Jedro

Le dejstvo, da je delavec v disciplinskem postopku ali kasneje v sodnem postopku oproščen, še ne pomeni, da je bil suspenz nezakonit. Zakonitost sklepa o suspenzu se presoja po pogojih, ki morajo biti izpolnjeni zanj v času izdaje sklepa, kot to izhaja iz 95. člena ZDR. Za zakonitost suspenza niso pomembne okoliščine, ki se ugotovijo med disciplinskim postopkom oz. ob zaključku disciplinskega postopka, temveč le razlogi, ki narekujejo odstranitev delavca, takrat ko do te pride.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu 1. točke izreka in sicer v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o razveljavitvi sklepa tožene stranke o začasni odstranitvi tožnice z dela z dne 10.12.2001 in razveljavitvi drugostopenjskega sklepa tožene stranke v delu odločitve glede suspenza tožnice z dne 25.1.2002 razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep poslovodnega organa tožene stranke o začasni odstranitvi tožnice z dela z dne 10.12.2001, sklep poslovodnega organa o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 11.12.2001 in dokončni sklep drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 25.1.2002, s katerim sta bila zavrnjena ugovora tožnice zoper sklep o suspenzu in sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25.1.2001, temveč ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji izplača pripadajočo plačo, kot če bi delala in sicer od 25.1.2002 dalje, razen za čas od 9.9.2002 do 9.11.2002, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter davki in prispevki, vpisom delovne dobe v delovno knjižico od 25.1.2002 do 9.9.2002 ter od 9.11.2002 dalje in stroški postopka v višini 96.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2002 do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zavrnitev zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo navedbam tožnice in kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje pomočnika direktorja tožene stranke BS in NH. Tožena stranka se sprašuje ali se je sodišče prve stopnje vprašalo, kaj je sploh dolžnost in odgovornost prodajalca, če ne prav to, da proda blago in da poskrbi za denar od prodanega blaga. Priči, ki jih je predlagala, bi lahko pojasnili prav ta vidik poslovanja in odgovornosti, ne le poslovodje, temveč vsake prodajalke. V kolikor bi držale ugotovitve sodišča, prodajalka ni odgovorna za nič in ji je lahko prav vseeno, komu in kdaj bo predala denarni izkupiček, če sploh kdaj. Sodišče prve stopnje se je tudi zgrešeno ukvarjalo s transportom inkasa ob zaključku dneva, saj tožena stranka ne očita tožnici, da ni odnesla denarja v nočni trezor, temveč ji očita malomarno in neodgovorno ravnanje z inkasom z dne 8.10.2001, kar je v posledici pripeljalo do tega, da je le-ta izginil. Kolikor bi tožnica poskrbela za inkaso, le-ta ne bi mogel kar izginiti. Ne more se strinjati tudi z ugotovitvami sodišča, da je inkaso vzel nekdo tretji in da je za to kriva tudi lega blagajniškega pulta, dejstvo, da v trgovini ni železne blagajne in da tožena stranka za odnašanje inkasa ni pooblastila varnostne agencije. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opredelila večje škode v vrednosti 50.000,00 SIT, saj to izhaja iz 3. odst. 9. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti z dne 1.1.2001. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba se sicer sklicuje na vse tri pritožbene razloge, vendar konkretno opredeljuje le pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko konkretnejših navedb o bistvenih kršitvah določb postopka ni mogoče zaslediti. Zato je na bistvene kršitve določb postopka, ki so opredeljene v 2. odst. 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, sicer pa je po uradni dolžnosti preizkušalo tudi pravilno uporabo materialnega prava, tudi izven konkretnih navedb iz pritožbe. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja bistvenih kršitev določb postopka, iz razlogov po uradni dolžnosti pa ugotavlja nepravilno uporabo materialnega prava le pri odločitvi sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa tožene stranke o suspenzu tožnice z dne 10.12.2001 in drugostopenjskega sklepa, v delu, v katerem se ta nanaša na zavrnitev ugovora tožnice zoper prvostopenjski sklep o suspenzu.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo zakonitosti sklepa o suspenzu zaključilo, da tožnica ni odgovorna za hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, prav zaradi tega pa je razveljavilo tudi sklepa tožene stranke o začasni odstranitvi tožnice z dela. Takšno razlogovanje ni utemeljeno, saj le dejstvo, da je delavec v disciplinskem postopku ali kasneje sodnem postopku oproščen, še ne pomeni, da je bil suspenz nezakonit. Zakonitost sklepa o suspenzu se presoja po pogojih, ki morajo biti izpolnjeni zanj v času izdaje sklepa, kot to izhaja iz 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93). V času začasne odstranitve delavca z delovnega mesta oz. iz organizacije delavec in delodajalec ne vesta točno, kako se bo zaključil disciplinski postopek zoper delavca, zaradi česar za zakonitost suspenza niso pomembne okoliščine, ki se ugotovijo med disciplinskim postopkom oz. ob zaključku disciplinskega postopka, temveč le razlogi, ki narekujejo odstranitev delavca, takrat ko do te pride. Zaključek disciplinskega postopka lahko vpliva le na pravico delavca do izplačila razlike do polnega zneska plače, ki bi ga dobil, če bi bil na delu (98. člen ZDR). Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je torej neutemeljeno, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa sodišče ni ugotavljalo oz. se ni opredelilo do tega ali so v času suspendiranja tožnice dejansko obstajali razlogi za začasno odstranitev v skladu z 95. členom ZDR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ta odločitev sicer v ničemer ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti disciplinskih odločb, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, pravicah tožnice iz delovnega razmerja in stroških postopka.

Pritožba v ostalem delu ni utemeljena. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je zgrešeno ukvarjalo s prenosom inkasa ob zaključku dneva, ker naj tožena stranka ne bi očitala tožnici, da ni odnesla denarja v nočni trezor, temveč ji je očitala malomarno in neodgovorno ravnanje z inkasom z dne 8.10.2001. Navedene pritožbene trditve ne držijo, saj ne izhajajo iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka z dne 26.11.2001 in obeh izpodbijanih sklepov z dne 11.12.2001 in 25.1.2002. Zoper tožnico je bil uveden disciplinski postopek, ker naj ne bi izpolnjevala, oz. je nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevala delovne in druge obveznosti in povzročila večjo škodo, "s tem, ko dne

8.10.2001 po zaključku blagajne, ob zaključku delovnega časa, ni na nočni trezor položila gotovine - inkasa od dne 8.10.2001, čeprav je vedela, da to mora storiti". Disciplinski postopek je bil torej uveden zoper tožnico le zaradi tega, ker inkasa trgovine z dne 8.10.2001 ni prenesla in položila v nočni trezor. Enako izhaja tudi iz izreka prvostopenjskega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, s tem, da poleg besedila iz zahteve sklep dodatno navaja tudi, da je tožnica ta "inkaso pustila v trgovini na Igriški ter dne 10.10.2001 sporočila na sedež družbe, da je gotovina, inkaso z dne 8.10.2001 izginil". Iz besedila zahteve za uvedbo disciplinskega postopka in prvostopnega disciplinskega sklepa torej izhaja očitek disciplinske kršitve zaradi tega, ker tožnica ob zaključku delovnega časa na nočnem trezorju ni položila gotovine in za kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ni bila tožničina dolžnost ter da sploh ni imela pooblastil za polaganje gotovine.

Tudi dodatnega besedila v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu (izven zahteve, kar ni pravilno), da je tožnica gotovino oz. inkaso pustila v trgovini, ni mogoče tolmačiti tako, kot to navaja tožena stranka v pritožbi in sicer, da bi iz tega izhajalo njeno malomarno in neodgovorno ravnanje z inkasom z dne 8.10.2001, saj iz navedenega dodatnega dejanskega opisa kršitve v izpodbijanem sklepu to ni razvidno. Tožena stranka tožnice ni spoznala za odgovorne, da je z inkasom malomarno ravnala prav zato, ker ga je pustila v predalu pulta, ki sicer ni bil zaklenjen in da je prav v tem njenem dejanju mogoče ugotoviti znake disciplinske kršitve neizpolnjevanja ter nevestnega, nepravočasnega in malomarnega izpolnjevanja delovnih in drugih obveznosti. Takšen dejanski opis iz zahteve in izpodbijanega sklepa enostavno ne izhaja.

Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da se ne more strinjati z ugotovitvami sodišča, da je inkaso lahko vzela tretja oseba. To za konkretno presojo ni niti pomembno. Tožnici namreč v disciplinskem postopku ni bilo očitano in ni bila spoznana za odgovorno neupravičene prisvojitve inkasa z dne 8.10.2001, torej bi bilo v sodnem postopku neutemeljeno ugotavljanje tega, kdo si je inkaso dejansko prisvojil. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica po ugotovitvi manjka takoj storila vse potrebno v zvezi s prijavo manjka.

Tudi ostale pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo posameznih prodajalk so neutemeljene. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica z denarjem ravnala tako, kot je bila običajna praksa pri toženi stranki, takšne prakse pa ni mogoče šteti kot malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi odgovornost tožene stranke za takšno organiziranje delovnega procesa, ki bi zagotavljalo večjo varnost oz. takšne varnostne ukrepe, ki bi preprečevali takšna in podobna dejanja. Pri tem je tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič tožene stranke, saj te ne bi mogle povedati ničesar odločilnega. Pritožba se s tem v zvezi nepravilno sklicuje na to, da bi naj po stališču sodišča prve stopnje prodajalke ne bi bile v ničemer odgovorne. Gre enostavno za to, da tožnici ni mogoče očitati disciplinske kršitve, za katero je bila spoznana za odgovorno po izpodbijanem sklepu, sicer pa za glavni očitek tožnici, da gotovine ni odnesla in položila v nočnem trezorju, tudi tožena stranka v pritožbi smiselno priznava, da ga tožnici ne očita (celo v nasprotju z zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in izpodbijanim prvo in drugostopenjskim sklepom).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, naj bi imela tožena stranka v svojem pravilniku opredeljeno večjo škodo, saj iz Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke z dne 1.1.2001 (priloga B/2) to enostavno ne izhaja. Tožena stranka se sklicuje na 3. odst. 9. člena tega pravilnika, ki ga sploh ni, saj 9. člen obsega le dva odstavka.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sklenilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo.