Jedro

Razlog za izredno odpoved pogodbe delodajalca po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec (obdolženec) spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Pravnomočnost je določena le za primer odločbe o prepovedi opravljanja določenega dela v delovnem razmerju.

Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva dejstvo, če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev, kasneje ne prestane kazni v takšnem obsegu. Morebitna izredna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivata na zakonitost izredne odpovedi. Na to tudi ne vpliva morebitna drugačna odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o kazni zapora - npr. znižanje kazni zapora pod šest mesecev ali celo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (kar ima v primeru, če sodišče druge stopnje ne odpravi pripora za posledico, da ni več pravne podlage, da bi obdolženi ostal v zavodu za prestajanje kazni). Pomembno je, da je tožnik sam zaprosil za predčasno prestajanje zaporne kazni, da je bilo tej prošnji ugodeno in da je po sodbi sodišča prve stopnje začel prestajati zaporno kazen, zaradi katere bi moral biti z dela odsoten več kot šest mesecev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem vročitve pisne odpovedi, to je s 25. 11. 2005, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da tožniku vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas od 25. 2. 2005 do 25. 11. 2005, v roku 8 dni. V preostalem delu je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za vrnitev na delo zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in da tožena stranka sama krije svoje stroške.

2. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 24. 11. 2005 na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ker je bil tožnik zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik priprt dne 24. 2. 2005, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti K 247/2004 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva in dveh kaznivih dejanj izmikanja plačevanja preživnine, za kar mu je bila izrečena enotna kazen enajst mesecev zapora (v katero se mu všteva čas, prebit v Zaporih v Murski Soboti od 24. 2. 2005 dalje), da je sodišče ugodilo njegovi prošnji za predčasno prestajanje kazni, tako da od 28. 4. 2005 prestaja zaporno kazen, da se je zoper odločitev kazenskega sodišča pritožila njegova zagovornica in da je Višje sodišče v Mariboru na seji dne 18. 5. 2005 to pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodbo sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje prejelo dne 6. 6. 2005. 3. Z razlago določb 51. in 110. člena ZDR je sodišče zaključilo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal po preteku najdaljšega možnega časa suspenza, to je po poteku šestih mesecev, odkar je tožena stranka zvedela za nastop zaporne kazni tožnika - šest mesecev od 3. 5. 2005, ko je od sodišča prejela obvestila o nastopu zaporne kazni. Sicer pa bi bilo začetek roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče šteti kvečjemu od 6. 6. 2005, ko je pravnomočno sodbo prejelo Okrajno sodišče v Murski Soboti. Tožena stranka s pravnomočnostjo sodbe ni bila seznanjena vse do 17. 11. 2005, ko je bil opravljen zagovor pred izredno odpovedjo. Tožnik je nekje v začetku meseca junija 2005 po telefonu govoril s tajnico v obratu tožene stranke in ji povedal, da je bila sodba sodišča prve stopnje o enajstmesečni zaporni kazni potrjena, vendar je sodišče presodilo, da kontaktiranje z osebo, ki ni pooblaščena za zastopanje tožene stranke in za vodenje postopkov odpovedi, ne more predstavljati seznanitve tožene stranke s pravnomočno kazensko sodbo in s tem začetka teka subjektivnega roka za odpoved. Tožena stranka pa je tožniku neutemeljeno zaključila delovno razmerje že s 24. 2. 2005, namesto z dnem vročitve odpovedi. Zaradi tega mu je sodišče priznalo obstoj delovnega razmerja do navedenega datuma in vpis delovne dobe v delovno knjižico.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo ter ponovno oblikovalo izrek celotne sodbe, tako da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2005, ugotovilo da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 24. 2. 2005 niti 25. 11. 2005, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 25. 2. 2005 do 25. 11. 2005, da je dolžna tožnika pozvati na delo in mu povrniti stroške postopka v višini 601,98 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem je pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 25. 2. 2005 do vrnitve nazaj na delo (prijavo v zavarovanje, vpis delovne dobe v delovno knjižico po 25. 11. 2005) in odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 209,99 EUR.

5. Kot napačno je štelo stališče sodišča prve stopnje, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal po poteku najdaljšega možnega časa za suspenz pogodbe, to je šest mesecev odkar je tožena stranka zvedela za nastop zaporne kazni tožnika. Suspenz pogodbe o zaposlitvi po 51. členu ZDR ni omejen na maksimalno trajanje šest mesecev. Iz te zakonske določbe jasno izhaja, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati tudi v času suspenza, in da na potek šestmesečnega roka ni treba čakati. Razlog za izredno odpoved objektivno nastopi, ko mora biti delavec zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. To se dokončno ugotovi s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. V primeru pritožbe je to z odločitvijo sodišča druge stopnje, saj do takrat ni jasno, ali bo izrečena kazen tudi potrjena in bo delavec dejansko več kot šest mesecev odsoten z dela. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo tožnikove zagovornice dne 18. 5. 2005. Sodba je postala pravnomočna z istim dnem, takrat pa je nastal tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter začel teči šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved. Rok je potekel dne 18. 11. 2005, torej je bila izredna odpoved 24. 11. 2005 prepozna.

6. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dokaz delavčeve šestmesečne odsotnosti z dela po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni pravnomočna sodba kazenskega sodišča, temveč dejanska odsotnost delavca z dela. Delavec je namreč kljub pravnomočni kazenski sodbi lahko pomiloščen oziroma se mu kazen lahko bistveno zniža. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da za dokaz delavčeve odsotnosti zadošča pravnomočna sodba. Tožena stranka je dne 17. 11. 2005, to je šest mesecev po pravnomočni sodbi kazenskega sodišča, na podlagi katere je tožnik dejansko prestajal zaporno kazen že šest mesecev, tega vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Takrat je tožnik prvič pojasnil, da bo zaporno kazen zagotovo prestajal dalj kot šest mesecev. Ravnala je v skladu s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1791/2003, po kateri začne teči 15-dnevni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele naslednji dan po zagovoru delavca. Tudi v tem primeru je šele takrat začel teči subjektivni in objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je bila suspendirana na podlagi določbe 51. člena ZDR, tožena stranka pa je ta suspenz podaljšala vse do zagovora tožnika, kar je storila izključno zaradi varovanja njegovih pravic.

7. Revizija bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

10. Revizija je bila vložena le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in ne zoper sklep tega sodišča v drugem odstavku izreka odločbe sodišča druge stopnje - po katerem se v preostalem delu pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Predmet revizije tudi ni odločitev o obstoju delovnega razmerja tožnika do 25. 1. 2005 in vpisu delovne dobe v delovno knjižico za čas od 25. 2. 2005 do 25. 11. 2005, saj je tako odločilo že sodišče prve stopnje (to odločitev je sodišče druge stopnje le povzelo tudi v svoj izrek), zoper ta del odločitve pa se tožena stranka ni pritožila in je postal pravnomočen že pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

12. Odločilno materialnopravno vprašanje v tej zadevi se nanaša na potek subjektivnega in objektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

13. Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Nastanek razloga, v tem primeru razloga po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela), je sodišče druge stopnje oprlo na datum pravnomočnosti sodbe Višjega sodišča v Mariboru, ki je v kazenski zadevi I Kp 323/2005-4 na seji senata, dne 18. 5. 2005, zavrnilo pritožbo zagovornice tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o izrečeni enotni kazni enajst mesecev zapora. S tem je sodišče druge stopnje o začetku teka objektivnega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi presodilo drugače kot sodišče prve stopnje, ki je nastanek razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ob pritožbi delavčeve zagovornice zoper sodbo v kazenski zadevi) štelo od poteka najdaljšega možnega časa za suspenz na podlagi obvestila o začetku prestajanja kazni (ki naj bi potekel dne 3. 11. 2005), nato pa ga je podrejeno povezalo tudi z "ugotovitvijo pravnomočnosti" sodbe o izrečeni zaporni kazni enajst mesecev - ko je Okrajno sodišče v Murski Soboti prejelo sodbo Višjega sodišča v Mariboru (dne 6. 6. 2005), in ne že s samo pravnomočnostjo te sodbe. V okoliščinah konkretnega primera to predstavlja pravno vprašanje pravilnega tolmačenja določbe drugega odstavka 110. člena ZDR v zvezi z odpovednim razlogom po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

14. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (3. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). Kazenska sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe (prvi odstavek 129. člena ZKP), kar v primeru odločanja pritožbenega sodišča na seji senata (prvi odstavek 379. člena ZKP) pomeni, da sodba postane pravnomočna z dnem pritožbene seje (glej npr. tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 22/96 z dne 14. 10. 1998).

15. Vendar pa razlog za izredno odpoved pogodbe delodajalca po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec (obdolženec) spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Pravnomočnost je določena le za primer odločbe o prepovedi opravljanja določenega dela v delovnem razmerju. V primeru zaporne kazni pa je bistveno le, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten (šele) na podlagi pravnomočne sodbe. Pravnomočnost torej ni opredelilni element razloga za izredno odpoved po navedeni zakonski določbi.

16. Vprašanje pravnomočnosti kazenske sodbe se običajno tudi ne pojavi, saj se kazenske sankcije izvršijo šele po tem, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko zanjo ni zakonite ovire (prvi odstavek 2. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS, Ur l. RS, št. 22/2000 in nadalj.). Vendar pa lahko tudi obdolženec, ki je v priporu in mu je sodišče izreklo kazen zapora, še pred pravnomočnostjo kazenske sodbe poda zahtevo za oddajo v zavod; če mu je ugodeno, je tak obdolženec glede pravic in dolžnosti določenih v ZIKS in na podlagi tega zakona izdanih predpisov izenačen z drugimi obsojenci. Njegove ugodnosti se lahko omejijo, če to narekujejo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen pripor (23. člen ZIKS, sedmi odstavek 361. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). Prav za takšne primere je pomembno, da ZDR razloga za izredno odpoved ne povezuje s pravnomočno kazensko sodbo, temveč ga veže le na dejstvo (začetka) prestajanja zaporne kazni in zaradi tega več kot šest mesečne odsotnosti. Enako je določal še prej veljavni 76. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) - z edino razliko, da je po tej določbi delavcu prenehalo delovno razmerje z dnem, ko je začel prestajati kazen. 17. Revizijsko sodišče se tako ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da je pomembna šele pravnomočnost sodbe o zaporni kazni in da je začel teči rok za izredno odpoved, ko je sodišče druge stopnje na seji senata zavrnilo pritožbo tožnikove zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje o zaporni kazni. Ne sprejema niti stališča sodišča prve stopnje, saj v primeru pripora nastopi suspenz pogodbe o zaposlitvi (51. člen ZDR), ki pa ni omejen na največ šest mesecev. Suspenz pogodbe tudi ne predstavlja ovire za izredno odpoved. Zakonska določba o tem je dovolj jasna.

18. Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz navedenega razloga tudi ne vpliva dejstvo, če delavec, ki je začel prestajati kazen v predvidenem trajanju več kot šest mesecev, kasneje ne prestane kazni v takšnem obsegu. Morebitna izredna omilitev kazni ali pogojni odpust ne vplivata na zakonitost izredne odpovedi po navedeni določbi (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 90/2006 z dne 27. 2. 2007). Na to tudi ne vpliva morebitna drugačna odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o kazni zapora - npr. znižanje kazni zapora pod šest mesecev ali celo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (kar ima v primeru, če sodišče druge stopnje ne odpravi pripora za posledico, da ni več pravne podlage, da bi obdolženi ostal v zavodu za prestajanje kazni). Pomembno je, da je tožnik sam zaprosil za predčasno prestajanje zaporne kazni, da je bilo tej prošnji ugodeno in da je po sodbi sodišča prve stopnje začel prestajati zaporno kazen, zaradi katere bi moral biti z dela odsoten več kot šest mesecev. 19. Glede na navedeno je začel teči šestmesečni objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku od dneva, ko je nastopil zaporno kazen, tj. od 28. 4. 2005. Za potek subjektivnega roka pa je pomembno, da je bila tožena stranka z dopisom Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 28. 4. 2005, ki ga je prejela dne 3. 5. 2005, seznanjena s tem, da je bila tožniku s sodbo sodišča prve stopnje, ki takrat še ni bila pravnomočna, izrečena enotna kazen 11 mesecev zapora, da je tožnik 26. 4. 2005 vložil prošnjo za predčasno prestajanje kazni, ki ji je bilo ugodeno, in da od 28. 4. 2005 prestaja kazen. Potekla sta torej subjektivni in objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

20. Nasprotne revizijske navedbe - da sta tako subjektivni kot objektivni rok začela teči šele z zagovorom delavca, niso utemeljene. Zmotno je tudi sklicevanje na prakso sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 1791/2003. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že zavzelo jasna stališča (npr. v sodbi in sklepu VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, sklepu VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006, sodbi VIII Ips 447/2006 z dne 19.12. 2006, itd.).

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče ob drugačni uporabi materialnega prava potrdilo odločitev sodišča druge stopnje.