postopku vsebinsko opredelila odpovedni razlog, kar je prepozno. Ta pomanjkljivost vpliva na zakonitost izredne odpovedi, ne glede na to, ali delavec lahko glede na okoliščine, v katerih je prišlo do odpovedi, morebiti sklepa, kaj je imel delodajalec v mislih kot razlog za izredno odpoved. Te pomanjkljivosti ni mogoče sanirati niti z opredelitvijo in dokazovanjem naknadno konkretno opredeljenega odpovednega razloga v sodnem postopku, torej v predmetni zadevi z naknadnimi navedbami, za katere lažne podatke o izpolnjevanju katerih pogojev za opravljanje dela je šlo. Tudi sicer pa se je v sodnem postopku izkazalo, da tožena stranka tožniku dejansko ne očita, da bi ji predložil lažne podatke o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela. Iz njenih trditev izhaja, da mu ne očita neizpolnjevanja katerega izmed pogojev za opravljanje dela, pač pa, da ji je prikrival podatek o lastništvu oziroma svojem statusu direktorja v konkurenčni družbi A. d. o. o. To pa predstavlja nedopustno širjenje odpovednega razloga v sodnem postopku.

12. V predmetni zadevi je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilna že na podlagi ugotovitve, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se sicer zavzema za to, da bi se njeni večkratni pozivi tožniku, naj pojasni, ali je bil zaposlen v družbi B. d. o. o., oziroma svoje razmerje do družbe A. d. o. o., šteli za izpolnitev njene obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Skladno s to določbo je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec dolžan delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor. Tega tožena stranka ni storila. Ob izostanku pisne seznanitve tožnika z očitanimi kršitvami tudi v primeru, da bi prišlo do razgovora med tožnikom in direktorico tožene stranke, ne bi bilo mogoče šteti, da je tožena stranka kot delodajalec izpolnila svojo obveznost delavcu omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo. Že zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita, njeno zavzemanje zato, da bi se pozivi k obrazložitvi spornih okoliščin šteli kot zagovor, pa pravno zgrešeno.

13. Prav tako v predmetni zadevi tožena stranka ni zatrjevala in dokazala obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Res je, da pravica do zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni absolutna, vendar pa je treba izjemo od pravila obveznega zagovora pred izredno odpovedjo tolmačiti restriktivno. Pravna teorija primere okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, deli v dve skupini. Prva je skupina primerov, ko je delodajalec delavcu poskušal omogočiti zagovor, pa do tega ni prišlo iz razlogov na delavčevi strani (odklonitev zagovora ali neodziv na vabilo na zagovor brez ustreznega opravičila), druga pa skupina primerov, ko delavec že apriorno ne bi mogel vplivati na delodajalčevo odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. I. Robnik v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 493-495). V predmetni zadevi tožena stranka ni zatrjevala in dokazala nobenega pravno upoštevanega razloga za to, da ji ne bi bilo treba tožniku omogočiti zagovora. Tožnika namreč na zagovor sploh ni na ustrezen način vabila, saj mu ni vročila pisne seznanitve z očitanimi kršitvami niti mu ni omogočila zagovora v razumnem roku. Glede na to razlog za neizvedbo zagovora ni na strani tožnika, pač pa na strani tožene stranke. Prav tako ne gre za situacijo, v kateri tožnik ne bi mogel vplivati na odločitev, da mu tožena stranka poda odpoved, kar izhaja tudi iz trditev tožene stranke, da ga je ves čas (ustno oziroma neformalno) pozivala k temu, naj ji pojasni določene okoliščine v zvezi z njegovimi preteklimi zaposlitvami oziroma delovanjem.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1) in z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).